Geslo letošnjega Tedna za življenje ni neposredno vzeto iz Svetega pisma, ampak želi osvetliti nekatere razsežnosti upanja, s katerim je prežeto naše vsakdanje življenje.
Kako je lepo upanje
Ko gledamo življenje kot dar, ki si ga sicer sami ne moremo dati, niti si ga zaslužiti, takrat zaznavamo veliko lepoto, ki smo je vedno znova deležni, lepoto stvarstva, ki nas obdaja, čudež življenja, ki se v naravi poraja v najrazličnejših oblikah. Še posebej človeško življenje, ko prihaja na svet, nosi s seboj veliko obljubo prihodnosti, obljubo lepih odnosov, prijateljstva, veselja, obljubo rasti in harmonije ter je izraz neizmernega človekovega dostojanstva, njegove globoke lepote.
Tudi tedaj, ko se človeško življenje sooča s trpljenjem ali s preizkušnjami ohranja skrivnostno pristnost in plemenitost, ki mu jih nihče ne more odvzeti.
Stvarstvo in človeško življenje sta prva in najbolj osnovna razloga upanja in lepote upanja, ki v nas prebuja temeljno veselje, nasmeh, hkrati pa sočutje, pozornost, skrb, odgovornost.
… ki mi ga daje Bog
Sveto pismo nam pomaga globlje spoznavati upanje, ki ga nosimo v sebi. Od kod človeško upanje, od kod v nas zaupanje, da kljub vsem težavam lahko dvigamo pogled k drugemu in v prihodnost?
Sveto pismo opisuje upanje z zelo bogatim besediščem in s široko paleto njegovih odtenkov, ki nam odkrivajo globino našega notranjega življenja. V Stari zavezi imamo vsaj štiri hebrejske glagolske korene (qwh, yḥl, ḥkh in sbr), ki opisujejo upanje: 1. prvi glagol opisuje upanje kot »težnjo od sedanjosti k prihodnosti«, kar je najbolj znana poteza upanja tudi v našem splošnem razumevanju, to je usmeritev v prihodnost; 2. drugi glagol poudarja človeško »pričakovanje, vztrajanje, biti na mestu«, kar označuje protiutežno držo, biti zelo ukoreninjeni v sedanjosti, tam, kjer smo; 3. tretji glagol, podobno kot drugi, podčrta pomen čakanja; 4. četrti glagol pomeni »gledati«, v določeni obliki pa »upati«. V tem pogledu je upanje vezano na držo človekovega telesa in na človeka, ki dviga pogled in gleda onkraj sebe in zunaj sebe. Poleg teh štirih glagolov je potrebno omeniti še koren glagola btḥ, ki pomeni »zaupati« in je tesno povezan z upanjem, kajti odkriva nam, da lahko upamo takrat, ko svoje življenje zaupamo drugemu. Upanje, ki ga teologija opredeli kot eno od treh teoloških kreposti (skupaj z vero in ljubeznjo), je torej vezano na odnos. Pomenljivo je tudi, da v hebrejskem Svetem pismu ne poznamo izraza za »obup«. Ni besede, ki bi izražala obup, saj svetopisemski jezik nasprotje upanja opisuje le kot pomanjkanje upanja, kar razodeva, da nam je upanje podarjeno kot dar, ki ga nosimo v sebi. Če ga ni, je zato, ker smo ga iz različnih razlogov izgubili. V temelju je upanje povezano z življenjem. Lahko bi rekli, da tam, kjer je življenje je tudi upanje.
V deželi živih bom živel
Med zelo bogatimi prispodobami, ki izražajo upanje v Svetem pismu ima pomembno mesto prispodoba drevesa, kajti tudi če se je drevo in njegovo deblo na videz posušilo, so bili in smo tudi danes ljudje presenečeni nad tem, da se iz njegove korenine še vedno lahko poraja nova mladika, novo drevo, novo življenje: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine…« (Iz 11,1). Preroško besedilo je postalo močna prispodoba za novo življenje, življenje Mesija. Ko v Izraelu izgleda, da ni več razlogov za upanje, ko je ljudstvo šlo na stranpoti, se zelo pregrešilo in oddaljilo od Božje ljubezni, ko zgleda že vse zaman, Bog sam prebuja – nepričakovano – novo življenje s svojim odpuščanjem in s tem obuja novo upanje, kakor se je zgodilo npr. takrat ko je Bog pripeljal Izraelce nazaj iz izgnanstva in psalmist pravi: »so bile naše ustnice polne nasmeha« (Ps 125,2). Bog se že v Stari zavezi razodeva kot Bog upanja.
Stara zaveza razgrne pred nami mnoga besedila in dogodke, v katerih Bog izraža upanje za svoje ljudstvo ali za posameznika. Da, prvi, ki upa, je v Svetem pismu Bog sam, še posebej v težjih ali nemogočih situacijah. Upa, da se bo iz ostarelega Abrahama in nerodovitne Sare rodilo veliko ljudstvo. Pogosto, ko Bog že ve, da ga ljudstvo ne bo poslušalo in ne bo poslušalo niti preroka, ki mu ga pošilja, reče preroku »Sin človekov, govori…, morda te bodo poslušali!«. Bog ne zavrne svojega ljudstva, ko se je pregrešilo, ne pozabi nobenega človeka, ampak upa, vedno znova, tudi proti upanju, upa, da bo v našem srcu njegova beseda vendarle našla prostor, da bomo prisluhnili šepetu njegovega glasu v naši notranjosti in se odprli priložnosti za osebno srečanje z njim, ki nam je pripravljen dati vse, saj je naš Oče (»On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« Rim 8,32)..
Nova zaveza nam to resnico še bolj jasno razodeva, ko usmerja celo zgodovino odrešenja h Kristusu in nam odkriva, da je središče krščanskega upanja sam Kristus. Njegovo življenje razumemo kot en sam izraz Očetovega upanja ne le za izvoljeno ljudstvo, temveč za vse človeštvo. Kristus sam je naše upanje – pravi sveti Pavel (1 Tim 1,1). Pesem Slednica nam na Veliko noč posreduje vzklik Marije Magdalene: »Vstal je Kristus, upanje moje!«.
Sredi izzivov, tekanja in zaskrbljenosti današnjega časa naj nam letošnje geslo in letošnji Teden za življenje pomagata odkriti, koliko razlogov upanja imamo zaradi daru življenja in zaradi Jezusa Kristusa samega. On nam je ta dar življenja ohranil sredi stiske, trpljenja in smrti in nas ni zapustil samih. On nas je globoko povezal s seboj, da bi mogel vsak oživeti v sebi razloge najglobljega upanja in veselja: »Vstal je Kristus, upanje moje!«. Dar človeškega življenja postaja po Kristusu dar večnega življenja, ko njegovo življenje sreča naše življenje, njegov pogled sreča naš pogled, njegovo upanje naše upanje.
s. Maria Carmela Palmisano, SL, biblicistka