Zdi se, da je svetloba, tako kot še marsikaj, samoumevna dobrina, ki nam seveda pripada. In videti je, da se o njej ni vredno spraševati. Nanjo žal pomislimo šele tedaj, ko jo pri svojih opravilih potrebujemo ali ko je okrog nas ni dovolj. In morda tudi tedaj, ko je ni tudi v nas samih. Toda slednji pomislek, ta utegne biti milosten, se, zopet žal, res poredkoma zgodi. Radi ga, če je le mogoče, obidemo.
Nadvse dragoceno, v globine tkiva in duše segajoče ter osrečujoče izkustvo svetlobe je tesno povezano z darom življenja. Spoznanje te resničnosti ni od danes. Resnica o luči je vtkana v nas. Biva v nas, kajti na svetu je že od tedaj, ko je Bog Stvarnik rekel: »Bodi svetloba!« (1 Mz, 1, 1 – 3). Vse namreč, kar je na svetu bilo, je in bo, naj je to rast ali propad, veselje ali žalost, mir ali spori, blagostanje ali revščina, izbira življenja ali smrti ter celo luč sama in tema, je od takrat osvetljeno in ločljivo, ko je Gospod Bog izrekel to besedo. Zato se ob dejstvu svetlobe ter luči, če le hočemo, soočamo s skrivnostjo Božje stvariteljske in odrešenjske moči.
Znamenja, da svetloba prihaja od zgoraj, od Boga, se kaže v miru, lepoti ter polnosti življenja. Sprejemanje nje je izraženo v spravi in vzajemnosti, naših dejanjih in ravnanjih, skratka, v odprtosti življenju. V zavetju svetlobe in luči resnice je moč prav videti nasprotja temu in zaznati nevarne praznine teme. Torej tudi to, kar ne prihaja od zgoraj. Popačene ter vabljive luči lahkotnosti bivanja, svetlobne utrinke padlega nosilca luči, kakor tudi dela, ki so storjena pod »Satanovim soncem« (G. Bernanos).
V daru svetlobe, ko se ga zavedamo, spoznavamo, da ta ni le meni ali nam dan. Gospodova luč sama, ki je že v nas, nas vabi, da jo delimo, oddajamo in izžarevamo. Toda, kako, ko se vendar zavedamo, da pričakovanj Očeta luči sami nismo sposobni in pripravljeni uresničiti. Potrebna sta nam njegova milost, kakor tudi zgled človeške srčnosti in poguma.
Nasvet, ki nam ga Oče luči po apostolu Pavlu polaga na srce, »svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja« (Flp 2, 15 – 16) je zabeležen sredi stiske. Apostol namreč piše vzpodbudno pismo svojim bratom v veri, ko je v ječi. Njegova izkušnja osebnega srečanja z vstalim Kristusom (to se je zgodilo, ko v njem še ni bilo luči) ter srčnost za brate ga vzpodbujata , ko vklenjen piše veselo oznanilo. V neugodnih okoliščinah nastajanja Pisma Filipljanom motrimo svetlobo, ki premaguje temo. Veselo nas vznemiri in opogumi Gospodova luč, ki vstopa, kamor sama hoče. Pa tudi dejstvo, da ni sile, ki bi besedam življenja mogla preprečiti namena, zaradi katerega nam je dana.
Kjer je luč, tam je osvetljeno tudi to, kar nam je za naše dobro dano. Kjer je ni, vlada tema. Dokler smo tu, za nas oboje ostaja skrivnost. Nedoumljiv ostaja misterij, v katerega je vpeto življenje.
Vendar življenje, v katerem upanje nikoli ne umre. Naj bo svetilka še tako majhna, jo moremo prej ali slej najti. In naj bo luč še tako skrita ter prekrita s črnilom, listjem , prstjo in kamenjem; naj bo zazidana z betonskimi zidovi in ji je zaukazana neobstojnost , sveti, ker biva v zavetju luči resnice.
V zavetju Očeta luči in živeta v srcih malih. Je morda slučajno, da je sredi druge vojne osmero otrok, medtem ko so še v zimskem času, v mesecu februarju ob potoku Vejar blizu Mirne nabirali zvončke, našlo mrtvo telo mladega mučenca, danes blaženega Alojzija Grozdeta.
Nedoumljiv del daru luči je trpljenje. Kdor vidi, trpi. Vidi več, ker ne hodi v temi, in trpi bolj, ker mu je za bližnjega mar. Zato že sveti in so tudi njegova dejanja svetla. Komur je vera dana, napor luči v sebi zmore zaradi besed življenja in posvečenega kruha.
Svetiti torej je mogoče. Svetímo, ker smo pridruženi Kristusovi luči, njegovemu odrešenjskemu trpljenju in vstajenju.
Lojze Čemažar akad. slikar