Z veseljem do življenja skrbimo drug za drugega
Ob geslu letošnjega jubilejnega Tedna za življenje sem razmišljala, da resnično veselje do življenja že samo po sebi vključuje skrb za drugega in to na vseh generacijskih ravneh.
Včasih je bilo samoumevno, da so v družinah, še posebej v vaškem okolju, skrbeli in poskrbeli za druge. Pa ne samo materialno. Danes pa je potrebno o tem govoriti in spodbujati z zgledom. Ali je bilo včasih res več ljubezni in sočutja kot danes?
Saj gre vendar za obojestransko sodelovanje, pretakanje Ljubezni, kar pa brez čuječnosti hitro spregledamo. Skrb za drugega mi daje občutek odgovornosti, hkrati pa me napolnjuje z zadovoljstvom, da sem nekomu pokazala, da je vreden moje skrbi in ljubezni. Vreden tak, kot je: razposajen otrok, težaven najstnik, zagrenjen brezdomec, nerazumevajoč sozakonec, vsiljiva tašča, dementen oče, samska teta, umirajoča znanka… In iskreno veselje do življenja je nalezljivo, se širi, izpolnjuje naše bistvo ter se nam vrača v neizmerni razsežnosti. Kakor pravi Viktor E. Frankl: »Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim, ampak tisto, kar darujem.«
Sama čutim, da tega veselja ni vedno v meni, kljub temu, da sem sicer precej altruistično naravnana oseba. Prepričana sem, da se je za to veselje potrebno vedno znova odločati in izrekati svoj »zgodi se«. Enako, kot se dajemo na razpolago Bogu ali izrekamo svoj da sozakoncu, tako se je potrebno tudi za veselje pri skrbi za nekoga odločiti in potruditi…
Včasih je potreben za to velik napor, saj je skušnjava po ugodju ali občutek utrujenosti zelo močan. Da je storjeno dejanje zanesljivo dobro, vem tedaj, ko se v meni naseli mir in sreča. Slednje mi predstavlja tudi spodbudo, da konkretna dela ljubezni delam z veseljem do Življenja in v zavedanju, da je vse milost.
V današnjem zmedenem svetu mora človek premisliti, kako bo ustvarjal gostoljubno ozračje za bližnje. Predvsem pa ne sme izgubiti izpred oči Jezusa Kristusa, brez katerega celotno življenje in vsa množica naših dobrih del izgubi smisel.
Gospod ne zahteva od nas, da nudimo najučinkovitejšo telesno in duhovno skrb za bližnje, pač pa, da jih ljubimo in s tem vsi občutimo veselje do življenja – oni in mi.
Marjeta
V družini skrbimo drug za drugega. Boljše kot skrbimo drug za drugega, lepše nam je. Več veselja do življenja preko tega prejemamo. Ko si z možem deliva skrb za dom in otroka, nama je veliko lažje, kot če bi vse moral opraviti en sam. Večino opravil imava razdeljenih glede na svoje sposobnosti, tako da opravlja vsak tisto, kar mu gre boljše od rok in kar ima raje. Zlasti pri skrbi za otroka je ključno, da si pomagava. Ko eden »odpove« in njegov pristop ne pelje nikamor, prevzame skrb drugi, ki ima na dano situacijo svež pogled in nove moči. In ker sva različna, lahko skupaj dava več, saj vsak opazi kakšno drugo potrebo in vidi kakšen drug vidik.
Po drugi strani skrb za drugega ni tako enostavna, saj ni vsaka skrb koristna. Včasih je celo škodljiva. Če pretirano skrbim za drugega, ga s svojo skrbjo obremenim in mu na nek način onemogočim svobodo in rast. Napačno prevzemam odgovornost, ki ni moja. Tako je njemu navidezno »ni treba« prevzeti. S tem pa ne ohranja in razvija svojih sposobnosti. Jaz pa ne svojih: prepuščanja, izpuščanja, potrpljenja, postavljanja meja drugemu in sebi…
Prav tako ni prav, če preveč skrbiva za otroka in pozabljava drug na drugega. Ko se nama to zgodi in midva nisva dobro, to čutita tudi otroka. Kot bi neuravnotežena skrb zamajala celo družino in če ne prej, se takrat spomniva, da nekaj ne delava prav. Ko pa skrbiva drug za drugega, sta tudi otroka bolj umirjena in bolj vesela, midva pa tudi.
