“Hvala za moč upanja”
Kaj je zame upanje?
Upanje vidim kot neko močno vez med Bogom in mano. To je zame neko zavedanje, sploh v težkih trenutkih, da prihaja nekaj boljšega. Ko si mlad, si velikokrat v precepu ter vseskozi čutiš veliko pritiska nase, predvsem pa na svoje odločitve. Pomembno je, da se v teh trenutkih zavedaš, da četudi ti kaj ne uspe, če gre kakšna odločitev v napačno smer da je še vedno upanje. Da je Bog na tvoji strani. On sam ti pošilja to upanje, ki pa ti da moč da vztrajaš ne glede na to v kakšni situaciji si. Brez upanja samo blodimo v temi, v tunelu brez konca, brez luči.
Marija
Upanje. Zdi se mi, da to besedo slišimo v zadnjem času kar pogosto – ljudje upajo na višjo plačo, na ozdravitev bolezni, na srečne vrnitve, na boljši jutri, na boljši svet. Moč upanja je zelo pomembna, saj brez tega marsikaj ne bi šlo, človek je šibek in hitro podleže obupu in občutku nemoči. Ko upaš, dobiš motivacijo in zagon, da zmoreš premagati ovire na svoji poti. Toda kar je še pomembneje – upanje gre z roko v roki z vero. Če samo upamo in ne verjamemo trdno, da Bog uredi vse po Njegovem čudovitem načrtu in tega, kar ni v naši moči z zaupanjem prepustimo Njemu, je naše upanje lahko hitro poteptano. Oče nas ljubi bolj kot vse na svetu, zato se nimamo česa bati in ne glede na vse življenjske situacije imamo vedno upanje, saj verujemo, da bo On najbolje poskrbel za nas.
Zala
V srcu nosim upanje na večno življenje, ki ga nisem imela vedno. Bog sam ga je v meni prebudil.
Živela sem namreč v mislih na izobrazbo, na dobro službo in moje upanje je bilo v tem, da bom nekoč uspela, kot sem videla uspeti ljudi okrog mene.
A življenje je prineslo nasprotne vetrove in spremenilo stara vprašanja, na katera sem imela že odgovore, ker me je potegnilo iz enega pogleda na svet v drugačen pogled na svet.
Tam, v novem pogledu na svet, se je rodilo vprašanje: in če danes umrem? In če oseba, v katero v tem življenju tako močno zaupam, danes umre? Kaj bo, ko si bom uspela zagotoviti svojo prihodnost? In če tega ne bom uspela?
In potem se je rodilo največje vprašanje: kaj je sreča? Spoznala sem, da sreča ni tisto, kar sem jaz iskala in ne, kjer sem jaz iskala, in našla me je sreča – Jezus Kristus.
Od tedaj moje srce ni našlo miru, dokler ne bi odgovorilo na bistveno vprašanje: Kako spoznati Božjo voljo? Kako odgovoriti na to ljubezen?
In v odgovarjanju tej Ljubezni sem našla to moč pričakovanja, upanje živeti večno ljubezen in živeti tako, kot je želel On, ljubiti Njega in bližnje.
Na kratko rečeno, upam v nekaj večjega, v Ljubezen, ki je Bog, in moč tega upanja je v tem, da ljubim…
Verujem, da me vse, kar delam v imenu Ljubezni, dela močno v pričakovanju večnega življenja.
Aldina
Hvala za moč upanja, ki mi razsvetli pogled tam, kjer ni luči. V njegovi svetlobi spoznavam, da mi ni potrebno živeti v pritoževanju nad problemi; da prav v trenutkih, ko mi je težko, ker nisem popolna in vidim, da je v moji glavi zmeda, lahko upam, da se morem spremeniti in vse obračati v dobro.
Prav v tej moči, ki jo prejemam od Boga, vstanem v novo jutro z upanjem, da tudi jaz v tem dnevu morem prispevati k miru in veselju v svetu.
Adriani
Kaj je upanje? Je tista temeljna moč, ki žene naprej, tudi če se ji mnoge nasprotne sile upirajo. Močnejša je od vseh drugih moči, ker je ona sama življenje. Življenje nosi v sebi tolikšno moč, da vzklije povsod, kjer najde pogoje za rast. Zemlja, ki jo veter zanese na strehe hiš, je že prostor, kjer vklije majhna rastlina, kjer nadejo prostor živali, če se pokažejo pogoji za razvoj.
