“Bodimo si dobri sopotniki na poti v prihodnost”
Znano je, da smo precej egocentrična družba. Večkrat mislimo prej nase kot na druge. Nismo navajeni stati ob poti drug z drugim in si podati roko v trenutku pomoči. Malokdo daje prednost drugim, da skoraj pozabi nase. Pomoč bližnjemu je nekaj neprecenljivega. Dobra praksa za to sta misijonarstvo in prostovoljstvo. Da smo pripravljeni nekaj dati, ne da bi pričakovali nekaj v zameno, ne pohval in še posebej ne honorarja.
Biti sopotnik ni lahko, vsak pa mora ostati tudi na svoji poti življenja. Nas vsakdan je tako sestavljen, da se naši dogodki križajo z drugimi. Vsak dan srečujemo prijatelje, znance, družinske člane, predvsem pa neznance, ki nam morda polepšajo dan s nasmehom, lepo besedo ali gesto. Isto lahko storimo mi. V teh časih pa, ko moramo nositi maske, ta ne sme biti pokrivalo pred dobrimi deli in majhnimi dejanji. Nihče ne ve, kakšna bo prihodnost, in morda bomo prav mi nekoč potrebovali pomoč. In če bomo zdaj mi dobri sopotniki, bo kdo drugi za nas takrat, ko bomo v stiski.
Pred letom dni sem spoznala pomen prostovoljstva, zavedla pa sem se tudi, da sem to na neki način že poznala. Kot pomočnica v gledaliških skupinah, recitatorka in napovedovalka na prireditvah sem vse delala prostovoljno. Prav tako sem opravljala tudi služenje pri skavtih. Ko pa sem se odločila, da se pridružim akciji GSPK (Gluhi strežejo v planinskih kočah), sem videla in razumela na svoji koži, kaj pomeni razdajati se za drugega. V tej akciji sem postala tolmačka slovenskega znakovnega jezika, leto kasneje še prevajalka iz slovenščine v italijanski jezik. Vse dejavnosti opravljam z navdušenjem, ki ga drugje ne najdem. Na tej poti sem srečala gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, tolmače, spremljevalce, parašportnike, spoznala sem njihove zgodbe in razumela lepoto življenja, ki jo nosijo. Stremim k temu, da bi stala ob strani tistim, ki to potrebujejo. Hočem biti dober sopotnik, pri tem uživati v svojem življenju v tistem, kar mi je dano, in razdajati, tako materialno, a predvsem neumrljive občutke, kot so ljubezen, sreča, veselje, radost, in ustvarjati z bližnjim spomine!
Martina Sosič, dijakinja
Zgodovinsko »zlato pravilo«: »Kar ne želiš, da bi ti drugi storil, tega ne stori drugemu.« je Jezus oplemenitil: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Zakaj se mi to zdi tako pomembno za našo skupno prihodnost?
Lukec pravi: »Oh, kako lepo je imeti svoj mir. Naj me pustijo, da se ukvarjam s svojimi problemi in uživam v svojem udobju, oni bodo pa že poskrbeli zase, če so pametni. Ne bom jim križal poti in načrtov, da ne bodo pomislili, da bi oni prekrižali moje. Vsak naj se briga za svoje zadeve. Glede skupnih se dajmo uskladiti čim hitreje, da bo čim prej spet mir. Tako bo lahko vsak mirno živel.«
Mihec pa pravi: »Oh, kako lepo je imeti svoj mir. A še dobro, da mi ni treba biti osamljen. Še dobro, da se lahko zaupam prijatelju. Še dobro, da lahko obiščem ostarelo babico, ki je vesela vsakega obiska, saj sama komaj vstane iz postelje. Dobro dene, če lahko skrbim za svoje drage in če sem lahko prepričan, da mi bodo skušali polepšati vsakdan, ker me imajo radi. Ko me je strah, me opogumljajo. Ko jih skrbi in ko se jim začnejo podirati načrti, lahko skupaj poiščemo novo pot do željenega cilja. Četudi nam včasih ne uspe, se nekaj naučimo, se okrepimo in morda začutimo skrivnostno