Družine

“Hvala za moč upanja”

Z geslom in plakatom letošnjega Tedna za življenje nas nagovarja vsaka podoba in beseda posebej in skupaj. Sporočilo gesla nas vodi v globine, kjer se sami srečamo z Gospodom. V najglobljem stiku z Njim se vsak sreča z (iz)viri upanja.

Kot nas opogumlja papež Frančišek, je »hvala« le ena od treh besed (»hvala«, »prosim« in »oprosti«), ki bi morale domovati v vsaki družini in se jih moramo ponovno naučiti izrekati. Že samo spoznanje, da  nas je Gospod s svojim darovanjem na križu odrešil, nas vabi, da jih tudi iskreno živimo. Vse, kar prihaja od Njega, je namreč »dobro, potlačeno, potreseno in z zvrhano mero nasuto v naročje« (Lk 6, 38) in zastonjski dar. Zmoremo najti moč za zahvalo tudi takrat, ko pridejo preizkušnje, ko v njih ne zmoremo videti ničesar pozitivnega, priložnosti za rast in konec koncev tudi za pričevanje? Pogled za nazaj nam dá vedno odgovor na vprašanje, zakaj nas Gospod po svoji roki vodi po drugih poteh, kot bi jih izbirali sami. Gospod, hvala za vse, kar prejemamo od tebe, in da nas dvigaš tudi takrat, ko omagujemo.

Če poskušamo moč razložiti s spoznanji znanosti, jo le-ta definira kot produkt dela, ki je opravljeno v določenem času. S tem postane bolj jasno, da nam bo moč dana le z našo aktivnostjo, kot jo vidimo v podobi na plakatu, da v večnem iskanju gledamo vedno naprej, saj nas Gospod opogumlja: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11, 9). Znanost torej potrjuje in ne izključuje Boga v našem življenju. A moč, ki jo prejemamo za vztrajanje na poti preizkušenj, presega človeško. Moč lahko vsak dan črpamo v Besedi, ko nam Gospod v dvomih jasno spregovori, da lahko naše upanje položimo v Njegove roke, ki nas vodijo ob naših vzponih in padcih. Gospod, daj nam spoznati, da zmoremo iskati moč pri Tvojih studencih tudi takrat, ko bomo ostali sami v puščavi lastne majhnosti in samozadostnosti.

Razum ne izključuje upanja, ampak nas s treznostjo usmerja v upanje na milost, ki nam je bila prinesena v razodetju našega Gospoda (1 Pt 1, 21). Gospod lahko upa za nas, ko po vzponih pridejo padci, ko po veselju pride žalost, ko po zdravju pride bolezen, ko po goreči veri pridejo hladni dvomi. On sam je razlog našega upanja in vir naše moči. Ko se znajdemo v preizkušnjah, se vse prepogosto zanašamo sami nase in se ne zmoremo opreti na Gospoda. On sam je razlog našega veselja, ki ga moramo deliti. Ali zmoremo biti prinašalci upanja tistim, ki še iščejo pot do Gospoda? Moč upanja je pogosto edina svetloba, ki jo lahko prinašamo v sočutni bližini s starši, ki spremljajo bolnega otroka,  z zakoncema, ki se soočata s težko boleznijo enega od njiju, z mladimi, ki so se izgubili v vsakdanjih preizkušnjah. Gospod, daj nam rasti v upanju, ko na poti Tvoje ljubezni dozorevamo za večnost.

Moč upanja nam je bila položena v srce, še preden nas je Gospod upodobil v materinem telesu (Jer 1,5). Vsak od naju je iz prvotnih družin v najino novo družino prinesel svoje navade in darove, svoje strahove in konec koncev, »svojo« vero. Kako težko se je (bilo) premakniti iz »varnih« okvirjev, kjer sva se počutila najbolj varno. Kljub temu, da se zavedava, da skupno življenje prinaša prilagoditve, je težko stopiti iz »jaz« v »midva« (zakonca) in »mi« (družina), česar se morava vsak dan znova učiti. Otroci nama vsak dan znova nastavljajo ogledalo najinega odnosa in tudi to predstavlja velik izziv. Gospod, okrepi naju, da bova zmogla stopiti iz okov, ki naju oddaljujejo drug od drugega, da bova zmogla stati ob strani drug drugemu, najinim otrokom v izzivih, s katerimi se soočajo  na njihovi poti v življenje, in ljudem, ki jih srečujeva v življenju.

Zato sva vsak dan, v vsakem trenutku, znova in znova v hvaležnosti povabljena, da skozi navidezno temo zmoreva ugledati  svetlobo velikonočnega jutra, ko se lahko pri Gospodovih studencih napojiva z močjo upanja. Tudi ko razmišljava o trenutku, v katerem se nahaja naš narod, bi lahko obupala, če bi se zanašala le nase kot zakonca in kot starša, kakšna prihodnost nas čaka. Vendar pa naju prav letošnje geslo usmerja k izvirom najine moči, v kateri lahko prepuščava najine skrbi in strahove ter tudi najine otroke v Božje varstvo. Gospod, vodi naju na poti k sebi, da te bova zmogla videti tudi v globoki noči, hladu utrujenosti, ko ne bova zmogla upati, ko na bova zmogla najti moči pri vzponih na najini poti. Gospod, hvala za moč upanja!

Tina in Miha

Za vse, kar sem in kar imam, sem hvaležen našemu Stvarniku. Veliko je momentov, ko si lahko rečem, pa mi je spet uspelo. A ko malo bolje premislim, je za vsakim uspehom polno posameznikov, ki so pomagali. In zraven je vedno tudi On, ki nas ljubi in nas vabi, da se ljubimo med seboj. Za vse to sem hvaležen. Posebno veliko hvaležnost pa čutim prav za moč in dar upanja.

