Spomnim se, kako sva se z Juto pred 3. leti poleti med sprehodom okrog Blejskega jezera pogovarjala o najini želji, da bi se poročila že kot študenta. Veselo sva razglabljala o vseh potrebnih pripravah, vsak je povedal svoje želje, koga bi hotel povabiti. Ko pa sva se dotaknila stroškov za poroko, je v meni občutek veselja in pričakovanja začel ugašati, nadomestila sta ga strah in dvom. Kako bova to kot študenta izvedla, kje bova dobila denar?
Dober mesec za tem sem po pošti dobil obvestilo, da nisem več upravičen do državne štipendije. Tisti občutek strahu in dvoma se je v meni še povečal. Sedaj bom moral večino prihrankov in denarja od počitniškega dela, ki bi ga sicer lahko namenil za poroko, porabiti za stroške študija. Zvečer sem se po telefonu potožil Juti, ki me je najprej poslušala, potem pa pomirila z nekaj spodbudnimi besedami. Na koncu sva prišla do zaključka, da je najpomembneje, da imava drug drugega. Ko sva strah glede najine (negotove) skupne prihodnosti v molitvi prepustila Bogu, ga je počasi začel nadomeščati občutek pozitivnega zaupanja v prihodnost.
S tem zaupanjem sva začela novo študijsko leto. Čez približno 3 mesece sem dobil ponudbo za kadrovsko štipendijo, naslednje leto sva se zaročila. Najini družini in prijatelji so nama ponudili pomoč in skupaj smo uspeli pripraviti zelo lepo poroko.
Ko sedaj razmišljam o najini prihodnosti, me ni strah. Zaupam, da bova z najino ljubeznijo, ki jo je še dodatno potrdil in blagoslovil On, uspela ustvariti topel dom za najine otroke.
Domen Leskovec, absolvent medicine
Bog je ljubezen. Svetopisemske besede? V ljubezni ni strahu? me še posebej nagovarjajo, če besedo ljubezen nadomestim in razmišljam o stavku? V Bogu ni strahu?. Verujem, da se v Njegovi luči nimamo česa bati. Besede v meni vzbudijo globoko hvaležnost za vse, kar sva z možem prejela od Boga, ko sva se mu bila pripravljena prepustiti, zaupati. Ne v brezbrižnem smislu »Bog bo poskrbel za naju,« temveč v tem, da sva se odprla Božjemu načrtu. Posebej se me besede letošnjega Tedna za življenje dotaknejo sedaj, ko sva se z možem na poseben način odprla za ljubezen. Ljubezen, ki ni le pojem, temveč počasi rase, dobiva obliko in živi. Kot študenta, ki ju je skrbelo, kje in kako bova preživela zadnje leto študija, naju je novica o otroku na poseben način pomirila. Verjamem, da naju je Bog blagoslovil z otrokom v pravem trenutku, čeprav naju mnogi sprašujejo, ali naju je strah. Česa? Končno veva, kam sva namenjena in kakšno je najino poslanstvo, ki je bilo nekaj mesecev nazaj tako nejasno in zaskrbljujoče. Ob besedah ?V ljubezni ni strahu? Začutim mir, saj me potrjuje v misli, da bo Bog poskrbel za naju, kakor je že tolikokrat do sedaj. Da bo vodil in usmerjal naše družinsko življenje. Dokler ostajamo mi v Njem in On v nas, se nimamo česa bati.
