Irena P. – študentka medicine
Maja Mlinarič – mlada zdravnica
Tomo Brus Hladen – mladi zdravnik
Ana Nabergoj – študentka medicine
Nina in Roman Ivančič – mlada zakonca
Zdenka Pišek – študentka mednarodnih odnosov
Tina Švigelj – mlada diplomirana socialna delavka
Jani Kos – študent strojništva
Irena P. – študentka medicine
»Prišel sem, da bi imeli življenje,« je letošnji naslov Tedna za življenje. Nanaša se na Gospoda, našega Odrešenika. On je življenje samo. Irena, ko premišljuješ o tem, kaj zate prinaša Jezus s svojim prihodom?
Jezus s svojim prihodom prinaša upanje, da je življenje smiselno. Vsak od nas mora vlagati veliko truda za vsakdanje preživetje, se boriti z nepravičnimi družbenimi strukturami, popravljati polomijo medčloveških odnosov. Jezus nam prinaša gotovost, da na poti nismo sami, da ni zaman, da sta greh in smrt premagana. Vera, upanje in ljubezen so nam podarjeni. Ker so nam podarjeni, se bodo z nami vrnili k svojemu izviru – Bogu.
In kaj je prinesel, če se lahko tako izrazimo, tebi?
Meni je prinesel prepričanje, da trud ni zaman, da pri Bogu ni izgubljenega časa; da je v Božji moči spreminjati smrt v življenje, minljivo v neminljivo, izgubljeno v najdeno. Dobronamerni trud, ki ga vlagaš v nek odnos, obrodi dobre sadove. Četudi se morda nekaj začne z napačnimi vzgibi, na napačnih predpostavkah ali trditvah, lahko iskrena in dobronamerna pripravljenost na dialog marsikaj postavi na pravo mesto in v pravo smer. Mnogokrat je težava v naši nepotrpežljivosti. Rezultati se včasih pokažejo šele po mnogih letih.
Jezus s to besedo torej govori o sebi. Irena, vem, da si rekla že mnogo, pa vprašam še, zakaj je Jezus zate pomemben? Zakaj veruješ?
Jezus je zame pomemben, ker je Bog in človek. Ker je Bog, je dovolj velik, da lahko prenese mojo grešnost. Ker je človek, jo lahko razume. Zato imam vanj zaupanje. In zakaj verujem? Verujem zaradi izkušnje, da Bog rešuje, odpušča in odrešuje vse, kar je zaznamovano z grehom in smrtjo.
Gregor Nacianški v svoji molitvi pravi
»Gospod, pred teboj si upam govoriti:
razočaran sem – razočaran nad samim seboj.
Z visokega sem strmoglavil,
Vedno globlje padam v prepad.
Prestrezi me, Gospod!
Bodi mi milostljiv.
Samega sebe sem prevaril!
Dvigni me, da bom spet zaupal svojim močem.
Če boš stal ob meni, morem živeti,
Če ne, bom umrl.
Naj nikoli ne izgubim tvoje naklonjenosti.«
Zame je ta molitev zelo povezana z naslovom letošnjega tedna za življenje – Prihajam, da bi imeli življenje. Gregor Nacianški si upa priti pred Jezusa, saj zaupa vanj. Zaradi ljubeče božje navzočnosti si upa vstopiti v kotičke srca, kjer so nakopičeni spomini, misli, čustva. Oklepa se Gospoda, Življenja samega. Svoje razočaranje, nezaupanje sebi, kesanje in prošnjo prinese pred Gospoda in zaupa, da bo dobil novo moč za življenje.
Kaj pa tebi pomaga najti novo moč za življenje, usmerjati pogled h Gospodu?
Septembra smo se spominjali smrti Antona Martina Slomška. Veliko smo slišali govoriti o svetosti. Predstave o svetosti se pogosto povezujejo z doslednim izpolnjevanjem zapovedi in pravil, s postom, molitvijo in dobrimi deli. Mladi ljudje iščemo ideale – mnogokrat med pevci in filmskimi igralci, včasih pa tudi med svetniki. Dokaj hitro spoznamo minljivost posvetne slave. Če svetnike dojemamo kot modele, se lahko zelo hitro ujamemo v isto past kakor naši sovrstniki, ki obožujejo novega estradnika in na katerih početje včasih gledamo zviška. Svetniki so namreč znamenja. Vsak izmed nas mora poiskati svojo pot – ne glede na to, kako skromna in nepomembna se morda zazdi – moja je, zato šteje. Zato je v njej življenje. Prepoznam pa jo lahko, ko v zaupanju pridem k Jezusu in mu zaupam, kaj me teži – svojo resničnost. Tolikokrat komentiran videz, opazke na račun osebnostnih potez in značaja, graj čustvovanja in dejanj. Vendar Jezus vidi dlje in globlje. Ne obupa nad človekom, ko človek obupa nad seboj. Vzljubi ga in mu razodene, da ima zanj načrt. To še ne pomeni, da bo lahko in preprosto. Pomeni pa, da bo vredno. Daje nam svojo besedo.
