Radijske oddaje

Anja Žižek

Anja, pozdravljena. V tem tednu znotraj naših oddaj skupaj razmišljamo, se pogovarjamo ob letošnjem naslovu Tedna za življenje, ki nosi naslov: Studencev močnih, čistih sem željan. V kakšno razmišljanje, tebe, Anja popelje ta naslov?

V spomin mi prikliče nekaj srečanj z ljudmi. Ta so bila zame zelo zahtevna, posebna.

Ležal je z močnimi oteklinami po vsem telesu. Neprestano je iskal primeren položaj… Tu in tam se je zaslišalo nebogljeno stokanje zaradi bolečin. »Povprašajte ga, kaj se je dogajalo. Na kratko, samo zadnje tri mesece.«  »Gospod, vas boli?« »Ja, križ me zelo boli.« In spet se je nagnil na drugo stran. Kasneje je zazvonil njegov telefon. Zelo glasno. Pristopila sem, ker ga ni zmogel doseči. »Vi se oglasite,« mi je odvrnil.  »Dober dan. Ja, ravnokar sem se pogovarjala z vašim možem.« »Recite mu, da ga žena pozdravlja.« »Bom. Nasvidenje.«  Klic je bil končan. »Gospod, žena vas pozdravlja.« »Ja? Lepo… Hvala, ker ste se oglasili.« Telefon sem položila nazaj na njegovo omarico.  Naslednji dan na jutranjem sestanku sem zaslišala njegovo ime. Ponoči je umrl.

Tistega popoldneva predzadnjega tedna sem vstopila v njeno sobo. Ni spala, klečala je ob robu postelje. Kljub temu se mi je nasmehnila in s tiho radostjo poklicala moje ime. Vsak dan so jo z večjo težavo prestavili v voziček. A je vseeno hotela iti. Morda tudi le zaradi nas. Zdaj je le še z balkona lahko opazovala to čudovito sonce. Ob večerni zarji tam v daljavi, so se zraven slišali težki vdihi in izdihi. S težavo je pokonci nemo stal izsušen obraz. Iskala je zadnjo oporo. Bila sem tik za njo, ko smo odhajali nazaj noter. Takrat je njena glava mirno počivala v mojih rokah. Zopet z nasmeškom na obrazu.

Ponedeljek je. Pol leta je minilo in zopet čakamo. Čakamo, da bi po zvočniku zaslišali njeno ime in vstopili v ambulanto. Imamo upanje, da bo tudi tokrat vse v redu. Nestrpno in s prikritim strahom pogledujemo proti zaslonu. Da bi videli številke. Veseli smo, da ni rdečih. »Gospa, vse je v redu. Se vidimo zopet čez pol leta.« Z upanjem in novim veseljem odkorakamo v sončen dan. Imamo novo polovico leta. Morda več. Morda manj. Ne vemo. Tudi zase ne. Nočemo razmišljati o daljni prihodnosti, hvaležni smo za to, kar nam je dano zdaj. In skušamo biti močni.

Anja, hvala za razdelitev teh spominov, življenja, močno zapisanega v tvoje srce. Zakaj si izbrala prav te dogodke oz. ta srečanja?

To so podobe, ki jih je Bog v zadnjih treh letih prinesel v moje življenje. Podobe, v katerih si prisiljen iskati. Zato sem iskala nekaj lepega, smisel… v trpljenju. Priznam, tudi meni, ki verujem, je včasih težko. Zahtevno je biti ob človeku, za katerega veš, da umira. Kaj kdaj reči, kaj storiti? A kljub temu želiš biti tam. Ne jokav, temveč močan in pozitiven, ne glede na to, kar vidiš… Gospod je namreč tisti, ki me želi in povabi tja dol…  Ker ve, da Ga ravno tam najbolj dosegam. Na križu.

Težak je ta križ.

Sprašujem se, zakaj me Bog postavlja pred situacije, ki jih ne zmorem rešiti. Jih res ne morem? Ali pa so morda tako nerešljive le v mojih očeh? In večkrat vidim situacijo tako, da krivdo enostavno zvalim na Boga. »Kje si zdaj Ti,« se sprašujem. A nisem v resnici v takih trenutkih jaz tista, ki sem krivična? Zahtevam popolnost tam, kjer ni potrebna. Zahtevam popolnost od sebe, čeprav vedno znova spoznavam, da je sama nikoli ne bom zmogla doseči. Ker popolnosti nikoli ne ustvarjam jaz. Najdem jo takrat, ko se zopet zbližam z Bogom. Ko mu skušam slediti, si razložiti. Ko ga skušam najti tam spodaj, v izsušenem obrazu, ki kleči ob robu postelje.