Juta Leskovec, absolventka predšolske vzgoje
Bog je ljubezen in kadar se trudiva to zaupati in živeti potem v ljubezni resnično ni strahu. Ko sva se spraševala, kako v najinem življenju sveti ta resnična Luč, sva ugotovila, da sva včasih potrebovala več časa, da sva jo opazila oz. da so jo po nama opazili drugi. Bolj ko raste najin odnos z Bogom, najina medsebojna ljubezen, ljubezen do otrok in do bližnjih, pa vidiva, da ni potrebno veliko, da gorenje te Luči opaziš. Lahko jo opaziš v drobnih vsakdanjostih, lahko pa tudi v resnično velikih čudežih. Čas v katerem živimo ni naklonjen vrednotam kot so zvestoba in ljubezen med zakoncema, družini. Vse več je ločitev oz. ni poguma za podelitev zakramenta svetega zakona. Zato že to, da sva se odločila za poroko, da se ljubiva, moliva drug za drugega, sva sposobna odpuščati in prositi odpuščanja ter da vztrajava tako v dobrem in manj dobrem kaže kako Kristusova luč sveti v najinem življenju. Kako sva deležna njegove milosti in blagoslova. Je nepogrešljiv sestavni del najinega življenja. Nevidna nit, ki naju povezuje. Tudi družina ni več tako samoumevna, kot smo si včasih predstavljali. Midva pa se v molitvi obrneva Nanj in najina želja in prošnja je bila zdaj že tretjič uslišana. Imava dve zdravi in veseli punci in komaj čakamo, da se nam v začetku naslednjega leta pridruži še nov član. Komaj doumeva, kako velika je božja previdnost, ko se iz ene, s prostim očesom nevidne celice razvija bitje, človek. Kako mora vse potekati po točno določenem načrtu, nad katerim nenehno bdi Njegova roka. In potem, ko prvič primeš in vidiš to majceno bitje, dobiš občutek, kot da te je obiskal sam Jezus. Vedno bolj tudi ugotavljava, kako silno moč ima molitev, še posebej pa molitev za druge. Tako sva letos dobila še eno močno potrditev, da je Bog neizmerno dober, da ne pozabi na nikogar oz. ima za vsakega pripravljen načrt ob svojem času. Prijatelja za katera sva nekaj let molila, ker nista mogla imeti otrok, sta nama zaupala, da je tudi njiju Bog blagoslovil z novim življenjem. Sicer pa tudi z radostjo v srcu ugotavljava, da se je »seznam« parov za katere moliva, ker nismo mogli imeti otrok že zelo skrajšal. Da je Kristusova luč prisotna v najinem življenju, pa vidiva tudi v tem, da sva se sposobna veseliti, ne samo naše sreče, ampak sreče drugih, kar bi bilo samo po človeško kar težko, če ne že skoraj nemogoče. Torej resnična luč že sveti, le ustaviti se je treba, se umiriti in jo znati videti.
Nina in Roman Ivančič – mlada zakonca
Ob letošnjem naslovu Tedna za življenje se ustavim ob povezavi med strahom in ljubeznijo. Strah je eno od primarnih človekovih občutij in te nekako spremlja celo življenje. Majhne otroke je pogosto strah teme, neznancev, najstnike neuspeha in nesprejetosti, odrasli pa se bojijo za svojo službo, socialni položaj in družino. Premagati strah je pogosto prvi korak reševanja problemov in grajenja odnosov. Tudi v odnosu do sočloveka namreč pogosto občutimo strah, pa naj gre za strah glede njegove fizične varnosti ali pa strah, da bi sočloveka s svojimi besedami oz. dejanji prizadeli in ga na dolgi rok morda celo izgubili. Ko razmišljam, kaj je ˝zdravilo˝ za tak strah, najprej pomislim na iskrenost. Iskren odnos s sočlovekom je velikokrat boleč in težak, prinaša odgovornost in tveganje, hkrati pa je to edina stvar, ki na dolg rok odnos ne le ohranja, temveč ga tudi krepi. Odnos postane trdnejši in preprostejši. Kot poje Majda Sepe: ˝Med iskrenimi ljudmi, so preproste vse reči, kot jasen dan.˝
Janezova misel o ljubezni in strahu se zaključi s tem, da popolna ljubezen prežene strah. Ob tem se seveda vprašam, kakšna je popolna ljubezen? Lahko kot človeško bitje dosežem popolno ljubezen? Seveda lahko stremim k njej, si prizadevam za njo, a povsem jo doseči ne morem. Zavedam pa se, da sem je deležna. Popolna ljubezen je namreč Gospodova ljubezen, ki sem je deležna, ne da bi se zanjo trudila. Zaradi Gospodove ljubezni sem sposobna ljubiti bližnjega. To ni samo moja sposobnost, je tudi moja naloga. Z ljubeznijo do bližnjega izkazujem tudi ljubezen do Boga. Gospodovo ljubezen odkrivam predvsem v odnosih z bližnjimi, v naravi in v razpletu posameznih dogodkov, za katere vem, da se brez te ljubezni ne bi razpletli na tak način. Njegova ljubezen mi pomeni varnost, upanje, zagotavlja mi srečo. Z Njegovo ljubeznijo sem močnejša.
