ŽIVETI V SKUPNOSTI ZA SKUPNOST IN BITI HVALEŽEN
Ob jubilejnem 30. Tednu za življenje smo vsi ljudje dobre volje poklicani h globljemu premisleku o poslanstvu, ki ga imamo po Božji zamisli v svojem življenju, in k pregledu lastne zvestobe uresničevanja tega poslanstva.
Ali se zares vedno zavedamo, da je vse najpomembnejše v življenju človeku podarjeno in da so tudi vsi rezultati našega dela vedno le plod skrbnega ravnanja z darovi, ki so nam bili zaupani v upravljanje. Največji dar, ki nam je podarjen, je nedvomno življenje. Omogoča nam, da bližnjemu prinašamo ljubezen in tako postajamo dar za drugega. Zavest obdarjenosti nas mora navdajati s hvaležnostjo, zaradi katere imamo v srcu več sreče, veselja, miru in ljubezni.
Obdarjenost od nas tudi zahteva, da vsega tistega, kar smo prejeli, ne zakopljemo ali nimamo le zase, ampak vse odgovorno uporabljamo, bogatimo in delimo z drugimi v širši skupnosti, to je v župniji, kraju, občini in domovini. Zato nas prilika o talentih kliče k osebni odgovornosti in zvestobi, ki postaja tudi sposobnost, da ne zakopljemo darov oziroma talentov, ki nam jih je Bog podaril, ampak da nenehno išemo nove poti v dobro celotne skupnosti.
Tako bomo živeli polno in blagoslovljeno življenje in bomo lahko poslednji dan mirno in veselo stopili pred Gospoda.
Miha Novak
Moja molitev
Gospod, pomagaj nam se naučiti skrbeti drug za drugega,
skrbeti, kakor si za nas skrbel ti.
Svoje najvišje dostojanstvo najdem v tebi, ki si me ustvaril in dal življenje zame.
In tako si storil tudi za mojega brata in sestro,
ki si mi ju podaril, podaril kot taka, kot tvoja in moja brata in sestro.
In si povedal, kako želiš, da skrbim zanju; kakor si storil ti.
Da ju ljubim in spoštujem, kakor ti;
in da ljubim in spoštujem sebe, kakor me ti.
»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji«.
Naj vstopam v tvojo logiko, v tvoj pogled, v tvoje srce.
»Blagor ubogim v duhu … krotkim… čistim…«
Ponižnim.
Tvojim sodelavcem za mir.
Hvala, ker vem, da skrbiš zame. In hvala, ker mi to izkazuješ na tisoč in en način.
s. Simona
Kako otrokom posredovati veselje do življenja in jih učiti skrbi drug za drugega?
Mnogi starši, verni in neverni, vse svoje moči posvetijo temu, da bi otrokom posredovali veselje do življenja in jih učili skrbi drug za drugega.
Vsak otrok čuti veselje do življenja, če doživlja, da je ljubljen in sprejet – to je pravzaprav tudi prvo poslanstvo staršev. Če otroci čutijo, da jih starši resnično ljubijo, se bodo lažje naučili ljubiti druge ljudi. Od te ljubeče pozornosti staršev bodo lahko doživeli življenje kot največji Božji dar, ki ima vrednost samo po sebi. Starši otrokom posredujejo pristne razloge za veselje do življenja in njegovo lepoto skozi ves življenjski razvoj vse do starosti, z besedami, še mnogo bolj pa z zgledom; predvsem s pripravljenostjo, da sami sprejmejo življenje in skrbijo drug za drugega, za vse člane družine.
V nadaljevanju bom zapisala nekaj misli sv. papeža Janeza Pavla II, misli, ki sem jih razbrala ob študijskem prebiranju njegovih nagovorov družinam. Tema vzgoje v družini me je pritegnila ob delu z otroki, kot katehistinjo in vzgojiteljico.
“Starši, ki posredujete življenje svojim otrokom, ste s svojo gesto ljubezni prevzeli odgovornost, da jim predstavite pomen, vrednost in upanje, ki so vključeni v ta dar: to je, da dajete razlog za občudovanja vreden dar življenja, ki se obnavlja iz roda v rod in ima prihodnost, če se uresničuje v veri, hvaležnosti in v sozvočju z Božjo ljubeznijo, ki je izvir življenja» je sveti papež Janez Pavel II povabil zakonce.
Janez Pavel II. nadaljuje: »V družini, povezani v ljubezni, se otrok more učiti občutljive pozornosti do drugega, kako odkrivati in spodbujati v vsakem to, kar je najboljše; uči se delitve radosti in preizkušnje, nenehnega odganjanja sebičnosti in ošabnosti, uči se pomembnosti in potrebnosti posvečanja časa iskrenemu dialogu o vsem, kar je v srcu, in delitve vsakdanjega kruha. In kadar je potrebno, se uči tudi odpuščanja, kot prosimo tudi v molitvi ‘Oče naš’«.
Tako družina postaja osnoven prostor za vzgojo otrok, za posredovanje vrednot dialoga in gostoljubja. V medsebojni povezanosti družine se otroci učijo nenehne zavezanosti svoji družini in pomena dialoga ter sprejemanja različnosti, pa tudi obnavljanja skupnosti v družini, kadar se ta skrha.