In ko gledaš današnji čas, današnji svet. Kako povezuješ to Jezusovo besedo s situacijo današnjega časa?
Kristjani smo otroci svojih staršev, prebivalci prostora in časa. Prav tako kot vsi ostali. Duša in telo sta povezana in nanju vplivajo tudi družbeni dogodki. Pred nekaj leti, ko sta bila Slovenija in svet v dokaj dobrem gospodarskem položaju, smo bili precej optimistični in zagnani. Verjeli smo, da so nam s pridnostjo in iznajdljivostjo odprta vsa vrata do lepe prihodnosti. Občutili smo lahko, kot da je življenje v naših rokah. Danes se spopadamo z dolžniško krizo in recesijo. V nemočnem besu spoznavamo, da besede o nižanju plač in odpuščanju niso le besede. Vsak ostaja sam in pokopava svoje sanje in načrte. »Z visokega sem padel, vedno globlje tonem v prepad,« bi rekel Gregor Nacianški. Doživljanje neuspeha v poklicnem in družinskem življenju ni brez posledic ne za psiho in ne za duhovnost. Ljudje izgubljamo zaupanje v lastne sposobnosti in tudi v Boga; v to, da je živeti dobro in vredno. Obupano ga kličemo na pomoč, čeprav se nam zdi, da imamo premalo vere. Ali ni obračanje k Bogu že molitev?
Tudi tukaj se skriva vprašanje, koliko smo živi, koliko dovolimo, da nam Bog prinese življenje. Pristnost odnosa z Bogom je težko presojati po zunanjosti. Včasih smo pri tem preveč predrzni in površinski, upamo si presojati vero drugih. Imamo pravico do tega?
Kako pa doživljaš situacijo mladih? Potrebe mladih v današnjem svetu?
Mladi, idealistični ljudje se mnogokrat navdušijo za dobre zglede in so jim pripravljeni brez odlašanja slediti. Hočejo dokazati svojo zavzetost za Kristusa. Vzgojitelji jih spodbujajo k aktivni udeležbi pri mnogih dejavnostih. Mlad človek, poln moči in talentov, je navadno vesel, če ga kdo opazi in ga vključi v dejavnosti. Kmalu pa lahko to postane eno samo beganje in hitenje sem ter tja. Spodbuja se aktivizem, zanemarja pa se tisto, kar je skoraj neslišno in neopazno, vendar bistveno – zavestno gojenje odnosa z Gospodom. Kakor vsak drug odnos tudi ta zahteva moj čas in zavzetost. Vendar pa je ta odnos mogoče vedno znova vzpostaviti, saj Gospod ljubi prvi. Čaka name in se ne naveliča. Prihaja v naš svet, v naša srca, da bi imeli življenje.
Irena, hvala za vse tvoje podeljene misli ob Jezusovih besedah »Prišel sem, da bi imeli življenje.« Z njimi si tudi nas povabila v še globlji odnos z Gospodom ter okrepitvi vere Vanj. Prišel je, da bi imeli življenje. On je življenje, zato zaupajmo Vanj, živimo z Njim.
Maja Mlinarič – mlada zdravnica
Maja, kaj ti pomeni letošnji naslov, sporoča Jezusova beseda, »Prišel sem, da bi imeli življenje«?