Pogosto nam strah zakriva pogled, zamegli razum in zdi se nam, kot da tavamo v trdi temi. Takrat se spomnimo na to, da imamo Božjo ljubezen, da luč te ljubezni že sveti in nam kaže pravo pot. To je pot do sočloveka, do sestre oz. brata in preko njih tudi do Boga. Če je Bog luč, so naši bližnji svetilke, skozi katere sveti ta luč. Če naša svetilka ne sveti dovolj močno oz. se zastre, nam bodo druge svetilke kazale pot. Na koncu pa bomo skupaj prispeli do resnične Luči. Gospod ravno s to lučjo, lučjo bližnjega, odgovarja na moj strah. Na pot mi pošilja svetilke, sam pa je luč na koncu poti, h kateri vsi potujemo. Ko se zavedam luči bližnjih in Gospodove luči tudi moj strah postaja manjši, na njegovo mesto pa stopa veselje.
Zdenka Pišek – študentka mednarodnih odnosov
Vidim luč
nekje v daljavi…
Ne vem, kam me vodi
a druge poti ni,
zato ji sledim.
Tavam,
luč se odmika
a srce mi govori,
naj grem naprej.
„Ne boj se!“
neznan glas,
a tako domač…
In mi vlije pogum.
Sledim luči in upam,
da me pripelje na cilj,
v objem Najvišjega
in zavetje Duha.
Nina Štempelj, študentka matematike
Ko sem prejšnjo nedeljo bila na nogometni tekmi, kjer je sodnik z napačnimi odločitvami povzročil ogromno krivic eni izmed ekip, tako da je na koncu prišlo do zmerjanja in skoraj do pretepa med igralci na igrišču, se je dogajanje dotaknilo tudi mene. Še posebej, ko sem videla brata, ki je igral za oškodovano ekipo in ni nikomur rekel niti besede, kako so se mu ob nepošteno sojeni enajstmetrovki orosile oči in je še dolgo časa po koncu na klopi strmel v prazno. Razburjanje ostalih igralcev se mi je ob hitrem premisleku zdelo nepotrebno, nevredno, saj je bila le ena tekma, ki ni odločala o ničemer, pa še to v eni izmed nižjih lig. Vendar če pomislimo globlje, bi verjetno zelo malo tistih igralcev, ki jim preprosto ni vseeno in se dan za dnem trudijo ter trdo trenirajo in delajo, čeprav so v eni izmed najnižjih lig, v taki situaciji ostalo hladnokrvnih in bi preprosto brez oporekanja igrali dalje. Včasih se je neizmerno težko pobrati, ko veš, da je vse, kar se okoli tebe dogaja, zelo zelo narobe. Zato bi preostali večini, ki so hitro podlegli svojim občutkom in jezi ter začeli sodnike zmerjati in se tako obnašali skrajno neprimerno, že skoraj sramotno, v njihove misli v takih trenutkih položila tale stavek: »V ljubezni ni strahu – resnična luč že sveti.« (1Jn4;2) Zagotovo vem, da bi jim pomagala, tudi če takrat še ne bi verovali v njen drugi del, saj morajo v sebi ob takem ravnanju zagotovo nositi veliko ljubezni do dejavnosti, s katero se ukvarjajo. In prav ta ljubezen bi pregnala strah, ki ga ob tem občutimo – strah pred zmago krivice. Navidez se ta zmaga velikokrat zgodi na nešteto področjih, torej v športu, v politiki, v podjetništvu, v zdravstvu … Vendar prav nikoli ni dokončna in to vemo sami, zaradi tega, ker nam je bilo podarjeno nekaj močnejšega, nekaj kar nas vodi k pravičnim dejanjem, s čimer lahko spreminjamo celo najbolj trdosrčne in nepoštene na bolje. To je prava ljubezen, vsak dan zmaguje tisoč skrivnih bojev, zaradi nje vsak dan verujem, da bo končna zmaga zmaga dobrega, poštenosti. Lahko, da se komu zdi ta vera pravljična, preveč naivna ob grozotah in lakoti, ki vladajo v nekaterih drugih deželah, vendar ni, če ji dodaš drug del stavka. Zaradi Njega počneš vse, za kar se trudiš, zaradi Njega vsak dan znova vstajaš, zaradi Njega se ob siju žarkov spomniš, da je vsak dan ob tebi, brez komentarjev, pripomb ali obsodb.