Potrebujemo Boga.

Da, brez Boga vedno znova postanem eno samo hrepenenje… Hrepenenje po pravi čistosti, ljubezni …in ostanem brez moči ob bližnjem.  Ja, studencev čistih, močnih sem željan… Le kdo polni studence? Spet jih sama ne morem. Čeprav jih lahko, a z umazano vodo, ki ne daje moči. Taki so moji studenci, ko se zapiram vase in se v stiski ne odprem bližnjemu. Ko skušam vse reševati po svoje in ob prvi težavi odneham. Moji studenci so čisti, ko jih polni Bog. To je tisto hrepenenje, ki se pojavi, ko odtavam stran, med posvetne stvari, ki onemogočajo videti nekaj lepega tam – v trpljenju. Mar nisem ravno zaradi trpljenja, ki ga doživljam okoli sebe, bolj čista? Jaz pa želim vse s tako lahkoto in hitrostjo doseči… Upam v čudež tam, kjer se je že zgodil… In zopet želim preskočiti Veliki petek… In ravno zaradi tega postanem bolj osiromašena in šibka. A On ne prehiteva. Bog je vedno znova neizmerno usmiljen do mene. Tudi takrat, ko se do njega vedem naravnost neizprosno, mi podarja odpuščanje. Spet me navkljub mojim obtožbam sprejme, saj se skušam spremeniti. Spet mi daje vero, da se po takih podobah sredi dneva zatekam k njegovim studencem. A ko takole gledam vanje, v njih vidim tudi zrcalo sebe. Bog namreč želi, da preko njega tudi jaz skušam biti tako močna v svetu: »Studencev čistih, močnih sem željan.« To mi daje pogum, da zmorem naprej.

Mojca Tuta

Mojca, pozdravljena. Po letu dni v Sloveniji znova poteka Teden za življenje. Vsako leto poteka pod izbranim naslovom. Letos je naslov vzet iz poezije in se glasi »Studencev močnih, čistih sem željan.« Mojca, kako tebe nagovarja ta naslov? V kakšno razmišljanje te popelje?

Ob prebranem naslovu letošnjega Tedna za življenje se mi misel najprej ustavi na studencu. Od kod se napaja? Kam se izliva? Tudi, ko v iskalniku, ki brska po Svetem pismu, poiščem, kje vse se nahaja beseda »studenec« v Svetem pismu, opazim, da ima številne zadetke. Opazim, da je v večini studenec simbol ljubezni, ki se napaja, žubori, razliva, združuje … Bog sam je izvir žive vode, ki nas vedno znova vabi, da se pri njem odžejamo, napolnimo s Svetim Duhom.

In po čem žeja tvoje srce? Zakaj iščeš Izvire voda?

Srce je žejno veselja, upanja, topline, tolažbe, hvaležnosti… Dostikrat se zdi, da Božjega izvira ni lahko najti. Poskušaš še kakšen drug izvir, za katerega upaš, da te bo osrečil, napolnil. Na koncu pa ugotoviš, da je to le izvir greha, nesreče. Hvala Bogu, da Božji izvir nikoli ne presahne, temveč nas vedno znova vabi!
Težka je naloga, ohranjati lasten studenec močan in čist. To terja od nas vedno znova prečiščevanje, kajti le tako najdem izvir notranjega miru in zavetja pri Bogu.

Kako torej dosegati ali ohranjati njih čistost in moč? Studencev močnih, čistih sem željan. Kako prečiščuješ studenec v svojem življenju?

Metaforično lahko rečem, da so studenci v visokogorju res čistejši in bolj živahni; torej bližje kot bom Božjemu izviru, lažje bo moj studenec čistejši, močnejši. Sama občutim, da mojemu studencu dostikrat zaniha »nadmorska višina«. Čas z Bogom, redna spoved, skupna molitev, negovanje medsebojnih odnosov, vsakodnevno izročanje življenjske poti v Božje naročje, le-to moj studenec dviga, mu daje moč in bistri.
Potreben je stalen trud za prepoznavanje bolj sušnih, žejnih obdobij svojega studenca življenja, ko še posebej potrebujem Njegovo navzočnost.