Pomeni mi predvsem upanje in veselje. Dejstvo, da je življenje nekaj več, da je strah odveč, ker je prišel On, da bomo imeli življenje. In ob tem razmišljam, kako je življenje polno zasukov, nepričakovanih sprememb, udarcev in lepih presenečenj. Ne glede na naše doživljanje in občutenja, ki nam jih prinaša vsakdan, pa imamo kristjani veliko prednost, da je z nami v našem življenju Jezus. On je z nami kadar se smejemo, kadar jočemo, kadar trpimo, kadar se veselimo. Vse kar se dogaja z nami in okoli nas lahko delimo z Njim. On se ni samo prišel pokazat in delat čudežev, ampak je pokazal, kako naj živimo. Prišel je med nas, rojen kot najmanjši in najnevrednejši človek, je bil bos, ubog, se postil, se učil in učil, ljubil, odpuščal, trpel in umrl. Prišel, da bi pokazal, kako je majhen, kako je podoben nam, ampak hkrati, kako je velik in kako je velika njegova ljubezen. Ljubezen, ki je premagala smrt. Vera, upanje, ljubezen. Mogočno sporočilo. Prišel, pokazal. Nismo videli, a verujemo. Upamo. Se trudimo ljubiti, biti podobni Njemu. Prišel, za nas, rojen zate in zame, za nas vse. Da bi živeli, da bi začutili življenje, da bi ga poglobili, osmislili… Lahko preživimo, a Gospod želi več.
Gospod želi več, ne le, da preživimo, praviš. Kaj misliš s tem?
Želi, da se veselimo, da ljubimo, da delimo… Da zaupamo in upamo. Seveda so dvomi, seveda so padci, a Gospod nas čaka. Ve, da smo šibki, negotovi, ve, da pozabljamo nanj. A on ne obupa. Lastnega Sina, edinorojenega je poslal na svet, za nas. Kako velika je ta ljubezen. Velika je obljuba, veliko je plačilo. Velika so nebesa.
Maja, kdo je zate On, Gospod? Kakšen odnos imaš z Njim?
Gospod je zame Luč. Sveti, kadar je temno, kadar je pa v mojem življenju svetlo, me spomni, da se zahvaljujem, da se trudim, da ne jemljem stvari samoumevno, brezbrižno in mimogrede. Kajti On je tisti, brez katerega ni luči.
In ko sem že prej omenjala, da je življenje polno zasukov, nepričakovanih sprememb, bi rekla še tole ob tem, ko že govorimo o obratih zasukih, kaj hitro pozabimo na Gospoda, kadar življenje teče po nam všečnih poteh. Takrat ponavadi ne postavljamo vprašanja, zakaj ravno jaz, zakaj se to meni dogaja. Kadar pa pride huda preizkušnja, pa se hitro začnemo spraševati, zakaj se pa to meni dogaja, ravno meni … Preizkušnje se nam mnogokrat zdijo (le) kazen, v resnici pa so lahko odlična priložnost za osebnostno rast, odpuščanje, ljubezen, vero in upanje. Priložnost za življenje. Kot nam ga je pokazal On.
Kako je prišel v tvoje življenje?
Spremlja me že od malih nog… Vez med Njim in mano je bila različno močna, se je spreminjala, bila so obdobja iskanja, dvomov, velikih vprašanj… Seveda odgovorov na vsa vprašanja ni, ampak vseeno je v moje življenje prinesel upanje, voljo, veselje. Brez Njega si življenja ne morem predstavljati. Bilo bi tako prazno in brezizrazno…
In kaj bi želela reči mladim, ljudem o življenju?
Naj ne gre mimo nas, milost je, da smo na svetu. Priložnost je res enkratna, plačilo neverjetno, zgled izjemen.
On je z nami. Z Njim vse delimo.
Z Njim je smisel. On je smisel.
On je Življenje.
On je dal življenje za nas, da bi ga mi imeli v izobilju.
Tomo Brus Hladen – mladi zdravnik
Tomo, kakšno je tvoje razmišljanje o življenju? O čem pričneš razmišljati, ko slišiš Jezusovo besedo: »Prišel sem, da bi imeli življenje«?
Življenje, pojem ki je po eni strani tako enostaven po drugi pa tako kompleksen, da se niti strokovnjaki medicinske stroke ne morejo zediniti, kaj točno to pomeni, je dar, ki je bil podarjen vsakemu izmed nas. Krščanstvo na vrednost življenja daje veliko težo, ki se tudi dandanes spričo vedno večje »poganskosti« Evrope še vedno jasno kaže v vseh kulturah različnih evropskih narodov. Pa vendar Jezus v tem odstavku ne govori zgolj o življenju kot o funkciji delovanja dihalnih in krvožilnih organov, govori tudi na veliko globlji ravni o življenju duše, o življenju duha, brez katerega je človek, pa čeprav bi mu bilo srce in bi dihal, mrtva stvar.