Če tako svojo ljubezen do neke dejavnosti ali stvari združiš z ljubeznijo, ki nam jo brezpogojno ponuja Jezus in ugotoviš, da je tvoja ljubezen v resnici položena vate kot njegov največji dar in s tem v sebi nosiš del Njega, potem ni več nobene ovire, težave na svetu, ki bi te pahnila v brezizhodno brezno obupa, brezupja in žalosti. Strah izpuhti kot tanka plast zadnjega spomladanskega snega, ko nanj posijejo prvi žarki sonca, navidez šibki, a z nepremagljivo močjo, ki je ne more uničiti nobeno sredstvo, ki ga je kdajkoli izumil človek. Taka je resnična ljubezen. Včasih še bolj nevidna od najbolj drhtave svetlobe, a toliko bolj globokosežna.
Če si kdaj obdan z neštetimi krivicami, z nepravičnostjo, z nepoštenostjo, z izkoriščevanjem, s sovraštvom in lažmi, takrat se spomni, kaj nosiš v sebi. Takrat se ponovno ozrem v nebo in uvidim, kaj sije nad mano ter pozabim na cel kup teorij, ki so nam jih povedali o nastanku vesolja, Zemlje, Lune; v soncu zagledam le enega – Njega, ki daje smisel mojemu življenju in ponovno začnem verjeti, da ne bo čisto ničesar, kar želim ali sem storila dobrega, zaman.
Anja Žižek, študentka medicine
Martin, v čem je ta beseda aktualna za današnjega mladega človeka?
Mladi dandanes se pogosto bojimo prihodnosti. Glavo si belimo z različnimi skrbmi, med njimi je verjetno najpogostejše vprašanje, kaj bomo storili, če po končanem študiju ne bomo našli službe.
Osebno pa ljubezen povezujem z zaupanjem. Torej ljubezen do Boga zame pomeni tudi zaupanje Vanj. Menim, da človek, ki je vesel in poln ljubezni, ne rabi biti zaskrbljen zaradi prihodnosti, kajti Gospod vedno kaže pot v življenju, mi moramo samo prepoznati, kam nas želi usmeriti in mu slediti. Za človeka, ki zaupa v Gospoda je strah odveč, saj ga Bog vodi in mu sveti na poti življenja.
Kako pa odkrivati, kaj želi Gospod? Kam nas želi usmeriti? Kako ti razumevaš?
Gospod gotovo želi, da smo srečni. Največjo srečo pa človek, po mojem mnenju, doseže z osrečevanjem drugih. Vsekakor nas Gospod želi usmeriti k nesebičnosti in darovanju za druge, ker ve da to v človeku prebudi notranjo srečo. To pot nam kaže predvsem po vesti, ki je človeku najbližji način prepoznavanja med dobrim in slabim.
S čim, kako si pa oblikujemo vest?
Menim, da ima človek že od rojstva vest, to bi razlagal s človeškim strahom pred stvarmi, ki še jih nikoli ni storil. Kasneje pa se vest gotovo oblikuje glede na človekove odločitve. Bolj ko se človek nagiba k dobremu, močneje v njem deluje vest, bolj ko se nagiba k zlu, bolj se vest umika v ozadje. Seveda k okrepitvi vesti pomaga tudi molitev ter spoved.
Kaj misliš, da se vse vpliva naše odločitve, saj vedno ne sledimo tej Gospodovi želji?
Na naše odločitve, po mojem mnenju, najbolj vplivata vzgoja ter družba. Če je človek vzgojen, da se odloča po svoji vesti, bo tako ravnal tudi kasneje. A še vedno ga do določenih odločitev privede družba. To je predvsem zaradi tega, ker ljudje težimo k temu, da bi bili sprejeti in ugajali drugim. Zato storimo tudi stvari, ki jih drugače ne bi storili.
