Geslo Tedna za življenje je letos vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom. Želimo osvetliti kontekst pisma in njegovo teološko sporočilo. Pismo zaznamujeta dve značilnosti: prva, kraj naslovljencev, mesto Filípi v Makedoniji, ki je bilo prvo mesto, v katerem je sveti Pavel oznanil evangelij, ko je razumel, da ga Bog kliče tja (po dogodku, o katerem beremo v Apd 16,6-12); druga značilnost je, da Pavel piše pismo iz ječe.
Pismo je zelo poenoteno in se v njem prepletajo poročila o osebnem Pavlovem doživljanju v ječi (1,12-26 in 2,19-30) ter spodbude namenjene skupnosti vernih v mestu Filípi (2,1-18; 3,2–4,1). V središče vseh spodbud Pavel postavi konkretne zglede za skupnost: v prvem delu pisma daje kot vzor Kristusovo življenje in v drugem delu svoje življenje. Pismo Filipljanom na ta način ves čas poudarja tesno povezanost med Jezusom, Pavlom in skupnostjo.
V prvem delu pisma Pavel predstavi zgled Jezusa, ki je, čeprav je bil Božji Sin, sam sebe izpraznil, da bi nam postal podoben in da bi se po njem in po njegovi daritvi razodela Božja moč v vstajenju. Nato Pavel kristjane roti, naj sodelujejo z Bogom za odrešenje. Vendar se lahko vprašamo: kaj pomeni sodelovati z Bogom, kako so to razumeli Filipljani in kako mi danes razumemo naše sodelovanje pri odrešenju? Bog sam – pravi Pavel – daje najgloblji temelj v prizadevanju za odrešenje vernih, saj On prebuja v njihovi notranjosti „hotenje in delovanje“ (v. 13). Ta izjava je zagotovo bila v tolažbo in upanje Filipljanom, ki so bili globoko povezani z apostolom, tudi ko ni več živel med njimi, kot je to razvidno iz celega pisma. Pavel je imel zelo rad to lepo skupnost in tudi skupnost je stalno spremljala življenje apostola. Danes, po teh besedah tudi nam Gospod daje upanje, ko se sprašujemo, kako biti priče zanj v našem življenju, saj On tudi nas vodi, ko smo do njega odprti, ga iskreno iščemo in smo globoko povezani z njegovimi poslanci, kot Filipljani s Pavlom tj. z današnjimi Pastirji Cerkve. Skrb za edinost je namreč dala moč mladi Cerkvi v Filípih.
Drugi motiv upanja, ki ga daje pismo je, da kaže pot, po kateri raste edinost v skupnosti, to je, složen način življenja, brez godrnjanja in prerekanja (v. 14), saj to tudi danes odraža, da pripadamo Gospodu, da smo Božji sinovi sredi sveta, ki pogosto Boga zavrača, ker ga ne pozna. Sredi zemeljskega življenja – pravi pismo – verni in tisti, ki prisluhnejo njegovi govorici „svetijo“, kakor luči (ali „kakor zvezde“ v novejšem slovenskem prevodu) na svetu, ko se držijo besede življenja ali – v nekaterih prevodih – ko visoko postavijo besedo življenja.
Spodbuda iz Flp 2,15-16 – in osnovno sporočilo letošnjega Tedna za življenje lahko globlje razumemo v luči starozaveznega izročila, še posebej v luči 5 Mz 32,45-48, kjer odkrivamo povezavo med Božjo besedo in življenjem. Mojzes spodbuja ljudstvo, preden vstopijo v obljubljeno deželo, naj ohrani besedo Postave, ki je beseda, po kateri je Bog sklenil zavezo s svojim ljudstvom, ker je ta beseda „vaše življenje“, življenje za ljudstvo in mu bo omogočila prebivanje v deželi, ki mu jo je Bog obljubil. Božja beseda je v Stari zavezi ljudstvo ohranila pri življenju sredi vseh preizkušenj, skozi katere je Izrael šel. Učlovečena beseda – Gospod Jezus – Beseda, ki jo je Bog Oče izgovoril za vedno za vsakega od nas, nas tudi danes varuje in krepi sredi sveta; Pavel je iz ječe opogumil vernike in jih spomnil, da „so“ luč sveta, če se držijo Gospoda, če visoko postavijo besedo evangelija in znamenje Jezusove močne ljubezni, ki nam je nihče ne more odvzeti.
Moč besede se je v zgodovini odrešenja razodevala sredi stisk in preizkušenj ljudi, saj Beseda ni nikoli vklenjena, temveč tudi v navidez nemogoči situaciji prebuja svetlobo, moč, veselje. Tej Besedi smo povabljeni v tem letu zaupati življenje, skrbi, trpljenje in stiske sveta, naroda in Cerkve v globokem zaupanju, da nas skupnost z Gospodom in s Pastirji varuje in ohranja pri življenju.
s. Maria Carmela Palmisano, SL