Podobe upanja

Ko razmišljam o upanju, mi pridejo pred oči podobe, zgodbe ljudi, ki sem jih srečala.

Starejša, težko bolna gospa, ki si želi samo to, da bi smrt prišla po njo. Kakšno upanje nosi v sebi? Ne vem, očitno pa je, da ne more več, da ji je dovolj bolečin, občutka, da je vsem odveč, da nima več smisla biti tukaj. Želi si umreti. Morda pa upa, da bo potem bolje, morda upa, da ne bo vsega konec, ampak upa na srečanje s svojimi dragimi, morda upa, da bo vse, kar je v življenju živela, za kar se je trudila, darovala, upala, našlo nek smisel onkraj zemeljskega? Ko sem jo gledala, ne bi mogla reči, da je obupana, ne, utrujena ja, ampak z upanjem…

Potem mi prihaja pred oči mlada družina, ki ima težave s sinom in ne najde posluha in razumevanja, ne v šoli, ne pri zdravnikih. V očeh, besedah mame in očeta ni bilo obupa, bilo je razočaranje nad družbo in strokovnjaki, sicer pa skrb za sina in iskanje, kako ga najbolje spremljati in najbolje poskrbeti zanj.

In potem gospa, starejša, zelo bolna, doma pa ima nepokretnega moža in sina s cerebralno paralizo in jo skrbi, kako in koliko časa bo še zmogla. Bila je zaskrbljena, utrujena, a v srcu je imela ljubezen do moža in sina.

Ko gledam te situacije oseb, in še vse ostale, ki jih srečujem, se mi zdi, da vsi nosijo v sebi upanje, ki jih žene naprej, ki jim pomaga narediti vse za svoje drage in ki jih spremlja tudi ob uri poslavljanja s tega sveta. Upanje je tako zelo povezano z ljubeznijo. Mislim, da brez ljubezni ni upanja. Kdor živi v ljubezni, ima vedno upanje, saj si ne more predstavljati, da bo enkrat ljubezni konec.

In kje se to upanje sreča z Gospodom, z Njegovim prihodom v našo sredo, v našo človeško zgodovino, z Njegovim romanjem po tej zemlji, z Njegovo daritvijo za nas in Njegovim upanjem, ki je v odnosu z Očetom, v ljubezni Troedinega Boga? To se sprašujem in to bi želela, da bi mogla živeti z Njim in to želim tudi za vse ljudi, ki mi jih Gospod da srečati.

s. Klara Suhadolnik

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca
 po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rm 5,5)

Hvala ti, Gospod, za upanje,
ki si ga vame vlival skozi življenje.Hvala, da sem v moči upanja
mogla sprejeti in darovati odpuščanje
tam, kjer je bilo najtežje,
in spoznati,
da upanje, da ljubezen obstaja,
je resnično
in zanesljivo
in se uresniči,
ker je Nekdo,
ki me ljubi vedno,
ki je Oče,
ki se sklanja nad mano
in mi daje roko,
da morem premostiti
še tako deročo reko
osamljenosti…
občutkov manjvrednosti…
krivde…
in vse presije
z lučjo
Tvojega Vstajenja,
Novega Življenja.

Hvala ti, ker lahko upam,
da tam, kjer moja ljubezen ne more prebroditi reke,
Ti zgradiš mostove.
Tam, kjer skušam prižigati majhno luč,
ti razsvetliš kot sonce z višave.
Tam, kjer ponujam roko,
Ti daruješ Kruh Življenja.

Na poti,
kjer  žari beseda:
»da bi bili vsi eno«.

Hvala ti, Gospod.

s. Zdenka Kovic