Zahvaljen, ker Ti poznaš človeške stiske, Gospod. Hvala, ker Ti vidiš solze v očeh, vidiš bolečino srca. Sam si nedoumljivo vstopil vanjo. Nosil si naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Sredi najhujše stiske si se iz globin teme obrnil na Očeta, ki je bil do zadnjega trenutka na križu tvoje zavetje, tvoje zaupanje, tvoje vse v deželi živih. Hvala, ker se zato vsak od nas lahko skupaj s Teboj obrne na Očeta v upanju razodetja svetlobe, luči, v upanju na deželo živih, na prihodnost zase in za svoje bližnje in daljne, ko gre pot preko skrivnosti, da ko pšenično zrno umira, že klije v mnogoteren sad. V tem upanju zremo tudi našo domovino in njenih 25 let, da bi v moči tvoje ljubezni, ki vse ustvarja in preustvarja, zares bili »dežela živih«.
