»Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja« (Flp 2,15-16)
Pred Teboj, Gospod, se ob tej zahtevni in pogumni besedi vprašam: Kako naj svetim? Ali je sploh mogoče, da svetim? S čim naj svetim? In Ti mi odgovarjaš, da je res, da brez Tebe sem ‘poganska Galileja’, a da s Teboj sem luč. Brez Tebe lahko govorim le o sebi, razmišljam le o sebi, svojih delih, napakah, nadlogah in nalogah kako biti luč, s Teboj pa govorim o Tebi, razmišljam o Tebi, dajem prostor Tebi, saj si me izbral, da sem Tvoja luč. S Teboj naj svetim.
Gospod, a še vedno se sprašujem: Kako? To ni v moji moči.
In Ti mi odgovarjaš, da samo v Tvoji moči, moči Tvoje smrti in vstajenja, ki spreminja moje življenje. Moči Tvoje ljubezni. Na križu darovana v temo in zmedo prinaša luč. Novo upanje, smer, pot, cilj – vedno k Ljubezni. Vse ozdravlja. Vse daruje. Vse odpušča. Vse dela novo. Na Velikonočno jutro mi kaže, da je večna. Brezpogojna. Da je nič ne ustavi. Niti moj greh ne. Da nikoli ne neha sijati nad menoj.
»Svetite,« praviš Ti. »Svetite,« da je Tvoja beseda nad mojim življenjem. Tako kot sama od sebe ne morem svetiti, tako tudi sama sebi ne morem reči, naj svetim. Ti pa mi to izrekaš. Ti pa mi to praviš. V mojo majhnost in nebogljenost, slabotnost praviš: »Vstani in hodi.« »Odrini na globoko.« V moj dvom in nezaupanje: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila.« »Odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je močno ljubila.« V moj zanos in pogum: »Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera ne opeša.«
»Svetite … držeč se besede življenja,« je Tvoja beseda nad mojim življenjem, mi pomeni držati se Tebe, ki imaš besede življenja, ki si Očetova Beseda življenja.
Svetim lahko v moči Tvojega Kruha, Kruha življenja, s katerim me krepiš na tej poti vsak dan. Po sv. Evharistiji prihajaš k meni vsak dan. In jaz prihajam k Tebi. Pri njej Ti prinašam ljudi, odnose, odločitve, vsakdanjost, ki jo živim. V njej Ti vedno znova izročam in darujem svoje srce. Pri njej prepoznavam svojo majhnost, uboštvo in veličino, bogastvo Tvoje ljubezni. Kako velik dar je to. Vsak dan prihajaš zame. Bivaš zame.
Evharistija me povezuje tudi v skupnost Cerkve, ki izžareva Tvoje obličje. Daruje mi brate in sestre ter me sprašuje po njih. Kje so? A svetimo skupaj? Kako svetimo skupaj?
Svetim lahko v moči Tvojega odpuščanja, ki prinaša luč v temo mojega srca, jo preganja. Razodeva meni in drugim, da ne svetim jaz, ne svetim s svojimi deli, svojo popolnostjo, ki je ni, ampak s Tvojo ljubeznijo, z večno pripadnostjo Tebi. Ne pričujem namreč o sebi, ampak o Tebi – z nenehnim dajanjem prostora Tebi, ki si zame umrl in vstal, ki me obujaš iz smrti v življenje.
Gospod, svetiti morem, ker je Tvoja svetloba posijala v moje življenje in ga presijala. Če prav razumem, to pomeni, da tudi moram?! In razumevam, da mi daješ to nalogo – svetiti. To želiš od mene. Da svetim. Sredi teme. Sredi megle. Sredi oblačnega dne. Sredi nasprotovanj. Sredi zmešnjav. Sredi trpljenja. Sredi veselja. V vsem svojem uboštvu in zaupanju Tebi. Svetiti. Se ne ustrašiti svetiti in kazati pot k Soncu, k Tebi. Biti Tvoj žarek. Vedno in povsod. Brezpogojno. Do konca. Do smrti. Tudi ko, ali četudi boli, saj vem, da boli, a to je pot darovane ljubezni in darovanega življenja, ki sije v moči Vstajenja.
Gospod, naj Ti na široko odprem vrata, da boš lahko sijal, da bo lahko svetloba Tvojega Vstajenja sijala med brate in sestre.
s. Simona Kovačec SL