Luciana Schuster
Kako je življenje veliko, kako je lepo! Že samo dejstvo, da živimo, nosi v sebi upanje, nosi v sebi presežnost, saj, kdo si lahko življenje podari sam, kdo ima življenje iz samega sebe? Nihče. Izšli smo iz nekoga, iz odnosa, ki nas ne veže le na naše starše, ampak nas globoko povezuje z Njim, ki nam je življenje podaril. To ni bilo zgolj naključje; bili smo v njegovi zamisli, mislil je na vsakega izmed nas. Dal nam je prostor pod soncem, poln raznovrstnega življenja, kjer se le-to lahko razvija. Kako velika in lepa je narava! Tako popolna v svoji urejenosti, v svoji konkretnosti, v svojem nenehnem gibanju. Vemo, da sonce je, tudi takrat, ko ga ne vidimo. Vstaja nad meglo ali nevihto in prej ali slej se pokaže, da s svojimi bleščečimi žarki razsvetli in ogreje svet. Kakšno upanje prebuja v nas življenje, ki se rodi in vzklije iz zemlje: drevesa, cvetje, sadovi zemlje, ki so nam v počitek, nam dajejo moč za delo in za medsebojne odnose. In kakšno upanje nam prinaša rojstvo otroka! Kolikšno veselje, lepoto in življenjsko moč prinaša med nas, ko ga sprejmemo, tudi sredi težav. Življenje je vedno življenje, je dar, moč, novost, je upanje, da bo On, ki nam ga je dal, zanj v vsem poskrbel; da nam bo pomagal nadaljevati pot, dokler ne odkrijemo njegovega Izvira in ne prepoznamo njegovega Avtorja.
s. Luciana Schuster, SL