spodbudo od Nekoga, ki daje slutiti, da je naša pot drugačna in drugje, kot smo prej mislili. Včasih se je težko dogovoriti o skupnih zadevah, saj so moje želje edinstvene tako kot tvoje, pa vendar delno drugačne. Vendar je lepo vedeti, kaj si želiva – potem se lahko skušava dogovoriti. Potem lahko složno stremiva k skupnemu in sva presenečena, koliko lažje je to uresničiti skupaj. Lahko se naučiva sprejemati različne interese in iščeva poti, ki bodo omogočale uresničitev večine od teh. Učiva pa se tudi ponižnosti in odrekanja svojim zahtevam, kajti med tem sva spoznala, da se je pomembneje truditi za najino prijateljstvo.«
Od »jaz« prehajamo prek »midva« do »mi« in od »mi« nazaj do »jaz«. Torej: jaz + midva + mi. In potem pridete zraven ti + vidva +vi. In lahko se nam pridružijo še on/ona + onadva + oni. Vsi lahko postanemo »mi« in vsak je hkrati še vedno »jaz«. In kakšni siromaki bi bili, če bi se otepali teh kombinacij. Nikoli ne bi mogli občudovati sadov takšnih vsot. Včasih se zdi, da gre za množenje. Na žalost pa gre mnogokrat tudi za deljenje in odštevanje. Takrat so sadovi borni in Lukec se mi smili. Skrbi ga, kaj bo z njim jutri. Bo dovolj sposoben in močan za samostojno spopadanje s krutim svetom?
Mihec pa vedro gleda proti jutrišnjemu dnevu, kajti čuti ljubezen, ki jo daje in prejema. Svet se mu zdi lep. Seveda vidi tudi trpljenje in katastrofe, vendar zaupa v skupnost – v družino, sorodnike, prijatelje, rojake in v človeštvo ter v skrivnostno roko, ki ga vodi skozi prostor-čas …
Peter Kunstelj, študent
„Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.” (Jn 15,13)
Kaj mi Jezus naroča, naj storim iz ljubezni do njega? – Kako naj dam življenje za svoje sopotnike in kako lahko postanejo moji prijatelji?
Kdo so moji prijatelji?
Ta vprašanja se rojevajo, ker nas Bog včasih oddalji od naših prijateljev, ki jih ni mnogo, podari pa nam milost, da delimo življenje z Njegovimi prijatelji, ki jih je v svetu mnogo in jih jaz imenujem sopotnike. On nas prosi, naj zanje razširimo srce, tudi kadar se nam to zdi nemogoče. On spremeni nemogoče v mogoče, kajti ko razširimo svoje srce, izlije vanj kapljo iz Oceana svoje Ljubezni, da bi postali prijatelji Njegovih prijateljev, ki se na neki način udeležujejo naše prihodnosti. Tako namreč ravna tudi žena do svojega moža – sprejme njegove prijatelje, zato tudi jaz želim do vseh, ki jih Gospod imenuje ‘prijatelje’, imeti podoben odnos. V tem vidim tudi Njegovo zapoved ‘ljubiti drugega kakor samega sebe’, da bi bila blizu vsakemu od teh mojih bodočih prijateljev. V tem lahko razumem, da je življenje pot, dolga ali kratka, na kateri rastemo in se učimo ob naših bodočih prijateljih, s katerimi soočamo skupno pot, da bi dosegli naše sanje; oni nam pomagajo spoznati ljubezen, s katero nas ljubi Bog. Pomagajo nam živeti v tem svetu, kamorkoli nas On vodi, v zavedanju, da smo tu le za določen čas. Zato moramo čas prav uporabljati in dokler imamo še čas, delati dobro v zaupanju, da bo srce naših bodočih prijateljev sprejelo Ljubezen.
Aldina Kambalala
»Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (1 Mz 2, 18). Že v tem svetopisemskem stavku lahko zasledimo, da človek ni ustvarjen, da bi živel sam. In k temu nas nagovarja tudi geslo letošnjega tedna za življenje. Ljudje smo namreč ustvarjeni za sobivanje, in sicer v vseh pomenih te besede; družina, prijatelji in zakonska skupnost.