In kaj je zate življenje duha?
To je tisto življenje, ki ga človek začuti, ko nekomu pogleda v oči, ko se kakor skozi okna duše zalesketa in zasveti. Kaj človeku pomaga življenje, če je brez tega ognja, tega gibalca duha in telesa? Ne da se ga kupiti z bogastvom, ne s telesno lepoto, gre namreč za stanje duha. Lahko bi rekli, da je to prvina, ki je v resnici popolnoma demokratična in do katere ima vsak dostop. Njen izvor pa je seveda v Bogu, začetniku vsega življenja. Zanimivo je, da ta žar ne opažamo le pri vernih temveč tudi pri nevernih ljudeh, ki se pa nekako instinktivno držijo božjega nauka, takorekoč kot dokaz, da je božja postava res zapisana v naša srca. Pri življenju duha veliko vlogo torej igra tudi zavestna odločitev za življenje, za dobro, za Boga. Zato storimo torej kaj dobrega, pomagajmo drug drugemu, nagrmadimo polena temu božjemu ognju duše, da se bo, ko nas bo naslednjič kdo pogledal v oči zasvetil skoznje in morda prižgal plamen v sočloveku v katerem je ta skoraj ugasnil.
Tomo, in če ti pogledaš v svoje življenje, kaj bi rekel. Kako bi poimenoval tebi darovana polena božjega ognja?
Mislim, da je to zavest, da vem kaj v življenju hočem. Včasih sem mislil, da me to v življenju ovira, ker se mi je zaradi tega težje nekako zliti s okolico, se potopiti v brezskrbno anonimnost. Bolj izstopam, kar mi ponavadi ni všeč. Kasneje sem ugotovil, da je pa to vendarle velika prednost, saj se mi zdi najhuje, da je človek kakor list, ki ga nosi veter, neodločen, samemu sebi neznan in nenazadnje prepuščen v plen nekaterim posameznikom, ki se skušajo okoristiti na račun drugih.
In kaj so tista, ki jih ti daješ drugim?
Hm, to bi bilo potrebno vprašati koga drugega. Upam pa, da mogoče koga kdaj razveselim, da komu dam ali pa posredujem nekaj upanja, da komu kdaj pomagam in tako olahkotim breme, ki je vsakemu od nas naloženo, da ga nosi.
Tomo, kaj bi pa rekel za na konec?
Naj ne odnehamo spreminjati sveta na bolje, a začnimo pri sebi.
Hvala.
Ana Nabergoj – študentka medicine
“Prišel sem, da bi Imeli življenje,” je rekel Gospod in svojo obljubo je tudi izpolnil. Ana, ko ti zreš v svoje življenje, kako razumevaš to resnico, da je Jezus prišel v tvoje življenje? Kje si ga srečala? Bi lahko kaj podelila z nami?
»Prišel sem, da bi imeli življenje«, pravi Gospod. Resnica, ki je še dolgo ne bom popolnoma odkrila, ne razumela. Lahko se ji le bližam.
Jezus prihaja v moje življenje, ne enkrat za vselej, ne s pompom, velikimi dogodki, ne z možnim čutenjem. Vendar prihaja. To opazim, a ne vedno. Prihaja v drobnih dogodkih, preko prijateljev, ki so na isti poti. Včasih preseneti z Božjo besedo, ki je tisti dan taka kot bi bila napisana samo zame, za tisti trenutek mojega življenja, za poduk in spodbudo. Včasih pri spovedi, ko spovednik reče stavek, ki sem ga potrebovala in se samo čudim, kako je iz mojih okornih besed to razbral. Sporoča mi prav to, kar vem in čutim, da je res, a se sama do tega ne bi dokopala. Prihaja pri sveti maši. Možnosti, da človek prejme Božjo ljubezen neposredno, Kristusovo telo v hostiji. Včasih se tega ne zavedam dovolj. In vendar pride… ko z vsemi svojimi napori in prošnjami ne pridem daleč, pride v sporočilu: »Prepusti se, Jaz sem tisti, ki spreminjam…«
»Da bi imeli življenje,« pravi Jezus. Kakšno življenje ti naklanja? Kaj odkrivaš za tem?
