POVZDIGNIMO DAR ŽIVLJENJA
Pomagajmo drug drugemu zoreti za nebesa
Povzdigniti dar življenja mi pomeni najprej prepoznati dar kot dar; potem prepoznati njegovo neizmerno dragocenost; nato zahvaliti se za ta dar Bogu, kakor tudi svojim staršem. Potem mi povzdigniti dar življenja pomeni ta dar razvijati, živeti rast in razvoj in zorenje, v vseh razsežnostih bivanja – telesno, duševno in duhovno, v vseh odnosih, v vseh vpetostih v prostor in čas. Vse od spočetja pa do naravne smrti. Živeti rast in razvoj in zorenje še posebej v svobodnem in ljubečem služenju Drugemu, drugim, saj na poseben način rastem, ko pozabljam nase in postanem dar za druge.
To vse-življenjsko rast in vse-življenjski razvoj sama imenujem »zorenje za nebesa«, saj vse naše življenje v najglobljem bistvu teži k večnosti, k večni sreči v Bogu, in v njej najdeva smisel – tudi v bolezni, v prizadetosti, v vsakovrstnih življenjskih preizkušnjah, v starosti in v onemoglosti. Vsak trenutek človeškega življenja ima svoj smisel. O tem mi je močno pričevala moja teta, ki mi je v času soočanja z rakavo boleznijo rekla: »Za marsikaj bi bila prikrajšana, če ne bi zbolela. Prav čutim, kako v bolezni zorim. Tako hitro zorim, da komaj dohajam!«
Gotovo je takšno doživljanje in takšen uvid tudi milost, ki pa osvetli tudi morda prestane trenutke teme in morda obupa. Zato »Povzdignimo dar življenja« pomeni tudi »Pomagajmo si živeti!«. Pomagajmo si videti luč. Nasprotujem navidezni rešitvi, ki jo ponuja Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pomagajmo drug drugemu zoreti za nebesa, vedno v zaupanju v Božje usmiljenje, tako da služimo bolnim, ostarelim, nemočnim, jih spremljamo vse do naravnega zaključka zemeljske poti in prehoda v večnost, z vero, upanjem in ljubeznijo.
s. Mirjam
Letošnji Teden za življenje nas naprej nagovarja, da se vprašamo, kaj nam pomeni življenje. Je to dar ali zgolj …? Želimo si, da bi ga vsi sprejemali kot dar. Kot dar Boga očeta. Ali nam lahko še kdo da večji dar kot On?
Ker je življenje zame dar, se potemtakem trudim, da ga ne zapravim. Ker pa imamo različne talente in različno poklicanost, je težko soditi drug o drugem ali ravnamo odgovorno s prejetim darom. Zato sem vesel, kadar pristopamo drug do drugega dobronamerno. Ne z očitki, kaj nismo ali kaj smo napačno naredili, ampak z odprtostjo, ki nas dviga in vabi k hvaležnosti za dar življenja. Po domače povedano, da smo veseli drug drugega takšnega kot smo, v naši realnosti, z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. V bistvenih stvareh, ampak res samo v bistvenih pa opominjamo drug drugega s povabili ne z ukazi. Tako se naše letošnje prvo povabilo »povzdignemo dar življenja« in drugo povabilo je »ne umreti – pomagajmo si živeti«.
David
Kako lepo je, da nas Sara Ahlin Doljak, v letošnji poslanici tedna za življenje, spomni na resnico, ki je zapisana globoko v nas: »Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo.« Pa vendar se kdaj obnašamo, kot da smo upravičeni, kot da nam lepo in dobro, ki ga prinaša življenje pripada, vse težko in naporno, pa bi najraje kar izbrisali iz življenja. Poslanica me spomni, da je pomembno, da si pomagamo živeti. Pomagamo živeti ko je lepo in ko je težko. Tako se okrepi upanje v nas in v drugem in spet smo zmožni videti življenje v »neskončni hvaležnosti za vsa dobra in tudi boleča spoznanja.« Spet lahko opazimo »čudovita darila življenja: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost.«
Ana