V življenju pa menim, da so za dobro funkcioniranje v skupnosti potrebni 4 temelji, ki nam pomagajo premagovati vsakdanje izzive: vera, ljubezen, odločnost ter odpuščanje, ki pa seveda izhaja iz ljubezni do bližnjega.
Vera je temeljni Dar od Boga, ki smo ga prejeli Kristjani. S sv. Krstom smo postali in smo božji otroci. Vendar se pogosto pozabimo zavedati tudi obveznosti in odgovornosti, ki jo imamo do Boga in sočloveka kot Kristjani. Naša dela in mišljenje naj bi vselej izhajala iz Ljubezni, torej brezpogojne ljubezni, ki jo ima do nas Jezus Kristus. V Sv. Pismu jo je lepo ubesedil v stavku: »Ljubiti Njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe, je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« (Mr, 12 33).
Življenje s sočlovekom pa mnogokrat zahteva odločnost, torej da tudi sami povemo, kakšne so naše meje in kakšna dejanja so za nas sprejemljiva. Bog pravi: »Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi?« Torej nam daje vedno znova, ko beremo njegove besede, vedeti, naj bodo naše misli, besede in dejanja jasna, odločna. To je pomembno tako v družinskem sistemu, na relaciji starš-otrok, kjer gre za postavljanje meja otrokom, torej kaj lahko in česa se ne sme. Prav tako pa se moramo naučiti meje postavljati tudi v kariernih socialnih mrežah, med prijatelji, znanci in v partnerskih odnosih, kjer so pomembni iskreni pogovori, zvestoba ter ljubezen do bližnjega.
Odpuščanje je vsekakor vrlina, ki je ne zmore vsak človek oz. nanjo ni pripravljen. Ne zavedamo se, kakšno breme je lahko zamera do sočloveka, ki jo nosimo v sebi. Menim tudi, da se daru odpuščanja ne da izsiliti, zato je nesmiselno reči, da “smo dolžni” odpuščati. Dejanje odpuščanja je vsekakor odločitev posameznika, Kristus pa nam je lahko zgled odpuščanja, saj je odpustil tudi tistim najbolj hudobnim, ki so ga križali. Dar odpuščanja nam je dobra odskočna deska, da rekonstruiramo nove in boljše odnose, kjer ni sovraštva in ni zamer, ampak vladata ljubezen in medsebojno spoštovanje. Le tako si bomo lahko dobri sopotniki na poti življenja.
Sara Mirtek, študentka soc. del.
Da bi bili dobri sopotniki na poti v prihodnost. Kam?
Verjetno je gospod nadškof Šuštar imel v mislih nebesa, sam pa še vedno prevečkrat mislim le na trenutno situacijo in življenje na zemlji za ta kratek čas, ki nam je vsem namenjen. Pa vendar se mi zdi, da se tudi način, kako smo živeli na tem svetu, lahko pozna kasneje, ko nas več ne bo tukaj. Če bi moral biti vsem cilj nebesa in smo vsi na isti poti, je prav, da sem kot sopotnik potrpežljiv, solidaren in pogumen, vendar večkrat sam pri sebi opazim, da tak nisem. Bolj bi lahko rekel, da sem tudi težaven, trmast, len in premalo vztrajen. In to me večkrat slabi že na tem svetu, poznalo pa se bo tudi v moji prihodnosti.
Hvala Bogu, da mi je vseeno že pripravljena pot, na meni pa je, da vztrajam na njej in čim manjkrat zaidem z nje. Predvsem pa naj bom na njej dober sopotnik z ljudmi, ki jih srečujem, tako s svojimi družinskimi člani, z dekletom, kot tudi v prihodnosti s svojo družino.
Naj bom dober tudi do tistih sopotnikov, ki jih srečam samo za kratek čas, ki morda hodijo navzdol in potrebujejo smer; morda pa kdaj jaz zaidem navzdol in sprejmem nasvet sopotnikov ter grem skupaj z njimi po pravi poti.
Vid