Božje usmiljenje, kateremu je posvečeno izredno sveto leto, nas tudi v Tednu za življenje vabi k premišljevanju, molitvi in delu pri uresničevanju tega največjega daru. V svetu in času, zaznamovanem z vojnami in številnimi preizkušnjami, s trpljenjem in stiskami številnih narodov, kakor tudi družin in posameznih oseb, želimo darovati naša, četudi majhna in neopazna prizadevanja pri Kristusovem odrešenju sveta in vsakega človeka.
V teh dneh kar ne moremo obiti misli in besed svetega očeta Frančiška, ki jih je ob priliki jubilejnega svetovnega molitvenega dne za mir v Assisiju položil na naša srca. Izmed teh omenimo le troje, da bi bolje razumeli, kaj nam v teh dneh želi povedati Gospod v prid »dežele živih«.
– Svet je v vojni, ves svet trpi.
– Širi se brezbrižnost do trpečih, ki je oblika novega brezboštva.
– Papež nas vabi k premišljevanju skrivnosti neljubljene ljubezni ob križanem Kristusu.
V luči teh skrbi, premišljevanj, molitev in besed ter tudi napora prvega pastirja Cerkve, da bi se najprej v kristjanih okrepile Božje kreposti vere, upanja in ljubezni, kakor tudi dejstva mnogih, največkrat prikritih, stisk v našem narodu, ran v družinah in osebnih trpljenj, se nam jasneje, kot če tega ne bi bilo, odstira k rešitvi naravnano sporočilo Božje besede: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142, 6).
Psalm 142, iz katerega sredice je izbran upajoč klic neljubljenega človeka, govori o boleči izkušnji izgnanstva, zavrženosti, prezira …lahko vsakega izmed nas. Psalm, ki je seveda kot vsak izmed psalmov v prvi vrsti molitev, je izpoved trpina, ki nima nikogar, ki mu bi bila mar njegova razbolela duša. »Nikogar ni, ki bi se zmenil zame«, pravi. Zato z dna, v katerem se je znašel, in iz temine, ki ga obdaja, dviga pogled k Gospodu in zaupljivo kliče: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih«.
Ob dejstvu celovitosti in enosti Svetega pisma nam 142. psalm predstavi preganjanega, zasramovanega in zapuščenega Kristusa, ki bolečino in upanje zaupa svojemu Očetu, od katerega prihaja vse dobro. Tako se nam v Sinovem klicu k Očetu križana (neljubljena) Ljubezen razodeva tudi kot vstali Gospod. Kot tisti, ki lahko vsakemu pomeni zavetje ter zanj vse v deželi živih.
V tem psalmu moremo prepoznati tudi Jezusa, trpečega v udih svojega skrivnostnega Telesa. V nerojenih otrocih, stiskah deklet in fantov, v nepreglednih množicah trpečih otrok, žena in mož. V osamljenih in pozabljenih… V neštetih primerih »neljubljene ljubezni« (papež Frančišek). Še posebej, ko je ta brezmejna, človeka presegajoča, v nas Bogu podobna.
Slednjega daru, ljubezni, ki vključuje bolečino, je bila v vsej polnosti deležna Marija Magdalena. Ob Božji materi Mariji, Mariji Klepajevi in apostolu Janezu je pod križem sotrpela z Jezusom, ko je on na njem umiral. In nato v vstajenjskem jutru, ko je v joku ob praznem grobu iskala njegovo vanj položeno mrtvo telo. Ko jo je vstali Gospod poklical po imenu, se je obrnila in dvignila pogled k svojemu Učitelju. K njemu, ki ji je pomenil vse, zavetje in življenje. (gl. detajl večje podobe kot slikovni simbol letošnjega Tedna za življenje).
Zato naj nam bo tudi ta žena, ki o njej govori Kristusov evangelij, svetel zgled. Ni bežala stran od križa, temveč je dvigala pogled k Jezusu tudi, ko je zanjo na njem umiral. V jutru njegovega vstajenja mu je, ko ga še ni prepoznala, zaupala svojo bolečino in stisko. V tej stiski jo je pričakal vstali Kristus in ji v znamenje njenega dostojanstva zaupal poslanstvo.
Naj nam križani in vstali Kristus podari svojega Svetega Duha, da se bomo pogumno odvrnili stran od greha in del teme ter se, kakor se je on izročil Očetu, mi izročali njemu v bližnjih. Šele tedaj, ko bomo vsakomur namenili svoj dobrohoten pogled, bomo » v duhu in resnici« (Jn 4, 23) dvigali svoj pogled k Očetu ter njegovemu Sinu, Odrešeniku sveta.
Lojze Čemažar akad. slikar