»Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog!«
Ko sva prebrala letošnji naslov Tedna za življenje, se nama ni zdelo, da naju posebej nagovarja. Zakaj bi bilo potrebno posebej poudariti, da je upanje, ki ga daje Bog, dobro? Mar ni vsako upanje od Boga in torej posledično dobro? Toda dlje kot sva premišljala o tem, bolj sva ugotavljala, da pravzaprav ni nujno.
Kako pogosto v življenju upamo – na boljše delovno mesto, na ženo ali moža, na otroke, na narejene izpite, na ozdravitev… in s tem pravzaprav ni nič narobe. Toda, mar ni ravno to upanje včasih razlog, da živimo v nekakšnem krču in nas je strah videti, da se naše življenje odvija v drugo smer, kot smo upali da se bo? Ni ravno to upanje včasih razlog, da Gospodu svojega življenja ne upamo prepustiti, temveč se trmasto oklepamo upanja in ne pomislimo, da stvar, oseba ali dogodek na katerega upamo, morda ni v popolnem Božjem načrtu za nas?
Misliva, da tako upanje ne prihaja od Boga. Kajti Njegovo upanje je dobro. Prinaša mir, prinaša sproščenost, prinaša življenje in prinaša zadovoljsto. In najpomembneje, upanje, ki ga daje On, je upanje, ki nas spodbuja k zaupanju in prepuščanju.
Aleš in Kristina
Brez Boga, če bi ga izbrisal iz obzorja svojega življenja, iz vsakdanjih tihih vzdihov, iz majhnih in velikih življenjskih sreč in nesreč, veselja in žalosti, iz svoje preteklosti in svoje prihodnosti – kako bi bilo vse skupaj revno, brezbarvno in zaprto v zadušljiva občutja nemoči, tragičnosti in brezveznosti. Tako pa njegova Beseda daje barve vsakdanu, ponuja čudovite razglede na življenje iz osupljivih, novih in nebesnih perspektiv in mi omogoča, da v vsakem trenutku, še tako težkem, dvignem pogled k soncu upanja. In vem in verujem, da me onstran težavic in težav, skrbi in dvomov, čaka nekaj Lepega…
Klemen
Vojne, nasilje, zlorabe, nesreče, potresi, poplave, odvisnost, potrošništvo, hitri užitki, depresija, otopelost, demenca…
Le kako naj preživim? Jaz sama, midva? Kako naj pred svetom, kakršen pač je in kakršnega smo si sami naredili, obvarujem svoje otroke?
Edino upanje, da v tem hitenju in naglici preživim in živim polno, si ti, Gospod. Ti vsako jutro narediš nov dan in mi daješ priložnost, da se ti popolnoma prepustim in ti v varstvo in skrb predajam vse svoje. V upanju in zaupanju v tvojo voljo.
Lucija
Človeško življenje je nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom. Včasih nam kaj kar pade v naročje, spet drugič nam kljub trudu, skrbem in skrbni pripravi nič prav ne uspeva. Sploh, ko zbolimo ali zbolijo naši bližnji, morda kdo umre, se nam to vedno zdi kot strela z jasnega, nepričakovano. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se je to zgodilo. Soočamo se z dejstvom, da na dobršen del našega življenja nimamo vpliva. Ob tem se nam lahko zazdi, da smo povsem nemočni, prepuščeni usodi, kot majhen čolniček na odprtem morju in samo vprašanje časa je, kdaj bo nevihta. Zakaj potem vztrajati, zakaj se sploh truditi?
Kaj lahko bi se vdali v neko brezciljno življenje, obupavanje in hlastanje za užitki z izgovorom, da tako ali tako ni važno, če se trudimo. Kaj lahko bi se vdali, če ne bi imeli v sebi nekako vgrajenega nekega upanja, ki ga sami prav ne razumemo. Ljudje si ne glede na okoliščine želimo živeti. Upamo, tudi ko za to nimamo razumskega razloga. Upamo, da bo nekoč boljše. Upamo, da bomo imeli boljšo plačo, da se bodo razmere spremenile, da se nam bo sreča nasmehnila in tako naprej.
Edino upanje, da v tem hitenju in naglici preživim in živim polno, si ti, Gospod. Ti vsako jutro narediš nov dan in mi daješ priložnost, da se ti popolnoma prepustim in ti v varstvo in skrb predajam vse svoje. V upanju in zaupanju v tvojo voljo.
