35. Tedna za življenje
KJER JE TEMA, NAJ PRINAŠAM SVETLOBO
V Svetem pismu beremo, da se je Bog takoj, ko je ustvaril nebo in zemljo, posveƟl svetlobi:»Bog je rekel: ›Bodi svetloba!‹ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,3–4)
Te navdihnjene in veličastne besede nam prinašajo globoko sporočilo o svetu in pomenu svetlobe. V dobesednem pomenu nam svetloba sonca, ognja, sveč, sveč in žarnic omogoča, da vidimo svet okoli sebe. V prenesenem pomenu pa svetloba upanja, dobrote in povezanosti preganja temo naših stisk ter nam pomaga znova zagledati pot.
Kadar svetlobe primanjkuje, se nam lahko zazdi, da zmaguje tema. Toda njena zmaga je le navidezna in začasna. Zlo je sicer mogočno, Bog pa je vsemogočen.
Tudi vsak od nas lahko naredi veliko majhnih stvari, da skozi temo zasijejo prijazne besede, naklonjeni pogledi in srčna dejanja.
Svet se ne bo spremenil, če mu bomo le povedali, kako grozen je. Življenje žari zaradi ustvarjalnosti, ne zaradi kritike. Če ga sprejemamo takšnega, kakršno je, tudi kadar je težko in boleče, odkrijemo neskončno moč svetlobe, ki jo nosimo v sebi in jo lahko delimo z drugimi. Poklicani smo k ljubečemu negovanju, podpiranju in varovanju drug drugega.
Dr. Jože Ramovš je razvil lepo prispodobo za empatijo. Predstavljajmo si, da se vsi vozimo v svojih čolnih po svojih rekah. Če želim drugega razumeti v njegovem svetu, sedem z njim v njegov čoln in se z njim podam po njegovi reki. Poskušam gledati svet z njegovimi očmi in ga doživljati tako, kot ga doživlja on. Drugič pa morda on sede v moj čoln in tako spoznava moj svet. Po takšnih skupnih vožnjah se lahko veliko bolje razumemo.
Pravijo, da na dan potrebujemo štiri objeme, da preživimo, osem, da živimo in dvanajst, da rastemo. Prizadevajmo si zanje z odmevanjem pesmi svetega Frančiška Asiškega: »Če kdo v temi blodi sam, naj mu svojo roko dam …«
Romana Bider
