»Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142, 6)
Z vsakim dnem znova se zavedam, da nad mano bedijo Njegove roke.
Še posebej sem to začutila v času moje nosečnosti in zdaj pri vzgajanju. Vsakokrat smo se z družino pred porodom odpravili v cerkev Marije Vnebovzete in prosili za srečen, blagoslovljen porod in kmalu po porodu znova poromali k Mariji in se zahvalili za blagoslov, ki smo ga prejeli z rojstvom novega otroka. Vsak dan znova se Gospodu zahvaljujem za najine 3 živahne, vendar zdrave otroke in prosim za njihovo zdravje na duši in telesu. S sklenjenimi rokami prosim za blagoslov naše družine in zaupam, da je Gospod moje zavetje, moje vse, da mi bo stal ob strani v vseh preizkušnjah, ki nas še čakajo. Prepričana sem, da je nad mano in vodi moj korak in da je vse, kar se mi dogaja, z razlogom, da me krepi, uči, utrjuje v veri in v življenju. Še posebej se izročam Mariji, ki je bila sama mati, in je moja zavetnica v dobrem in slabem.
Skrbi me v kakšen svet bodo zakorakali najini otroci, skrbi me, kakšne preizkušnje jih bodo doletele, jim bom znala v pravi meri stopiti na pot … Veliko vprašanj in stisk. Tudi moja zavetnica sv. Monika je goreče molila, prosila in se zavedala, da je On zavetje in vse v deželi živih. Zaupala je v Njegovo neizmerno ljubezen in molitve so bile uslišane. Gospod je z nami, daje nam upanje, kar je dokazal tudi s tem, da je svojega edinorojenaga Sina poslal v svet poln preizkušenj in nam s tem, ko ga je obudil od smrti, obrisal solze z oči in nam pokazal, da je z nami.
Monika
Jani: Življenje je velika dragocenost. Zakon med možem in ženo prinaša novo življenje in je zavetje ter daje varnost novemu življenju, če zakonca zakon živita v polnosti. Polnost zakona pomeni, da najprej vsak sam pozitivno gleda na ta svet ali lahko bi ta svet imenovali dežela živih. Pomeni, da se zakonca dopolnjujeta, sta si zavetje in šele tedaj lahko to polnost prenašata na svoje otroke, kar pa ni vedno lahko. Zakon živi, če ima zavetje, kjer se lahko joka, se smeji, izraža čustva in pa zakon preprosto je, ker je v zakonu navzoč Bog.
Lucija: In kako naj živiva zakon, če ne v Tvojem zavetju, Gospod. Za naju, za družino sem hvaležna Tebi. Vsega kar živim, kar imam in kar sem, ne bi bilo brez Tebe. Včasih je težko zaupati, verjeti, se prepustiti, ob tej vrstici ‘Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih,’ pa dobim pogum in vero, zaupanje in potrditev, da me, naju in nas nikoli ne puščaš same. Da si Ti naše zavetje, da si Ti naše vse.
Jani in Lucija
Nina: Povabilo za sodelovanje v Tednu za življenje je prišlo, na videz, ravno ob nepravem času. Kot že nekajkrat do zdaj v tem letu, se je nagrmadilo na kup preveč različnih stvari in sprva sem mislila, da na ta stavek nimam kaj napisati, ker trenutno ne morem zagotovo reči, da zame to drži, oziroma, da tega ne občutim.
To leto je zame, za naju z možem oz. za celo družino res nekoliko drugačno. Še nikoli do sedaj nisva tako intenzivno iskala rešitve za uresničitev naših načrtov. Vendar se mi zdi, da sem predvsem jaz dala temu iskanju preveliko prednost. Hotela sem rezultat, najboljši za nas in to čimprej. Tako so bila obdobja, ko sva z možem molila in zaupala, da bo Bog poskrbel. ‘Prosite in se vam bo dalo, trkajte in se bo odprlo’ so bile besede vzpodbude, ki so mi odmevale v glavi. Potem pa pridejo obdobja, ko se moja pričakovanja v trenutku podrejo, ker ni in ni odgovora na mojo/najino/našo prošnjo. Ko se pogovarjam z Njim, da mi je naložil preveč in da čakam, res težko čakam, da se kaj spremeni in se nekje odpre pot tudi za nas, pa se kar ne pokaže. Včasih razmišljam, kako drugim odgovarja, nam pa ne…
Vendar, ko se o vsem z Njim pogovorim, tudi zjočem in ko neham razmišljati o tem, česa vsega nimam, mi postane jasno, da Bog čaka name, da se ozrem nazaj k Njemu, na nov, poglobljen način. Da mu izročim svojo nemoč in dopustim, da me pomiri in mi da moč za naprej. Ko se ponovno zatečem v njegovo zavetje, spoznam, da je vse, kar zmorem, zaradi Njega. Takrat ponovno začnem, še bolj odločno, še bolj zagnano, ker vem in čutim, da je On z mano, ki je moje vse.
Roman: Odločitve, ki jih sprejemava zadnje leto, so zame/za naju/za nas zelo pomembne. Kot mož in oče mogoče občutim še večjo odgovornost, da poiščem ustrezno rešitev. Tega pa seveda ne zmorem sam. Molitev in izročanje v Božje varstvo mi daje moč, da gledam na stvari optimistično in zaupam, da nas bo On pripeljal do cilja. Pri vsem tem mi največ pomeni to, da lahko Bogu predam svoje skrbi, pomisleke, negotovost, in se umirim. Takrat rečem: »Jezus, vate zaupam«.
Nina in Roman
Ko sem razmišljala, kaj naj lepega napišem o tej temi: »Ti si moje zavetje, moje vse…«, sem pravzaprav ugotovila oz. se spraševala, če raje ne napišem ničesar. Zakaj? Ker če sem v resnici iskrena do sebe in, najpomembneje, Boga, priznam, da se vse prevečkrat tekom vsakodnevnih obveznosti, urnikov ter takšnih in drugačnih družinskih radosti zanašam izključno nase. Vse je lepo in prav, dokler stvari potekajo, kakor si želim, in me osrečujejo. Kaj pa, ko nastopi kriza, žalost, prepir, ko imam vsega dovolj in ne vem, kako naprej, ko grem v dežurstvo med otroke in ne vem, kaj me čaka? Ja, večkrat se šele takrat obrnem Nanj. Takrat v svoji sebičnosti sežem proti Bogu s prošnjo: »Bodi moje zavetje, pomagaj mi!« Šele takrat izročim sebe, vse svoje slabosti, svoje delo, moža, otroka in tega, ki ga nosim pod srcem, Bogu: »Varuj nas, bodi z nami in vodi moje misli, dejanja in odločitve, da bom v veri Vate zmogla premagati, kar mi je življenje tokrat nasulo.« In res, kako me pomiri misel, da si Ti, Gospod, z menoj, da bdiš in me varuješ, da veš kaj je zame prav in lahko v izročitvi Tebi prepustim vse, kar me obtežuje, ker trdno verujem, da Ti veš, zakaj in kako. Želim si, da bi zmogla to tudi takrat, ko je vse v najlepšem redu. Hvala Tednu za življenje za spodbudo v premagovanju lažnega občutka samozadostnosti. Mogoče pa mi bo le večkrat uspelo.
Sara