Kaj pa doživljaš, da ogroža jasnino in moč studencev? Jih kali? V življenju mladega, v življenju družine?

Mlade družine smo dandanes v nenehni bitki s časom, razpeti med družino, službene obveznosti, prijatelje . Menim, da se moramo zavestno na vsake toliko ustavit, vprašati,  kam naš studenec vodi, kje smo. Kajti kaj hitro se zna pripetiti, da se znajdemo v kalni vodi – malodušju, življenju drug mimo drugega, duhovni puščavi…

Zato bi ob zaključku dejala: Bog, prosim te, da hrepenenje po čistoči mojega studenca nikdar ne usahne!

Mojca in Marko Mejak

Mojca, pozdravljena. V letošnjem Tednu za življenje razmišljamo ob izbranem naslovu »Studencev močnih, čistih sem željan.« Mojca in Anja sta v preteklih oddajah z nami že podelili svoje razmišljanje ter kako se izbrani naslov prepleta z njunim življenjem. Tudi vidva z možem Markom sta se odzvala povabilu, da podelita tudi z drugimi, kako beseda »Studencev močnih, čistih sem željan,« odmeva v vajinem življenju.

Nekoč nisva vedela, da obstaja studenec žive vode, iz katerega lahko zajemaš. Živela sva življenje, kakor naju je vodil ta svet. Daleč proč od studenca in našega Očeta. A On je tudi za naju, ki nisva bila vredna, želel, da spoznava veličino njegove ljubezni in hodiva po poti, ki jo je On pripravil za naju. Ob hudi bolezni najine prvorojenke nama je pokazal pot.

Kako sta mogla ali zmogla prav ob tako težki preizkušnji spoznavati veličino Gospodove ljubezni? Ob hudi bolezni vajine prvorojenke? Ob tem odkrivati pravo pot?

Najprej sva morala midva prepoznati, kako sva šibka. Najini duši sta bili kot pepel, brez pravega življenja. Sama skozi preizkušnjo ne bi zmogla. Zato nama je že v začetku poslal Svetega Duha, da sva prepoznala pravo pot in imela moč hoditi po njej. Takrat sva prepoznala, da je vsako trpljenje, vsaka skrb in vsak trenutek, darovan Križanemu, kot kozarec čiste, žive vode, ki te odžeja in daje moči za naprej. Tako sva korak po korak, dan po dan darovala in se vedno bolj približevala živemu Jezusu. Hrepenenje po Jezusu v evharistiji je bilo tako močno, da sva vsak dan želela k sv. maši in prejeti sv. obhajilo. To nama je dajalo moč, da sva trpljenje sprejemala z veseljem in vero, da se v vsem izpolnjuje Božji načrt. Le popolna predanost Bogu vsak trenutek je tista, ki Njemu omogoča, da nama pomaga. Tudi danes se zavedava, da se le v Njem lahko spočijeva. Žeja ni tako velika kot v trpljenju, a le On nama lahko dâ moči tudi za premagovanje čisto vsakdanjih stvari.

Kot starša štirih otrok imava dostikrat dnevni urnik naporen. Zato je ob koncu dneva najlepše, ko pogasnemo luči in na mizi, pripravljeni za molitev, prižgemo štiri svečke. Njemu izročiva vse skrbi in vse trenutke ter zajameva iz studenca in z nama vsi najini otroci. Tako se trudiva tudi njim pokazati pot do Njega.

Močan studenec življenja vam je bil darovan. In bogato in hvaležno ste ga sprejeli, dar vere, Božje ljubezni.

Hvaležna sva za vse trpljenje, zaradi katerega sva spoznala, da je On edini resničen izvir žive vode, ki nas vedno odžeja in spreminja od znotraj navzven. In danes tako, kot so nekoč drugi za naju, tudi midva polagava v Njegovo naročje svoje molitve, za tiste, ki jih vodi ta svet. Kajti studenec ni le za naju, ampak za vse ljudi tega sveta.