Druga razmišljanja

»Da bo moje razmišljanje vredno prejetih darov« (Mdr 7,15).

Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, v bivanje, ker si me ti prvi vzljubil. »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina« (1 Jn 4,10). To je tisti dar, ki presega vse drugo.

Kakšno naj bo moje razmišljanje, da bo vredno teh neizmernih darov, darov, ki me presegajo, ki jih nisem vredna?
Apostol Pavel vabi: »Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5). Kakšno je tvoje mišljenje, Gospod?
Razodevaš mi ga v blagrih: »Blagor ubogim v duhu… blagor čistim v srcu… blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene preganjali…« Razodeva se v vrtu Getsemani: »… ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi« in na križu: »Oče, odpusti jim saj ne vedo, kaj delajo«. To je mišljenje, ki je povsem drugačno od tega, kar nam ponuja svet, ki neprestano meri in tehta. Ti, Gospod, pa vidiš v srce in me učiš nove logike, novih odnosov, daješ nove kriterije. To niso pota lahkih rešitev. Tvoj pogled, tvoje mišljenje je neprenehoma zazrto v Jeruzalem, kjer boš izdan ljudem v roke in te bodo umorili in tretji dan boš vstal. Vsak dan, ki mi ga podarjaš, se morem učiti, kako naj svoje mišljenje poenotim s Tvojim, ko želim skupaj s Teboj stopati v Jeruzalem, ne z logiko Petra, ki pravi: »To se ti ne sme zgoditi,« temveč tako, kakor stopa Marija, kot stopa učenec Janez, do križa in praznega groba. Ti mi daješ vedno nove priložnosti za rast v ljubezni, ki more najgloblje preoblikovati moje mišljenje, ki odpira nova pota. Ti, Gospod, ne sprašuješ po naših sposobnostih, darovih. Učencem si rekel: »Ne veselite se tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Vsako življenje ti je dragoceno, Gospod. In to, kar si zapisal vanj, želiš, da bi vsakdo v sebi odkrival, prepoznal Božjo podobo, se Ti izročil, zaupal. Zato ostaja eno samo vprašanje: »Ali me ljubiš?« Vse močnejši je tudi zame klic: »Ali me ljubiš bolj kot tile?« Danes bolj kot včeraj. To je tisti kriterij, v katerem morem v vsakem dnevu prepoznavati, kje sem, kakšno je moje razmišljanje, čemu dajem prednost. Tvoja ljubezen, daritev na križu, ostaja zame edino merilo, da se ne pomešam z mislijo in kompromisi sveta, uveljavitvijo svojih načrtov, svojih zamisli, temveč da se danes v moči razlomljenega Kruha odpravim na pot daritve, iskanja resnice, odpiranja v večjo notranjo svobodo, poenotenja svojega mišljenja s Tvojim do tiste mere, da ne bi ostalo nič več mojega, da bi se vedno bolj razodevala Tvoja podoba in bi mogla z življenjem vedno bolj izrekati »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus«.

s. Romana Vrtačič, SL


Vesela resnica, da smo na svet prinesli rodovitno prst, obetajoče in upajoče mlade poganjke, krepi naše življenje. V telesu in duhu nosimo pisalo, ki riše poti, barva prijatelje in piše zgodbe, spotoma pa radosti in včasih žalosti naše drage sopotnike. Navdihuje ga ta svet, ko se opoteka po podrtih poteh in vijuga po toplih gričih, sončnih in nasmejanih. Z leti se prazni, ko pušča sledi, a še bolj polni s sadovi, ki nastajajo po njem. Pisalo postaja nekoliko utrujeno, ostrina pa se tiho umika mehkobi in gube na njem so lepe. Naše misli, besede in dejanja stoje na rodovitni podlagi prejetih darov. Vemo, da pride jesen. Takrat, ko zori klasje življenja, je na njivah naših del žetev.

Prejeti darovi, dragocena semena naših gredic, so dobro izhodišče za skrbno urejanje življenjskih poti, za naraven in odgovoren osebni razvoj, za vprašanja otrok, iskrivost zvedave mladosti, za odgovore, za modrost in mir razumnih ljudi. Prejete darove je najprej potrebno odkriti in sprejeti, potem negovati in krepiti njihova izhodišča ter z znanjem in vedenjem premikati meje misli, besed in dejanj. Misli naj prihajajo iz modrega duha. Besede naj vodi modro srce. Modra roka naj usmerja dejanja, da bodo dobra, resnična in pravična.

Modrost je toplo in hvaležno ogrinjalo znanju, spretnostim in besedam. Povečuje njihovo moč, razvija osebne sposobnosti in jih obuje v žlahtne čevlje za dolge korake. Je bistra znanilka izstopajoče kvalitete, pečat na umirjenem srcu in voda za ogenj hitrega jezika. Modrost je luč iščočemu in ogledalo podob dolgoročnih vlog na življenjskem računu po meri večnosti. Zakaj bi stegovali roke za puhlicami praznega nič in žalovali za zgodbami hitrega več, ko pa nas modrost vodi drugam: k zalivom napornejše, a srečnejše prihodnosti.

Misliti, govoriti in delati z navdihom razuma v srcu in s pisalom in ključi razuma v rokah je čudovit osebni izziv in tudi velik izziv za skupnost današnjega časa. Da bi postali in ostali zdravi v jedru živega, ustvarjalnega in veselega sveta, sodelujoči pri oblikovanju vedre prihodnosti, je potrebno prisluhniti čisti misli, mirnemu srcu in dobrim rokam, ki dajejo in zato imajo. Otresti se je treba praznih in dragih miselnih branjevk, ki v zakotju duha pridelujejo meglo, in na stežaj odpreti okna in srca svežemu zraku in mladi energiji. Nebo in zemlja sta naša pričevalca, življenje samo s stoletji izrečenih, storjenih in zapisanih modrosti nam govori o tem. Številni utrujeni, a srečni posamezniki. Otroci jih imajo radi.

Jeseni hladne sape očistijo naravo in prezračijo dom. Pomenljiva je tudi naša osebna jesen, saj pomete z odpadlim listjem in nam postreže s pisano žetvijo, rojeno iz prejetih darov in zalito z mislimi in deli posameznika. Pisalo je na listu papirja pustilo berljive sledi in pečate piscev. Prav tako kot koraki na stezah življenja, ko smo iz popotne torbe drugega za drugim jemali in uporabljali prejete darove. Ob dospetju vanjo vračamo svoje osebne pridelke duha in srca. Ti so radost vseh, ki so se odzvali, ko jih je klical čas in vabil razum.

Mitja Cerovšek