Potem je tu še skrb zase. Če ne poskrbiva zase, tudi za druge ne moreva dobro skrbeti. Seveda v družini to ni vedno lahko in včasih preprosto sam nisi na prvem mestu, a spet drugič je to potrebno. Tako se učimo, da je vsak od nas pomemben. In enkrat mora počakati eden, drugič pa drugi…
Z veseljem naju navdaja, ko opaziva, da tudi otroka skrbita drug za drugega in za naju. Starejši recimo reče, da morava počakati še mlajšega, ko sama pohitim naprej. In mlajši ne dovoli niti, da bi se dotaknila čokolade, ki jo je on dobil za brata, ker ga skrbi, da bi jo sama pojedla, preden bi jo on utegnil izročiti bratu.
Pred kratkim starejši sredi noči pride k nama v spalnico in me vpraša: »Kje je Dominik?« »Spi v svoji postelji,« hitro odgovorim. »Zakaj ne greš ponj?« se ne da odgnati. »Ker spi in je škoda, da bi ga budila,« zaspana ne dojamem takoj, kaj ga skrbi. »A greva midva spat k njemu?« vztraja v svoji skrbi, da ne bi bil Dominik sam v sobi. In greva skupaj k njemu.
Ko se učim skrbeti za otroka, ki se je pravkar rodil, hkrati tudi on zelo skrbi zame. Da ne bi mislila, da vse znam. Da ne bi mislila, da vse lahko povem z besedami, da ne bi rekla, saj je vseeno. Skrbi zame, ker me primora k sodelovanju z drugimi, saj ne zmorem sama. In ko malo zraste in je malček, skrbi zame, ker me uči gledati z drugačnimi očmi. Uči me prilagajanja situaciji in poslušanja. Skrbi zame, ko ugotovim, da se je odločil drugače in stvar izpeljal boljše kot bi jo, če bi naredil tako, kot sem mu svetovala. Skrbi zame, ker ob njem vedno znova ugotovim, da na silo ne gre. Skrbi zame, ker mi nastavlja ogledalo in zvočnik, ko ga slišim, da bratu govori: » Sem ti rekel, da tega ne smeš!« s prav takim tonom, kot jaz rečem njemu. Skrbi zame, da ne bi postala preveč pomembna: »Ne ti, ati naj pride!«. Skrbi zame, da ne bi mislila samo na sedanji trenutek in mu ne bi sama na hitro obula nogavic, ampak se ob njem učim gledati dlje: »To bi lahko zmogel že sam in kmalu bo tudi moral.«
Vsa skrb je prepletena z veseljem do življenja, ki ga otrok v družino prinese. Kako lepo je spremljati, kako raste in se razvija, kako napreduje in se spreminja pred tvojimi očmi. Po drugi strani pa se ob njem s hvaležnostjo spominjam, kaj sem sama kot otrok od svojih staršev, starih staršev, bratov in sestre prejela. Kako lepo in po svoje brezskrbno je bilo, ko so drugi skrbeli zame. Ko se enkrat tega zaveš, lažje daješ naprej. Kot nevidna banka skrbi, ki jo drug drugemu dajemo in ki je pomembna tudi za naslednje rodove. To sem izkusila, ko sem enkrat, kmalu po poroki, sama čistila ribe za večerjo, medtem ko je moj mož šel na večerni tek. Vonj rib in misel, da se on med tem rekreira, jedel bo pa tako kot jaz, sta me prevzela in začela sem se smiliti sama sebi. Dokler me ni spreletelo: »Ana, vse življenje si vsak teden jedla ribe, ne da bi jih enkrat samkrat očistila!« Ker jih je vedno očistila in spekla nona in ko sem prišla domov, so že čakale pečene. In za hip me je postalo sram, kmalu za tem pa mi ni bilo več težko čistiti rib. Potem pa je še mož sam od sebe začel čistiti ribe in sedaj jih največkrat očisti prav on. Tako tudi ob teh, morda nepomembnih skrbeh, počasi, počasi rastemo. In zorimo za več veselja do življenja. Bog daj, da bi se vedno zavedali, kaj vse smo (že) prejeli, da nam nič ne bi bilo pretežko.
Ana
V času poglobljenega premišljevanja vrednot in smisla se pojavi tudi vprašanje, kaj v mojem življenju vodi k povezanosti in prinaša veselje do življenja. Ko presežemo oporo na lastne moči, moramo poiskati resnični temelj, na katerem lahko gradimo.
