Domov > Teden za življenje 2014 > Iz mladih družin

Iz mladih družin

OD MATERINEGA NAROČJA POVIŠUJE NAŠE DNEVE (Sir 50,22)

Gospod me je poklical v življenje. Pristala sem v naročju mame, lahko rečem najboljše mame. Z moževo, Gospodovo in Marijino pomočjo je gradila dneve, ki so naju s sestro krepili in pripravljali na pot življenja, ki je vse prej kot posuta le z rožicami. Verjamem, da se je premnogokrat zatekla k Njemu in prosila, da bodo njene besede, dejanja in nenazadnje vzgled obrodila sadove in bo nekega dne lahko mirno odšla srečna, da je dobro opravila nalogo, ki ji je bila zaupana z dnem, ko sta se v njenem naročju ena za drugo znašli dve hčerki. Mama je odšla. Žalost ostaja. V meni pa gori tudi ponos, da je mami in očetu uspelo oblikovati, kar jima je Gospod zaupal. Pripravila naju je za življenje in nama privzgojila vero Vanj. Vedela je namreč, da je z njegovo in Marijino pomočjo vse lažje.
Ko takole danes gledam svoja otroka, vidim, da mi je Gospod zaupal prekrasno nalogo biti mama. Obenem pa mi je zaupal težko nalogo. Oblikovati malo nedolžno bitje v pošteno, delovno, Njemu vdano osebo, ki bo lahko nekoč stopila pred Njega in pokazala vrečo polno s talenti, ki so se namnožili. Dal mi je tudi moža, ki mi bo pri tem na najini skupni poti pomagal.

Gospod, stoj mi ob strani, da bom po vzgledu svoje mame in očeta, ki sem jima iz vsega srca hvaležna za vse, in moje zavetnice sv. Monike, znala in zmogla nalogo mame in žene, ki mi je bila zaupana, dobro opraviti in začela oblikovati dneve svojih otrok, da bodo nekoč to lahko nadaljevali sami – Tebi po godu.

Monika

Oče je poslal k nam svojega Sina, ki je za naše odpuščanje grehov in usmiljenje daroval trpljenje na križu. Ustvarjeni smo po Božji podobi in vsak od nas je deležen tega usmiljenja in odpuščanja grehov.
Ko pomislim, kaj bi bilo, če Oče ne bi k nam poslal svojega Sina, se mi zdi, kot da svet ne bi bil tako popoln, kot da bi bili mi večni iskalci prave Ljubezni. Le stežka bi tako od blizu začutila to veličino Božje Ljubezni, ki ima takšno odrešenjsko moč. Božji Sin je tisti, ki se daruje za moje, tvoje, najine pregrehe. Tisti, ki s svojo darovano Ljubeznijo prežema moje srce z najvišjim smislom. Je resnično izvir, iz katerega črpam tolažbo in veselje.

Božji Sin je tisti, ki od Materinega naročja vedno znova prihaja pri vsaki sveti maši, nas nagovarja in vabi, da se mu vedno znova odločimo slediti. Dobi nas nepripravljene, z mislimi drugje, utrujene, pa vendar se nikoli ne naveliča trkati na naša srca.

Mati Marija nam daje zgled popolne prepustitve Božji volji. Sama čutim, kako je pomembno, da se vedno znova trudim biti blizu Očeta, kajti tako lažje odkrivam oziroma sledim Božjemu načrtu po zgledu Matere Marije.

Gospod, daj, da te bova znala z možem odkrivati, tudi v slehernem padcu ali uspehu v življenju. Daj, da se skupaj prepustiva Božji Ljubezni, ki vedno znova povišuje najine dneve.