Upanje, ki nam ga daje Bog, je pa nekaj veliko večjega od nejasnega upanja na srečo za vogalom. Je upanje, ki v luči vere postaja otipljivo. Je upanje, ki presega okvire materialnega. Pa saj tudi prave skrbi, kakor tudi prava sreča ali veselje niso odvisni od mesečne plače ali oblačil, ki jih nosimo. Gre za nekaj globljega. Gre za nekaj, kar nosimo v sebi in kar prinesemo s sabo v kakršne koli okoliščine in kateri koli kraj. Upanje, ki ga daje Bog, je upanje, da nismo prepuščeni sami sebi, še manj usodi. Gre za upanje, da ima naše življenje nek namen, da v sebi nosi nek smisel, pomen. V svetu se vedno bolj ljudi ceni po debelini denarnice ali telesni lepoti, po stvareh, ki jih bodisi imamo bodisi ne in ki lahko od danes do jutri izginejo, če ne pa prej ko slej same po sebi zbledijo ali izgubijo smisel. Kaj ti koristijo gore denarja. Z njim se ne da dokupiti let življenja ali zdravja, kaj šele ljubezni. Večkrat se spomnim na priliko, ki jo je povedal Jezus o nekem bogatem človeku. Polje mu je dobro obrodilo, zato ni mogel spraviti vseh pridelkov. Odločil se je, da bo postavil nove kašče, samemu sebi pa je rekel: »Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Nato Jezus nadaljuje, da je temu človeku usojeno še tisto noč umreti. Pripomni: »Neumnež, še to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe in to, kar si pripravil, čigavo bo?« Upanje, ki ga polagamo v minljive reči, je prazno. Seveda, potrebujemo streho nad glavo in hrano za preživetje. Vendar te stvari ne smemo postavljati za več, kot so. Upanje, ki ga daje Bog, se ne izneveri, z leti ne zbledi. Je upanje, ki ga nosimo s seboj, zato nam ga nihče ne more odvzeti.
Sicer pa o tem, kam polagamo upanje, nenazadnje odločamo sami. Položimo torej svoje upanje v Boga in ne bomo razočarani.
Tomo
Sem poročena žena in mama treh otrok. Po poklicu sem učiteljica. Po eno letni odsotnosti z delovnega mesta, me je vedno skrbelo, kako bo, ko se vrnem, ali bom kos vsem spremembam, ki se hitro odvijajo, bom kos novim učencem, ki prihajajo, mi bodo starši stopili naproti ali nasproti, kako me bodo sprejeli sodelavci … po glavi se mi podi nešteto vprašanj.
Tudi letos je bilo tako. Tokrat se mi je porajalo še vprašanje, kako bova z možem pravi čas uspela pripraviti sebe in svoje tri otroke, da bomo pravi čas vsak na svojem mestu. Nisem mogla zaspati. Različne misli so se mi rojile po glavi. Iskala sem odgovore na vprašanja, čeprav jih nisem našla. Naenkrat pa … prešinila me je misel, da sem v roke vzela Ognjišče in prebrala nekaj besed, ki mi jih je, verjamem tako, namenil Gospod. Vzela sem v roke še rožni venec in zmolila. Misli so se mi umirile. Novo šolsko leto sem izročila v Božje roke, svoje otroke pa zaupala v Gospodovo in Marijino varstvo. Vse bo v redu, so bile zadnje misli, predem sem mirno zaspala. Tudi zjutraj sem pred odhodom v službo vzela v roke tokrat novo Ognjišče, ki ga še nisem uspela prebrati. Gospod me je nagovoril že na prvi strani preko pesmi Jörga Zinka Najti lastno pot. Še en dokaz, da bo Gospod z mano. / »Moj Bog, ti hočeš, da najdem lastno pot. Ti hočeš, da sem srečen in da dosežem svoj cilj. Rad bi hotel, kako hočeš ti.« / Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Gospod. Kako lepo je, ker čutim, da bo Gospod z mano na poti do cilja, ki je še tako daleč in ga bo težko doseči. Kako lepo je, da sem mirna, čeprav vidim, da bo delo vse prej kot enostavno. Kako lepo je, da imam vero v Gospoda in zaupam, da so preizkušnje namenjene, ker mi jih je namenil Gospod z razlogom. Hvala Gospod, da si z mano, z nama in z našo družino. Vse bo dobro.
Monika
Včasih se je zgodilo, da sem podvomila o Njegovi navzočnosti tukaj in zdaj, v mojem bivanju. V zadnjem času pa me napolnjuje spoznanje, da lahko zagotovo verjamem, da mi nič ne manjka, če le Njemu zaupam.
Kaj lahko bi se vdali v neko brezciljno življenje, obupavanje in hlastanje za užitki z izgovorom, da tako ali tako ni važno, če se trudimo. Kaj lahko bi se vdali, če ne bi imeli v sebi nekako vgrajenega nekega upanja, ki ga sami prav ne razumemo. Ljudje si ne glede na okoliščine želimo živeti. Upamo, tudi ko za to nimamo razumskega razloga. Upamo, da bo nekoč boljše. Upamo, da bomo imeli boljšo plačo, da se bodo razmere spremenile, da se nam bo sreča nasmehnila in tako naprej.