Časi, v katerih živimo, so prelomni. Kadarkoli se odpremo življenju, so časi prelomni, saj »prelamljamo« s preteklostjo in starimi navadami, ki nas oddaljujejo od Gospoda, od sebe, od bližnjega in se odpiramo novemu, boljšemu. Da pa to zmoremo, moramo negovati vez s seboj, med seboj in z Bogom. Za ustvarjanje te vezi moramo odpreti srce Božji milosti in pustiti, da Duh deluje. Zato je sedanji čas poleg preizkušenj tudi čas velikih milosti, saj se moramo še bolj potruditi, da opuščamo slabe razvade in se bolj odpiramo Življenju. V teh časih lahko drug v drugem še bolj prepoznavamo Božjo podobo, ki ni le mo(go)čna, ampak tudi krhka in ranljiva in pričakuje od nas sočutje, bližino in ljubezen.
Povezanost s seboj zahteva, da znamo začutiti, kdo smo, kam gremo, kaj čutimo… V hitrem tempu življenja je to poseben izziv. Povezanost s seboj in z Bogom je osnova, temelj, na katerem lahko gradimo odprt, sočuten odnos do sozakonca, otrok in vseh, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.
Kot zakoncema nama ni težko drug drugemu stati ob strani, se ljubiti in spoštovati v sreči in zdravju, težje pa je najti veselje v nesreči in bolezni. V teh preizkušnjah pa nisva sama, saj sva si zakonsko obljubo izrekla po-Njegovi-roki. Na najini poti se trudiva (do)dajati življenje skupnim dnem, življenje sámo pa je veselje. Božji načrt za naju vključuje ne le skrb zase, ampak tudi drug za drugega. Poskrbeti drug za drugega pomeni nesebično darovanje, včasih tudi žrtvovanje, predvsem pa odpoved lastnemu egu. Predvsem se nama zdi pomembno, da v času preizkušenj, tudi pandemije, podpirava drug drugega in se zbližujeva ter se trudiva spreminjati se v boljša kristjana, zakonca, starša, prijatelja in državljana.
Največjo nevarnost sedanjega trenutka vidiva v zapiranju v lasten svet, v obsojanje drugačnih, v vse tisto, kar nas razdvaja in oddaljuje od Boga in sočloveka. Ko nama uspe vstopiti v svet sozakonca, otroka, starša in bližnjega in ga sprejeti takšnega, kot je, brez obsojanja in manipuliranja, se lahko srečamo. Beseda »srečanje« nosi s seboj tudi besedo »sreča«, le-ta pa je povezana z veseljem. Kot zakonca in starša sva poklicana, da se drugemu sočutno približava in drugemu prinašava veselje. Nasprotje strahu je ljubezen, v ljubezni pa ni strahu. Samo z ljubeznijo do sočloveka sva lahko prinašalca veselja do življenja.
Kot Slovenca naju sedanji čas kliče k aktivni vlogi. Redkokdo je ostal enak, kot je bil, v ljudeh se izkaže vse najboljše, kar nosijo v sebi, žal pa nemalokrat tudi najslabše. Različna mnenja, za – proti, levo – desno, …, vse to nas lahko oddaljuje drug od drugega, samo skupaj pa lahko napredujemo kot državljani, če zmoremo prisluhniti drug drugemu in se tudi slišati. Kar nas razdvaja, je lahko izraz stiske, nesprejetosti, strahu, zato smo še posebej poklicani k odprtosti, sprejemanju, prinašanju veselja in upanja.
Tudi odnosi med različnimi generacijami so poseben izziv. Ko se svojim staršem približamo s sočutjem, v sprejemanju njihove starosti, bolezni in nemoči, njihovemu življenju dodajamo upanje in veselje. Prav tako je tudi v odnosu do otrok; oni živijo v posebno zahtevnih časih, ki prinašajo mnoge zamolčane stiske, zato je naša čuječnost še posebej pomembna. Velikokrat se ujamemo v »past«, da moramo delati v življenju velike premike, običajno pa je dovolj prijazen pogled, lepa beseda, drobna pozornost, predvsem pa preprostost, da dobrih del ne opravljamo pred ljudmi, da bi nas oni videli (Mt 6, 1). Bodimo prinašalci življenja, ki je veselje, da lahko skrbimo in poskrbimo drug za drugega.
Tina in Miha