“Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja”
(Flp 2, 15-16)
Svet potrebuje luči. Žive in resnične Luči. Tiste, ki je bila nam podarjena, ki smo jo mi sami prejeli – takrat, ko smo bili krščeni v Gospoda Jezusa, v njegovo smrt in v njegovo vstajenje.
On, ki je Luč, želi odslej vedno svetiti v naših srcih.
In On, ki je sam Luč sveta, zdaj nam naroča: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Naroča nam, kako in zakaj naj svetimo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Svet potrebuje luči. Potrebuje spoznanja Očetove ljubezni. Vsa tema sveta je v učlovečenem in na križ razpetem Božjem Sinu že postala krik po Očetu. Po Sinu in po njegovi besedi življenja prihaja za vsakega človeka tudi rešitev. »Bog, ki je rekel: ‘Iz teme naj zasije luč’, je zasvetil v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,6).
Obdarjeni z Lučjo smo poklicani, da svetimo. Vsak osebno in skupaj z drugimi, kot družine, kot skupnosti.
Da bi se svetila Kristusova ljubezen na obličju njegove neveste Cerkve. Da bi se svetila Ljubezen, ki je potrpljiva, dobrotljiva, ki ne išče svojega; ki v preizkušnjah vse veruje, vse upa, vse prenaša; ljubezen, ki ne mine.
Da bi svetila Luč za svet, v katerem živimo. Luč za današnjo Evropo in Slovenijo.
s. Mirjam Cvelbar, SL