Tako je z ženo, ki s svojo zmožnostjo porajanja, v odnosu z možem postane življenjski prostor novega življenja, ki bo raslo in se razvijalo z vso svojo zmožnostjo in v vsej svoji resničnosti. Če bo imelo le minimalne možnosti za obstoj, se bo razvijalo naprej; to je življenjska zakonitost. Ni mogočnejše, močnejše, vztrajnejše sile kot je moč življenja. Zato upanje vedno je. Kajti življenje ne gre nazaj, ampak vedno naprej, do svoje največje možne rasti. Odločiti se za življenje pomeni odločiti se za upanje, nov vzvod, ki vse prenavlja in odpira širše življenjsko prostorje; zemljo odpira rastju in to jo odpira živalim, ljudem… če je voda…
Luciana
Kako burne so večkrat moje reakcije, da nekaj ni prav in da kaj ni res ter da kaj sploh ne gre tako. Taka »pravičnost« iz prepričanja obnemore kaj kmalu, ko se sreča z ugotovitvijo, da se ničesar ne da spremeniti in da so stvari preveč kompleksne. Tako se večkrat vse končuje. Enako sosledje je večkrat, znova in znova aktualno, znova in znova se to dogajanje zažene ob takem ali drugačnem notranjem vznemirjenju. Končni rezultat je utrujenost in sklep, da se tega ne grem več. Končni rezultat pa je lahko tudi žeja po resničnem odnosu, po vrnitvi k Bogu. Njegov križ je zame upanje. Njegov križ zame je zmaga nad vsako potrditvijo, ki bi jo želela, da saj nekaj pa še bo iz mene. Njegov križ, tekoča reka iz prebodene strani je moč, ki obuja za ljubezen – ne za uspeh, ampak za ljubezen. Ker on ljubi in ne neha ljubiti. Moč upanja je njegova ljubezen. Je ljubiti, ker on ljubi. Nositi veselje, ker on ljubi. Moč upanja je umikati svoj nemir in dati prostor raje iskanju, kako on ljubi, on, ki ne neha ljubiti.
Urška
Upanje v soočanju z boleznijo
V življenju se vsak izmed nas v določenem obdobju življenja sooči z boleznijo in trpljenjem, ki sta tesno povezana. Bolezen se nam zdi neizogiben, težak in trpeč del življenjske poti, pa vendar obstajajo ljudje, ki težke trenutke in trpljenje, ki jih bolezen prinese, sprejmejo z odprtimi rokami ter upanjem. Kot študentka medicine se tekom študija ob stiku z bolniki z raznovrstnimi boleznimi od blažjih pa vse do bolnikov v terminalnem stanju velikokrat sprašujem od kod nekateri ljudje črpajo moč za boj z boleznijo.
Sama osebno verjamem, da Bog ozdravlja, verjamem pa tudi, da popolna ozdravitev ni vedno tista pot, ki nam jo je Bog namenil. Velikokrat je Božji načrt drugačen, kot si ga človeški um sprva predstavlja. Včasih je Božji načrt za naša življenja, da s trpljenjem občutimo bolezen in težke trenutke. Skozi težke trenutke in trpljenje nas nauči katere stvari so res pomembne in dragocene v življenju. Nauči nas stvari, ki se jih je nemogoče naučiti v knjigah, strokovni literaturi ali raznovrstnih seminarjih.
Dandanes je življenjski tempo zelo hiter in smo ljudje navajeni, da stvari prejemamo ali dosežemo hitro. Veliko ljudi si odnos z Bogom predstavlja poenostavljeno, in sicer, če poenostavim, če se Bogu z molitvijo priprosimo, bomo dobili to, kar sami mislimo, da je najboljše za nas in v kratkem časovnem obdobju. Pa vendar, Božja logika ni taka in veliko ljudi v težkih časih bolezni sprva spozna prav to.
Od bolnika sem v času prakse v bolnišnici v Nemčiji slišala prav to in se mi je trdno vtisnilo v spomin. Gospod je imel terminalno bolezen in je bil že pol leta s krajšimi razmaki v bolnišnici. Ko sem nekega jutra prišla k njemu v sobo, da bi mu vzela kri za še dodatne preiskave, mi je rekel: »V času bolezni se mora človek sprijazniti s tem, da življenjski načrt, ki si ga oblikujemo v naših glavah ni točno tak, kot ga ima nekdo, ki je nad nami, kar je večje od nas in našega razmišljanja. Ljudje delujemo tako, da morajo biti vse stvari točno take kot si jih zamislimo sami in vse težave takoj rešljive, vendar pa se takšno razmišljanje poruši, ko pride bolezen in preizkušnja. Sprejeti moramo načrt, ki je morda drugačen od našega, pa vendar je še vedno načrt in se sprijazniti s tem, saj je to načrt ljubezni do nas. Želel bi si, da bi le-to razumeli tudi zdravniki in bi večkrat znali prepoznati in začutiti, kdaj človeška moč in znanje ne prinašati le dobrega, ampak začneta posegati v nekaj, kar je večjega od nas. Da bi znali bolezni, ko je potrebno, pustiti svojo pot …« Zadnje, se mi zdi zelo pomenljivo kot vodilo za zdravnike v procesu zdravljenja, da imamo in prosimo za moč, da bi znali voditi zdravljenje in biti opora ter bi znali ob primernem času odnehati.
Naj zaključim s tem, da verjamem, da je v Božjem planu velikokrat ozdravitev. Velikokrat pa mora človek prehoditi tudi pot teme in trpljenja, da lahko občuti odrešenje in blagoslov. Hoditi moramo po poti k Bogu in ne stran v času nevihte.
Maja, študentka medicine