Nihče ni popoln. Tudi sam večkrat zapadem v skušnjave, ki jih ne premagam. Pa naj bo to zaradi družbe ali zaradi sebe. Gotovo pa je najboljši način utrjevanja samega sebe v premagovanju skušnjav molitev, ter zaupanje v Gospoda. Seveda je pomembna tudi izbira družbe. “Povej mi s kom se družiš, pa ti povem kdo si,” je resnica, ki velja, čeprav sami tega ne opazimo.
In kako odkrivaš Gospoda? Kako sveti Njegova luč v tvojem življenju?
Gospoda prepoznavam predvsem po ljudeh. Po njihovih dobrih delih. Ni nujno, da so velika in očitna, pogosto so to mala dejanja, ki drugim prinesejo veselje ali olajšanje. In v tem prepoznavam ljubezen do sočloveka, kar pa je največja Gospodova zapoved, hkrati pa je ta ljubezen zame luč v življenju, ki me opominja, da med vsemi slabostmi sveta obstajajo tudi mnoge lepote.
Martin Fras, študent
Pred leti sem na listku, ki mi ga je dala redovnica, dobila zapisan tale stavek: V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah (1 Jn 4,18). Ta stavek iz svetega pisma me je nagovoril, zazdel se mi je kot merilo, ki mi govori, kakšna naj bo moja ljubezen. V teh besedah sem zaslutila nekaj popolnega in presegajočega. Besede so mi je vzbujale čudenje: »Je taka ljubezen možna?« in hkrati zavedanje: »To je ljubezen (od) Boga.« Tale listek sem prilepila na mapo, v kateri sem shranjevala stvari za delo pri skavtih, in tam je počakal name. Mogoče na ta trenutek. Da se vprašam: Kakšna je moja ljubezen? In Me je kaj strah? Ker: v ljubezni ni strahu. Če je torej prisoten strah, pomeni, da je moja ljubezen prešibka in strahu dopusti, da je. Ljubezen (še) ni dovolj močna, do bi strah prekrila in ga premagala…
Ob tem se spomnim na majhnega otroka, ki se čuti varen ob mami. V njeni bližini, se ne boji. Ko sem bila majhna, sem imela večkrat grozne sanje. Zbudila sem se in srce mi je razbijalo od strahu. Vedno sem odšla k staršema in mama mi je s svojim objemom odvzela ves strah. Naenkrat je bilo vse v redu, mirno sem lahko zaspala.
Ko stopam v odnose, se včasih sprašujem, kako drugi razume moje besede in dejanja. In me je strah, da bo razumel drugače, kot je mišljeno, da bo moj dobronamerni stavek sprejel kot žalitev, vprašanje kot vsiljivost, pomoč kot odvzemanje svobode. A to ni ljubezen. Vedno, ko nekaj naredimo z resnično ljubeznijo, se ne sprašujemo, ali je prav. Preprosto smo, kar smo. Naredimo, kar čutimo. Smo svobodni. In nas ni strah. Ne oziramo se toliko na drugega z večnim vprašajem, ali bomo zavrnjeni, saj mu puščamo svobodo.
»Ljubi, ne čakaj, da ljubljen boš sam,« se glasi besedilo znane pesmi. Poznam jo že dolgo, saj gre hitro v uho, vendar njeno besedilo ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Sploh ne, ko želiš to živeti. Gre za odločitev, da ne boš tisti, ki le čaka na drugega, da te bo on opazil, sprejel in razumel. Ker te čakanje pusti v stalni negotovosti in strahu, da bo čakanje zaman in drugi ne bo zaznal tvojih potreb. Nasprotno pa tvoja odprtost in pripravljenost na korak k drugemu človeku, prežene strah ne samo tebi, temveč tudi bližnjemu. Tako nista ne ti ne tvoj bližnji več sama.
Večkrat se vrtim okoli sebe in takrat me lahko postane strah. Računam le nase, na svoje omejene moči. Pozabljam, da je nad mano Bog in da ni razloga za strah. On bo za vedno. Iz Njegove ljubezni lahko vedno izhajam. Tudi ko je moja ljubezen šibka, ga lahko prosim, naj jo obogati, naj jo naredi popolnejšo. Ko zaupamo v Božjo ljubezen in ko jo delimo z drugimi, takrat strah izgine in ostane le ljubezen.
Ana Nabergoj – študentka medicine