Čutim pogum, da lahko zaupam, da bo z mano v vseh dogodkih dneva, v vseh mojih čutenjih, doživljanjih, odločitvah. Strah in tesnoba me ne zamajeta, če Njemu v naročje položim svoje skrbi. Vera, da je On z menoj in mi obljublja oporo, mi ponuja varen pristan v vsakem trenutku.
Četudi mi trenutno nekaj primanjkuje – čas, volja, zdravje, medsebojno zaupanje, mir v srcu, veselo razpoloženje, roka, ki priskoči na pomoč v konkretni situaciji, sem že obdarjena z upanjem, da se bo trenutna situacija rešila v dobro zame, mojega bližnjega. Bog vidi naprej, jaz ne morem. Ponuja mi možnost upanja na neskončno Ljubezen, na Življenje in Odrešenje iz greha, skrbi in strahov.
Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog.
Mateja
On je najina pot – smisel življenja! Nanj se ne obračava samo v težavah, ampak tudi v sreči in zahvali. Vedno v življenje vse ne teče gladko in takrat nama daje dodatno moč, pogum, energijo, smisel, upanje… in tako lažje stopava naprej in se soočava s težavami.
Res velik si Bog!
Lavra in Tomaž
Povabljena k razmišljanju o upanju, me na god Svetega Mateja, evangelista, ko začenjam pisati ta sestavek, »udari« konec Matejevega evangelija, kjer Jezus obljublja: »Vedite pa, jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta!« (Mt 28,20)
Kaj napisati o upanju ob teh čudovitih besedah? Ob tako veliki obljubi ostanem brez besed. Razmišljam, ali lahko kaj bolj opogumi kot Božje zagotovilo, da bo z mano On in to vse moje dni? Z nami je On, do konca naših dni!!!! Aleluja!
Če je z mano Bog, potem ni ovir v mojem življenju. Potem je možno živeti vse, po čemer hrepeni moje srce. Če je Bog z mano? Beseda »ČE« izziva. Izziva mojo vero, da Njegova Beseda velja prav meni, da so besede svetega pisma Božje ljubezensko pismo meni sami. Z vero v nepreklicno Božje zagotovilo pride tudi upanje. Upanje pa je hrana moji duši. Kadar sem polna upanja, je moje srce napolnjeno z mirom. Če pa upanje izgubim, se v moje srce naseli tema, ki s sabo pripelje svoja stalna sostanovalca: nemir in strah. Tema pa ni od Boga, prav tako ne strah in ne nemir. Kako ostati v milostnem stanju upanja? Zakaj je to sploh pomembno?
Ko je moja duša napolnjena z upanjem in se moje srce ne vznemirja, potem širim upanje. Z upanjem v Božjo obljubo nezadržno priteče v srce notranji mir. Lukov evangelij (Lk, 6,45) pravi: »Česar je polno srce, to usta govore«. Če lahko evangelista Luko malo parafraziram, bi rekla: »Če mir imam, ga lahko naprej dam«.
Najprej širim mir v svoji družini, med moža in otroke, nato pa se ta mir širi v občestva, kjer se srečujem z drugimi: na delovno mesto, v šolo, fakulteto, v soseščino, med prijatelje,… Mati sem prva nosilka upanja in miru: najprej v svojo družino, šele nato v okolico. Drug vrstni red bi bil napačen. Ko sem jaz kot mati mirna, lahko tudi ljubim brezpogojno. Brezpogojna ljubezen prinese mir v srca mojim otrokom. Bolj kot karkoli drugega, potrebujejo otroci od mene zgled te vere in izkazano brezpogojno ljubezen. Potem bodo tudi oni lahko verjeli Božji obljubi! Če doživljamo brezpogojno ljubljenost, potem lahko ponotranjimo tudi to, da nas Bog res lahko brezpogojno in zastonjsko ljubi ter da si te ljubezni ne rabimo kakorkoli »zaslužiti«. Če otrok ne pozna niti okusa brezpogojne ljubezni, kako bo potem mogel verjeti, da je je v Božjih očeh tudi vreden?
Dolžna sem in dovoljeno mi je brez kančka slabe vesti najprej poskrbeti za svojo duhovno rast in povezanost z Bogom in za to, da bom sama verjela Božji obljubi, ki mi bo v srce naselila upanje in mir. Samo iz svoje osebne in globoke izkušnje lahko širim mir in upanje, prežeto z vero in ljubeznijo do mojih bližnjih. Naj nam, vsem slovenskim materam, Bog pri tem pomaga!