»Otrok v družini sooča tudi preizkušnje, konflikte, trpljenje; družina je tedaj kraj, kjer otrok odkriva, da lahko ljubezen gre vse do podarjanja življenja drug drugemu. Prav kakor nas uči Jezus: podpirati tistega, ki gre skozi preizkušnje, ozdravljati notranje rane, in spoznavati, kakšno veselje prihaja iz nujnega samoobvladovanja za dober odnos z drugim in kakšna sreča izhaja iz sprave v resnici.«
Prisotnost starejših v družini na poseben način bogati odnose v družini; pomanjkanje povezanosti med starimi starši, starši in otroki pa vodi v odsotnost pogovora in dialoga. Dialog v družini uči otroke, da cenijo zastonjskost srečanj, ki z medsebojno izmenjavo omogočajo krepitev ljubezni med družinskimi člani.
Stari starši z njihovo dragoceno modrostjo lahko ponudijo modre in veljavne elemente ravnovesja pri vrednotenju dejstev in problemov, dragocena je tudi njihova razpoložljivost za vzgojni dialog z malčki. Taka izmenjava med generacijami otroke bogati, povečuje socializacijo v družini in jo odpira širši solidarnosti.
Družina je tudi prvo in najpomembnejše mesto za izobraževanje v bratskem življenju, v dobrodelnosti in solidarnosti. V družinskih odnosih se otrok nauči pozornosti, sprejemanja in spoštovanja drugega. Skupno življenje pomaga deliti in preraščati sebičnost. Otrok, ki se uči deliti in dajati, odkrije veselje, ki izhaja iz razdelitve dobrin, iz razdelitve življenja in skrbi drug za drugega.
Ob tem pa, ko se otroci učijo postajati dar drug drugemu, doživljajo tudi veselje in vrednost svojega življenja, in odkrivajo tisto polnost življenja, po kateri vsak človek najgloblje hrepeni – ko živi svojo poklicanost, živi podobnost Njemu, ki nas je ustvaril iz Ljubezni in za ljubezen.
s. Jožica Zupančič
Z veseljem do življenja (po)skrbimo drug za drugega tudi v bolj ali manj formalnih skupnostih
V življenju smo mnogokrat povabljeni, da kaj postorimo tudi za širšo skupnost. Pri tem lahko povabilo pride od drugih, to je od zunaj, ali pa sami začutimo ali opazimo potrebo skupnosti s katero smo v danem trenutku povezani, torej povabilo pride iz naše notranjosti.
Ne glede na to, kdo nas povabi, smo potem, ko pride do izvedbe, velikokrat v dilemi. Ali je res treba, zakaj ravno jaz, …? Vprašajmo se, ali nas ni mogoče povabilo življenje samo. Zakaj smo točno na tem mestu in v tej skupnosti v tem trenutku? Verjamem, da ne naključno.
Veliko je priložnosti, kjer lahko pokažemo skrb za druge skozi sodelovanje v bolj ali manj formalnih strukturah ali skupnostih.
Zanimivo je, kako mladeniče navdaja z zadovoljstvom delo v soseski, na vasi, pri gasilcih, planincih, … Sam sem bil v veliki meri deležen tega in imam lepe spomine na te čase. Mogoče boste rekli, da je tako bilo nekoč. Ko sem nedavno vabil mladeniče na delo pri obnovi fasade na cerkvi, sem videl njihovo zadovoljstvo, da so bili del skupnosti pri konkretnem delu. Sodelovali so pri skrbi za urejenost našega svetišča.
Sodelujemo lahko v vaški skupnosti, kjer je velikokrat govora zgolj o jaških in jamah na cesti, lahko pa se dogovorimo tudi za kulturno prireditev, kjer se zbere vsa skupnost. V prvem primeru poskrbimo, da vožnja teče gladko. V prenesenem pomenu, da življenje teče gladko, v drugem pa to življenje oplemenitimo.
Starši imamo možnost, da se aktivno vključimo v delo vrtcev in šol. Tudi tukaj lahko s sodelovanjem pomagamo k ureditvi stvari, kot so promet okoli šole, prevozi otrok, … in ne nazadnje s svojimi predlogi pomagamo odločevalcem, da se lažje in bolje odločijo, ko gre za ureditev sistemskih zadev.
Verniki smo povabljeni in imamo vedno več možnosti, da (po)skrbimo za utrip v naših župnijah. Enako kot drugje lahko (po)skrbimo za čisto preproste stvari, kot so čiščenje cerkve, likanje prtov, … do sodelovanja pri bogoslužju ter ne navsezadnje vsi lahko poskrbimo, da se vesela novica o Jezusovem vstajenju širi naprej.
Še bi lahko naštevali primere, ko imamo priložnost, da (po)skrbimo drug za drugega tudi tam, kjer smo v teku civilizacije dosegli dogovore, kdo je za kaj odgovoren. Kljub vsem dogovorom, zakonom in pravilom od nekega trenutka naprej šteje samo še človek. Njegova srčnost, iskrenost in ljubezen do bližnjega kakor do samega sebe.
Dr. Anton Trstenjak pravi o nas Slovencih, da smo delovni, pošteni in prepirljivi. Če sta prvi dve lastnosti dobrodošli v skrbi za druge, je tretja velika ovira, da se mnogokrat vrtimo na mestu ob bolj ali manj pomembnih oz. obrobnih podrobnostih. Zato je pravo veselje srečati v sleherni skupnosti posameznike, ki v takih primerih premorejo modrost in dajo življenju prednost in kakor, da preskočijo oviro, ob kateri se večina prepira. Zakaj se prepiramo? Ker nimamo urejenih odnosov. In kaj so urejeni odnosi? To, da drug drugemu pustimo, da najprej živi svojo realnost, v skupnih zadevah pa lahko in moramo z veseljem do življenja (po)skrbeti drug za drugega.
David Rupnik