Vera, da je Jezus prišel, da bi imeli življenje, mi omogoča svobodo. Zavest, da ta resnica presega vsakdanje skrbi in probleme, me ne odmakne od njih, a tudi ne dovoli, da bi me ti priklenili nase. Daje jim ravno pravo težo. Težo, a ne večnostne.
Pomaga mi tudi presegati sebičnost, preračunljivost v odnosih, strah pred tem, da bom ranjena.
Jezus ve za mojo nepopolnost in prav zato prihaja. Da se v svoji majhnosti ne bi zaprla v svoj svet in tam obstala. Zato, da mi pokaže, kaj zmorem in kaj lahko postanem, če se odprem drugim, če zaupam Očetu. Uči me živeti tako, da bom res živa. Uči me ljubiti.
Kaj to pomeni? Seveda ni enostavno. Ni mi vedno jasno, kaj to pomeni, kje naj začnem, kako naj se odločim… A kljub temu ostaja notranji mir, včasih res globoko, da ga komaj občutim, a vendar je. Jezus je prišel, da bi imela življenje ne glede na vse.
Bi želela še kaj reči ob tej Njegovi besedi?
Kar mi tudi veliko pomeni pri tej Njegovi besedi je, da pravi v množini: DA BI IMELI ŽIVLJENJE. To prinaša veselje, saj Jezus prihaja za vse. Za življenje vseh. Kakršnikoli že smo in kjerkoli smo. Za vse – kolikor nas je Oče dal. Da bi se tega le zavedali!
Nina in Roman Ivančič – mlada zakonca
PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE!
Danes sta z nami Nina in Roman Ivančič, mlada zakonca, ki sta prav tako kot drugi mladi, razmišljala ob letošnjem naslovu Tedna za življenje »Prišel sem, da bi imeli življenje«. Razmišljanje se je strnilo v naslednje besede, molitev:
Prišel si in vstopil v najino srce, v najin odnos, v najin vsakdan. Čisto mirno in nevsiljivo, brez pogojev in predsodkov. Prišel si, vstopil in ostal. Ostajaš tudi takrat, ko Te midva zaradi preutrujenosti in pomanjkanja časa nekoliko zapostavljava. Ko misliva, da je to, kako se bodo stvari odvijale, odvisno predvsem od naju. Ko kar preveč načrtujeva, premalo pa v svoje načrte vključujeva Tebe, ki daješ življenju smisel. Vendar ne obupaš. Odpiraš nama oči. Spet tako nevsiljivo, predvsem pa z ljubeznijo. In nama vedno znova kažeš, da si povsod. Tudi tam, kjer misliva, da Te ni. Pomagaj nama še naprej, da bova znala videti to, kar imava in se prepustiti Tebi, ki si vir Življenja.
Nina in Roman, »Prišel si, vstopil in ostal«, sta zapisala. Kako prepoznavata Gospoda, ki vstopa v vajino srce, odnos, vsakdan? In kaj je vajin delež pri tem?
Gospoda prepoznava v tem, da sva sposobna ljubiti, odpuščati, sprejemati drug drugega. Da zmoreva v drugih videti dobro in da se tudi midva trudiva za dobro. Vse kar imava midva pri tem je, da Gospodu pustiva, da vstopi, da sva odprta za njegov prihod, za njegove darove. Ne prosiva ga, naj ostane z nama, ker nam je Jezus sam obljubil, da bo z nami do konca sveta. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bova midva ostala z njim.
In kaj vama prinaša Gospod s svojim prihodom? Kakšno življenje?
V najino srce, v najin odnos prinaša mir. Včasih težko sprejemava drug drugega, takšna kot sva, tako kot v določenih situacijah odreagirava in kar prinašava s sabo iz najinih družin. Vendar če v vse to vključiva Gospoda, je veliko lažje. Lažje sprejemava drugačnost. Ko je težko potrpeti, se v mislih z molitvijo obrneva Nanj.
Za na konec bi še vprašali za kakšno spodbudno besedo mladim parom; zakaj vama je zakrament sv. zakona dragocen?