Zanimivo mi je, da pred tem »Tednom Za življenje«, ki smo ga letos naslovili “Hvala za moč upanja” nisem nikoli razmišljal, da tudi upanje ni samo po sebi umevno. Pravimo, da upanje zadnje umre. Bogu hvala, če je tako. Ampak, če pogledam malo okrog sebe, vidim, da mnogim ne uspe. Zgolj nekaj primerov. Otrok je v stiski in se spravi na vrstnike. Verjetno nima upanja, da bo stiska minila in bo še vse dobro in da bi se dalo zadevo rešiti tudi po mirni poti. Mladostnik se nesrečno zaljubi in ko je konec te zveze, se mu ob pomanjkanju upanja lahko trajno zamajejo tla pod nogami in konča … Srečni tisti, ki zaupajo, da bodo našli sopotnika, s katerim bodo skupaj šli tudi skozi trenutke, ko bo ključna moč upanja. Zgodi se lahko, da bo upanje samo spet in spet na preizkušnji. Dekletu, ženi ali paru se napove novo življenje, za katerega meni ali menita, da ni pravi trenutek, da bi ga sprejela. V stiski se poišče »rešitev«, kjer ni poti nazaj. Blagor tistim, ki imajo močno upanje, da bo vse še  dobro in lahko izberejo drugačno pot. Starčku se iztekajo dnevi v težki bolezni. Bližnji so izgubili upanje in na koncu ga izgubi še sam ali pa obratno. Takrat ne pomaga kaj dosti prehojena pot ali življenjske izkušnje, če ni upanja, se lahko celo ljubezen posluži »usmiljenja« in naredi konec. Srečni tisti, katerih moč upanja je tolikšna, da zmorejo pričakati Svetlobo onkraj »brezupnih« bolečin in trpljenja.

Kaj pa jaz? Bogu hvala, da me je do sedaj obvaroval res težkih preizkušenj. A vseeno je mnogo primerov, ko je na preizkušnji moje zaupanje in prepričanje, da bo vse še dobro. Na primer, zgodi se, da naju z ženo delo in obveznosti zaposlijo do te mere, da se oddaljiva drug od drugega. Potem pade še kakšna neprimerna beseda in odnos se začne ohlajati. Če dalj časa ne uspeva ponovno vzpostaviti predhodnega stanja ali pa če se to zgodi nekajkrat zapored, potem se mi zgodi, da v kakšnem slabem trenutku pomislim, da sva brezupen primer, ki mu ni pomoči. Kljub vsem pogovorom, zakonski skupini, duhovnim vajam, še vedno padava na čisto osnovnih pravilih za gradnjo dobrega odnosa. Prikradejo se temni oblaki, očitki in zamere. Obljubila sva si, da se vsak večer pokrižava. Ampak, ko začne primanjkovati upanja, je težko narediti ženi križ na čelo, jo blagosloviti in izročiti Bogu v varstvo. Znajdeva se na spirali navzdol.

Ko so bili otroci še majhni, so znali reči: “Ati, a ne, da si ti najmočnejši na svetu?”. “Seveda sem močan, da lahko premagam vsakega, a nekdo je še močnejši – to je Bog, ki je v nebesih in je tudi vse nas ustvaril. On je pa res najmočnejši.” Videti je bilo, da so bili veseli in polni upanja, ker je vse tako lepo urejeno. Ati je močan, a tudi on ima nekoga, na katerega se lahko obrne po pomoč, če ne bi zmogel sam. Otrok se nasloni na moč in upanje staršev. Vse je povezano in če je povezano z dobrimi vezmi, nam je mnogo lažje na poti skozi življenje. Če se otrok počuti varno ob starših in ostalih odraslih, se bo v njem utrdilo upanje, da vedno za dežjem posije sonce. Ker so mi starši in širša primarna družina nudili varno okolje z veliko upanja, da bo vedno vse dobro, zrem v življenje z veliko upanja, ali kot rečemo med inženirji: »Za nas ni problemov, so samo izzivi!«

Ker nič ni samo po sebi umevno, niti upanje ne, si zastavljam vprašanje, kje se utrjuje upanje nas odraslih? Se obračam(o) Nanj, ki mi(nam) daje moč za sleherno situacijo in ki daje tudi moč upanja, da bom(o) nekoč res srečal(i) Njega?

David

Dragi Bog!

Ko vsakodnevno drvim naokoli, ne najdem miru, se znajdem pred ljudmi, ki so v svojem bistvu ranjeni in osamljeni, toda namesto pogovora iščejo prepir, ko me prevzame lastna temina, ko mi utrujenost megli presojo, ko se v dušo naseli razdražljivost in apatija, se srce spočije v Tebi in se napoji z upanjem. Upanjem, da mi boš na jezik položil prave besede in roke razprl v objem, da z njimi potolažim od življenja utrujene posameznike; upanjem, da bodo še ene otroške oči zažarele v veselju; upanjem, da moj sinček odraste v osebo, ki bo tvoje ime slavila z vsem svojim bitjem; upanjem, da možje in žene, povezani po tvoji milosti v zakon, ne živijo vzporednih življenj, temveč se primejo za roke, si obnovijo poročne zaobljube in jih živijo; upanjem, da naše delo in poslanstvo premikata meje mogočega s tvojim blagoslovom, in predvsem upanjem, da ljudi povežemo med seboj in s Teboj, ki si vir vse ljubezni. Hvala ti, da mi daješ moč upanja!

Katja