Mojca Tuta

Geslo Tedna za življenje naju napeljuje na misel, da nas Njegova ljubezen spremlja že od dneva, ko smo bili ustvarjeni. Daje nam vedeti, da nam želi biti blizu. Ob tem se sprašujeva, kaj lahko v življenju spremeniva, da bi se mu lahko vedno znova bližala in pustila, da naju vodi.
Od materinega naročja nas Gospod milostno obdarja in se za nas daruje. Našemu življenju daje višji namen, večjo vrednost. Vabi nas, da z Njim živimo tako, da bomo vredni večne sreče. Razmišljanje o tem naju vodi do različnih vprašanj – kakšno je najino življenje, kakšni so najini odnosi z bližnjimi, kaj zaposluje najine misli, kako osebnostno rasteva in kako rasteva kot zakonca. Premišljujeva, kolikšno je najino resnično zaupanje v Gospoda in kako naj na posameznih življenjskih področjih izpustiva vajeti in dopustiva, da jih drži On. V zadnjem času nama je tolikokrat dal izkusiti poseben občutek miru, ko sva mu lahko prepustila različne skrbi in težave, ter nama pokazal, kako se v določenih trenutkih odzvati, ravnati, živeti.

Ob svetopisemskih besedah »Od materinega naročja povišuje naše dneve,« začutiva predvsem hvaležnost za vse, kar nama je dano, in se zaveva, kako dobrotljiv je Gospod. Ugotavljava, kaj vse nama podarja in na kako čudovito življenjsko pot naju vabi. V teh besedah najdeva tudi mir in spodbudo za vzgojo svoje hčere. Pomirjena sva, ker ima Bog zanjo načrt in moliva, da bi znala hčerko v začetku življenja usmerjati tako, da bi kasneje lahko začutila, kako Gospod »povišuje njene dneve«.

Misli, ki naju prevevajo ob besedah Tedna za življenje, bi želela zaključiti z mislijo, da Gospod bogati naša življenja, če se mu le odpremo in prepustimo. Njegova bližina nas milostno napolnjuje.

Juta in Domen Leskovec

Ta stavek me nagovarja vsak dan mojega življenja, kajti Bog je z nami že od spočetja in že pred tem smo pri Njem.
Že v Svetem pismu piše, da Bog ve za nas, odkar smo bili stkani v materinem telesu – preštete ima vse naše prste in tudi lase na glavi.
Vsakega človeka spremlja na njegovi poti življenja, čeprav se nam včasih zdi, da temu ni tako. Tudi stara in večkrat povedana zgodba nam pove, kako so njegove stopinje v pesku na plaži spremljale in nosile človeka skozi življenjsko pot.
Bog je vesel, ko nam gre dobro v življenju in na tej poti nam vselej pomaga. Včasih preko bližnjih, včasih preko oddaljenih ljudi. Tudi, ko se nam zdi, da ga ni nikjer in da smo sami v svoji stiski, ko pademo pod križem, je On z nami. Kasneje se ozremo nazaj in vidimo, da so bili tudi te preizkušnje potrebne na naši poti.

Pri nas doma na hladilniku visi kopija pesmi, ki je sicer napisana za novokrščenega otroka, a hkrati za naju izraža bistvo Božje skrbi za nas ljudi:

“Gospod naj te blagoslovi z varnostjo. Naj ti nakloni takšen dom-majhno stanovanje ali veliko hišo-kraj, kjer si dobrodošel, kraj, kjer si sprejet.
Naj ti bo dano srečati ljudi, ki ti bodo pomagali in ti dajali poguma.
Nauči se živeti s svojimi omejenostmi, ne da bi se počutil manjvrednega.
Darovi, ki so ti bili dani, naj v nikomer ne zbujajo zavisti.
Gospod naj te blagoslavlja na tvoji življenjski poti.
Če bo pot, po kateri te bo vodil kamnita, naj ti da pravo obutev.
Podari naj ti odprte oči za vse čudovite stvari ob robu poti.
Naj usmerja tvoj pogled v sinje nebo in naj te varuje pred tem, da bi te skrbelo edino to, kako dolga bo tvoja pot.
Ne oziraj se na prehojeno pot, usmerjaj svoj pogled proti cilju.”

(Ruth Heil)
Bog hoče, da smo srečni in da se trudimo za ta ideal.

Tina in Rok

Share This