Zakrament svetega zakona nama pomeni odločitev drug za drugega, da želiva nekomu pripadati. Je temelj za začetek novega, skupnega življenja in hkrati vzpodbuda, da ima najin odnos prednost pred vsem ostalim. Gre tudi za obljubo, ki sva si jo dala, da si bova ostala zvesta, ne glede na to, kaj naju v življenju doleti. S sklenitvijo zakonske zveze sva Kristusa na poseben skrivnosten način povabila medse kot prijatelja, spremljevalca, pomočnika in svetovalca za dve težki nalogi, ki sta del zakona in sicer: živeti z nekom vse življenje v dobrem in manj dobrem ter rojevati in vzgajati otroke. Takšno brezpogojno ljubezen zmore le Bog, zato je potrebna božja pomoč in milost, da lahko ti dve nalogi, ki sta nama bili zaupani, tudi izvršujeva. Sveti zakon nama predstavlja upanje, veselje in moč iz katere lahko črpava.
Zdenka Pišek – študentka mednarodnih odnosov
Zdenka, tudi ti letos razmišljaš ob naslovu Tedna za življenje »Prišel sem, da bi imeli življenje«. Kako pa tebe nagovarja ta Jezusova beseda?
Jezus nam v Janezovem evangeliju sporoča: “Prišel sem, da bi imeli življenje”. Ob tem tudi dodaja “in bi ga imeli v obilju”. Zame je ta Jezusov stavek eden najlepših in najbolj optimističnih stavkov v Novi zavezi. Mislim, da Jezus s tem stavkom posredno napove svoje odrešenje, ki ga bo dosegel s smrtjo na križu. Vendar je tokrat v ospredju življenje, Jezus namreč smrti sploh ne omeni, ampak se osredotoči samo na življenje samo. S tem stavkom nam Jezus izkazuje svoje zaupanje, vero v človeštvo in človeka samega ter hkrati tudi njegovo brezpogojno ljubezen. Ob tem ne morem, da se ne vprašam Kaj zame pomeni življenje?
In kaj pomeni?
V prvi vrsti največje darilo, ki nam ga lahko Bog podari. Najbolj sveta stvar, ki jo človek ima. Hkrati mislim, da bi se ljudje morali zavedati, da naše življenje ni v polnosti naše, da smo ga dobili zgolj na posojo, zato moramo z njim kar najbolje ravnati, ga negovati, varovati in ohranjati, predvsem pa biti zanj hvaležni. Ob Jezusovem stavku imeti življenje tudi pomislim, kaj sploh pomeni, da nekdo življenje ima? Je to zgolj to, da obstaja, opravlja osnovne življenjske procese oz. se Jezus osredotoča na biološko življenje? Ali Jezus s tem misli tudi kaj drugega? Menim, da življenje ne pomeni zgolj samo obstajati, ampak živeti življenje v polnosti. Pomeni, da se vsak dan zavedamo, da je življenje dragoceno in ga ne zapravljamo za stvari, ki so nesmiselne, nepotrebne ali nam lahko celo škodijo. Hkrati to pomeni, da ne spoštujemo samo svojega lastnega življenja, ampak se oziramo tudi na življenje sočloveka, narave, pravzaprav vsakega živega bitja. Vseokrog nas lahko opazimo lepoto in bistvo življenja in ga spoštujemo v vseh njegovih oblikah.
Prej si omenjala, da Jezusovi besedi »Prišel sem, da bi imeli življenje«, sledi, »da bi ga imeli v obilju«. Kaj pa razumevaš pod tem?
Ustaviti pa se moramo tudi ob drugem delu stavku, da bi ga imeli v obilju. Tudi tokrat Jezus ne misli stvar dobesedno, ampak se bolj kot na kvantiteto osredotoča na samo kakovost življenja. Spominja nas na to, naj bomo hvaležni za vsak dan, ki ga preživimo na Zemlji, naj ga v polnosti izkoristimo in naj ga delimo z drugimi, naj nekako množimo življenje. Morda se tukaj Jezus ustavi tudi ob minljivosti življenja, imeti življenje v obilju se lahko nanaša tudi na našo vstajenjsko življenje, to je življenje v raju. Nekako lahko ta del stavka razumemo kot tolažbo oz. spodbudo. Če imamo namreč občutek, da naše zemeljsko življenje ni obilno oz. ga ne živimo v polnosti, nas Jezus opominja na naše življenje po vstajenju.
In kako vidiš Jezusovo vlogo v vsem skupaj?