Irena, zakonska žena in mati štirih otrok
Življenja brez upanja si ne predstavljam; upanje nam je položeno v zibelko. Kot otroci upamo, da bomo kmalu odrasli, kot mladostniki polagamo upe v to, da bomo nekoč srečali moža/ženo. Ko se poročimo, polagamo naše upe v to, da nam boš naklonil otroke, in ko jih imamo, polagamo upe v to, da jih bomo s Tvojo pomočjo obranili vsega hudega. Mogoče upamo na to, da se bodo nekoč poročili in nam prinesli vnuke.
Res je, da opažam pri ljudeh, kako imamo raznoliko pojmovanje upanja. Nekateri upajo na boljše vreme, dober pridelek, drugi na boljše odnose, zdravje, tretji upajo, da bodo končno uspeli na različnih področjih življenja … Vsem pa je skupno, da je upanje tisto, ki jih žene iz dneva v dan v upajoč boljši jutri! Kako klavrno in otožno bi bilo življenje, ko bi se predali brezupju. Življenje bi bilo opustošeno bistva, kajti upanje izpopolnjuje dneve.
Kristjan pa ima razlog za resnično vero v Vstalega, ki daje upanju prvino večnosti, presežnosti, nekaj najlepšega, kar nas lahko vodi skozi življenje! V težkih trenutkih, ko me življenje preizkuša, se v mislih ozrem na Križanega in mu izročim težo dneva, misli, skrbi. Bog nam preko križa podaja usmiljenje, ljubezen, mir, ki vzbudijo upanje, da bomo nekoč skupaj zbrani ob Njem. Ne pravim, da se je vedno lahko odpreti in pustiti, da se v nas vzbudi upanje, ki nam ga daje Bog. Takrat si pomagam z molitvijo, duhovnimi pesmimi, pogovorom z Bogom, kontemplacijo, tako je lažje slediti Upanju med vsemi upanji, Upanju v večnost Božjega veličastva, Odrešenje, s katerim premagamo vsak križ.
Paziti moramo, da se upov, ki jih polagamo predte, ne oklepamo. Ne smemo pozabiti na Tvoj načrt, ki ga imaš za vsakega od nas; naši upi in prošnje pa velikokrat odražajo našo človeškost. Mogoče pa mi ni namenjena vloga starša, mogoče imaš zame drugačen načrt? Kakšnega upanja pa se lahko oklenem, ko Tvoj načrt prekriža moje upe, ko se zdi, da se mi je “podrl svet”? S svojim vstajenjem si nam pokazal pot, dal si nam pot, za katero upamo, da ji bomo sledili do cilja. Imamo upanje na Tvojo vsemogočnost in usmiljenje, da bomo kljub našim človeškim napakam in pomanjkljivostim ob Tvojem drugem prihodu na tvoji desnici sprejeti v večno slavo.
Mojca Tuta, zdravnica
V življenju nas mnogokrat spremljajo dogodki, ki izražajo temeljno in skupno misel, da upanje umre zadnje. Toda, danes se ne bi ustavila ob takšnem upanju, ki ga nosi človeško srce, ampak ob upanju, ki nama ga daje Gospod v najinem zakonu in družini.
Upanje je drugo ime za ljubezen. Če naju je ljubezen prebudila, združila in naju vodi skozi življenje, potem lahko rečeva, da je upanje tisti božji studenec, ki hrani najino ljubezen, da je vedno sveža in globoka. Upanje pa vedno obarva vse družinske odnose in jih krepi. Prisotno je ob rojstvu otroka, da bo zdrav in krepak. Z upanjem gledava na otroka, da bo sprejet v šolo, ki si jo tako želi. Upanje spremlja misel, da bi uspešno končal študij, dobil službo, ustvaril družino… Z upanjem, da se bomo lepo imeli in srečno vrnili, se odpravimo na skupna družinska potovanja in se veselimo skupnega družinskega življenja. Z upanjem se ozirava drug na drugega, ko se ustaviva in vdihneva zrak pred problemom, ki se kar naenkrat pojavi pred nama. Takrat se sprašujeva, od kje se je vzel, ko pa smo se prej imeli tako lepo. Ko govoriva o zakonu in o družini, govoriva istočasno tudi o upanju, kajti upanje je najino dihanje, je dihanje celotne družine. To upanje pa se mora nekje tudi nahraniti, osvežiti in okrepiti. Odžeja se od mnogih studencev, ki izvirajo iz Boga samega. V mesecu oktobru je to studenec rožnega venca, studenec Tedna za življenje, studenec zakonskih duhovnih vaj, studenec nedeljske sv. maše…Vsi ti studenci pa se napajajo v Gospodu.
Marinka in Drago Cerovšek