On sam je življenje. Prišel je na Zemljo zato, da nam pokaže kako pomembno je Bogu življenje, pa ne katerokoli življenje, ampak prav človeško življenje. S svojo smrtjo na križu, z darovanjem lastnega življenja, je izkazal Božjo neomajno vero v človeka in njegovo voljo, da človeku podari življenje. In to je najlepšo obliko življenja – večno življenje. Jezus sam je opomin, skala življenja, ki pa se nam v polnosti daruje. Tako naj bi tudi mi svoje življenje darovali. Lahko ga darujemo sočloveku, lahko ga Bogu, lahko ga povsem posvetimo svoji poklicni poti in s tem ljudem. A v vsakem primeru ga posredno darujemo tudi Bogu. In ravno ta sposobnost darovanja, sposobnost darovanja našega življenja za drugega, je tudi njegov največji čar.
Draga Zdenka, hvala za pogovor. Naj ga sklenemo z mislijo na vse mlade, ki še odkrivajo, odkrivate komu darovati svoje življenje in tako uresničiti Božji načrt, ki je od začetka pripravljen za vsakega izmed nas.
Tina Švigelj – mlada diplomirana socialna delavka
»Prišel sem, da bi imeli življenje,« je letošnji stavek Tedna za življenja. Kaj v tebi prebudi?
Da bi imeli življenje. Je možno živeti tudi brez življenja? Kaj je bistvo življenja? Zakaj si nekateri, ki se jim zemeljsko življenje izteka tako zelo želijo, da še ne bi umrli? In zakaj drugi sami delajo samomore češ, da nočejo več živeti? Zakaj se ljudje zaradi bolezni zapirajo v svoja stanovanja in se tako skrivajo pred življenjem? Zakaj nekateri v pozni starosti vsak večer odidejo spat z upanjem, da se zjutraj ne zbudijo? So ti ljudje pozabili kaj je življenje? So kdaj sploh vedeli zakaj živijo?
Kako pa se ti soočaš z življenjem? Ali si doživljala mladost?
Mladost v življenje prinese mnogo odločitev. Potrebno je izbrati šolo, poklic, način življenja… pojavi se prvi dohodek in s tem možnost odkrivanja novih stvari. Mnogi začnejo potovati, se preizkušajo v najrazličnejših zvrsteh glasbe in stilih oblačenja. Včasih se zdi, da bi bilo potrebno toliko spremeniti, da bi mladi lahko našli sebe in svoj način življenja. Pa je tem res tako? Ali res moramo zavreči to kar so nam posredovali starši in drugi bližnji, da bi našli pravo, nam lastno življenje? Ali moramo kam iti, da bi imeli življenje? Kaj če je življenje že tu in ga moramo le zgrabiti?
In kako si ti našla odgovore?
V zadnjem letu sem veliko premišljevala o svojem življenju. Pogosto sem se ustavljala ob mislih kot so kaj mi v življenju največ pomeni, čemu naj dam prednost in kako naj dosežem svoje želje. Prišla sem do spoznanja, da so stvari, za katere se moram odločiti in jih izvršiti, so pa tudi stvari za katere lahko le prosim in čakam, da mi bodo preko milosti podarjene.
Moje želje so se z leti spreminjale, a so hkrati vse imele neko skupno vez – slediti veselju do življenja. Izkusiti različne stvari, doseči zastavljene cilje in premagati ovire pomeni živeti v polnosti, ne pa tudi živeti v popolnosti. Nihče razen Boga ni popoln, vsi delamo napake. Se pa lahko, če želimo, iz narejenih napak kaj naučimo, oziroma se ne naučimo ničesar če tega ne želimo. Živeti ne pomeni vedno le uživati. Brez truda in napora je težko doseči cilj. Je pa do zastavljenega cilja priti lažje, če se na pot odpravimo z veseljem. Radost ob premaganem naporu je veliko večja, kot radost ob doseženem cilju za katerega ni bilo potrebno nikakršnega truda. Morda prav zaradi tega niso vse želje tako enostavno dosegljive…
V preteklosti sem bila deležna velikih milosti. Da bi imela življenje, da bi lahko uresničila svoje sanje sem prišla živet v Ljubljano. Odločila sem se za pot v neznano in sprejela veliko mero izzivov in tveganja. Moja pot se še ni končala. Prav tako se še ni končala moja prošnja, da bi bila deležna milosti. Včasih je težko, sploh takrat, ko se postavljajo mnoga vprašanja za katere se zdi, da ni odgovorov. Zakaj so želje tako zelo močne in hkrati včasih videti tako zelo nedosegljive?
In nam lahko še kaj rečeš o tvojem pogledu v prihodnost?
Toliko bi še rada doživela, toliko izkusila. Mnogi pravijo, da sem še zelo mlada in da bom lahko v življenju še veliko videla in okusila. Bom res? To ve le Bog. Jaz pa vem, da bom več doživela, če si bom več upala, bolj zaupala in bila pripravljena sprejemati tveganja. Tako bom imela življenje in imela ga bom v izobilju.
Jani Kos – študent strojništva
Jani, pozdravljen. V letošnjem Tednu za življenje sodeluješ tudi ti. »Prišel sem, da bi imeli življenje,« nosi naslov. Kako tebe nagovarja ta Jezusova beseda?
“Prišel sem, da bi imeli življenje”… ob tem stavku me najprej spreleti misel: “brez mene bi bilo vaše življenje prazno”… ko malo razmišljam o tem stavku, bi ga lahko nekako opredelil na dve iztočnici, lahko bi razmišljal o tem našem zemeljskem življenju, lahko pa tudi o nebeškem življenju.
In do kakšnih zaključkov prideš?
Prepričan sem, da je s tem stavkom bilo mišljeno življenje na zemlji in po smrti v nebesih. Če bi se na začetku morda osredotočil na življenje na zemlji, za ta stavek lahko nekako dokažemo, da še kako drži. Namreč v vsakdanjem življenju nas mnogokrat težijo razne težave, ovire, nedoseženi cilji, dokler se te stvari majhne jih lahko skoraj vsak navaden človek premaga in se nasmejan odpravi naprej. Seveda pa se vedno najdejo tudi težje preizkušnje v našem življenju, v katerih pa smo navadni ljudje sami po sebi brez moči da bi jih “ustrezno” premagali. Takrat se vsak človek – tudi ateist, obrača na neko pomoč neke višje sile, nečesa nadnaravnega, tako se naprimer veren kristjan takrat obrne na Boga, saj mu le on, predvsem pa VERA tega človeka, pomagata premagati oviro na lep način! Že v tem primeru bi lahko potrdili, da ta stavek drži tudi za zemeljsko življenje, saj bi brez pomoči Boga, naše težave morda premagovali napačno in bi si posledično nakopali samo druge težave in ovire. Seveda pa ta stavek ne govori samo o tem, kako smo brez Boga nemočni v težavah, govori namreč tudi o tem da smo v veselju z Bogom še bolj veseli oziroma ISKRENO veseli, da ni ta nasmeh samo na obrazu, ampak tudi v srcu. Tu lahko tudi nekako povežemo 10 božjih zapovedi z tem stavkom. Namreč Bog je prišel in nam prinesel 10 božjih zapovedi, za katere je zagotovil da, če se jih bomo držali in jih vestno izpolnjevali in se trudili k dobremu, bomo živeli v veselju, v sreči, kar pa mislim da je cilj vsakega človeka – življenje v miru, sreči, ljubezni, iskrenosti… V tem svetu je tudi hudič, ki je za človeka zelo nevaren, saj zelo hitro človeka zavede v namišljeno srečo, potem pa se ta namišljena sreča počasi začne kazati v pravi luči in ko to opazimo, ugotovimo, da ta sreča nikakor ni tista prava sreča. Ta sreča je od daleč videti tista prava, toda ko ji pridemo bližje oz. ko jo dobro spoznamo, vidimo da ni prava, včasih pa je lahko problem tudi v tem da prepozno opazimo in je zato tisto pravo srečo potem še težje spet poiskati. Za Srečo ki nam jo “obljublja” hudič bi lahko rekli: LEPA OD DALEČ… toda ko pridemo preblizu in jo spoznamo, vidimo da je ta sreča DALEČ OD LEPEGA! Torej če povzamem, Bog je poslal svojega Sina med nas, da bi nas podučil, kako moramo živeti da bomo imeli srečo, imeli življenje!
Bogato razmišljanje.
Seveda pa je ta stavek mišljen tudi za posmrtno življenje, Jezus je prišel da nas bi odrešil greha in nas privedel v večno ŽIVLJENJE!
PRIŠEL JE, DA BI IMELI ŽIVLJENJE, imeli življenje na zemlji in v nebesih, imeli življenje v pravem pomenu besede!
Jani, hvala za to tvoje razmišljanje o življenju in veselju, o razlikovanju. Bodimo z Gospodom, kot si nas povabil, da bomo imeli življenje.