PRVI DAN – NEDELJA 1. OKTOBER
“Ko bi se le vse ljudstvo spremenilo v preroke!” (4 Mz 11,29).
S to Mojzesovo željo za ljudstvo začenjamo letošnji, že 15. Teden za življenje v hrepenenju, da bi se mogli preko razmišljanja ob Božji besedi vsak dan bolj približati Božjemu delovanju tudi danes med nami. Teden nosi naslov: “Pojdi pa k mojim bratom!” To je Kristusovo naročilo po njegovem vstajenju, ki smo ga povezali z lepo podobo srečanja med dvema ženama iz Nove zaveze. Obe nosita v sebi najlepšo obljubo življenja: odrešenje. To sta Marija in Elizabeta, ki uvedeta v zgodovino človeštva Janeza Krstnika in Jezusa. Istočasno je njuno srečanje znamenje lepote, prisotne v vsakem srečanju, odprtem Bogu in njegovemu delovanju v zgodovini. Berila, ki jih Cerkev predlaga na današnjo, 26. navadno nedeljo, nam ponujajo nekaj pomembnih iztočnic za razmišljanje.
Prvo berilo je vzeto iz 4. Mojzesove knjige in nas postavlja v tisto obdobje zgodovine odrešenja, v katerem je izraelski narod po čudežni rešitvi iz Egipta okusil, kaj pomeni imeti Boga za kralja, vladarja in voditelja naroda.
Ob prerokovanju starešin, na katere je Bog razlil svojega Duha v shodnem šotoru, in ob prerokovanju Eldada in Medada v taboru, nas pripoved sooča s svobodnim delovanjem Boga, ki ne more biti uokvirjeno in utesnjeno v človeške sheme. Izraelce je vznemirjalo, da sta dva preroka prerokovala v taboru, to je, med ljudstvom. Za Mojzesa pa je bil ta dogodek razlog upanja, ker je želel, da bi moglo biti vse ljudstvo globoko deležno daru Božjega Duha. To je bila v resnici tudi Božja volja: da bi to ljudstvo, rešeno iz voda’ Rdečega morja, moglo postati vedno bolj njegov narod, ki bi mu on govoril, v njem deloval in vanj svobodno posegal.
Zelo podobno sporočilo nam ponuja evangelij. Apostol Janez je zaskrbljen, ko vidi, da nekdo dela nekaj podobnega kot njegov učitelj (to je, izganja hude duhove). Jezus mu reče, naj se ne boji, kajti kdor opravlja njegova dela, v globini ne more biti daleč od njega, in še manj, delati proti njemu in proti učencem. Koliko svobode nosijo te besede.
V začetku tega Tedna za življenje smo povabljeni, da poskušamo Mojzesovo željo in Jezusovo držo narediti za svojo in s tem poglobiti zavedanje, da smo Božje ljudstvo, njegova last, v kateri more on svobodno delovati in tako olepšati naše življenje. Tako bomo morda odkrili, da Gospod že deluje med nami, morda drugje, kot mi pričakujemo, vendar vedno v službi večje človekove svobode, v kateri človek ne bi bil več suženj slabega, ampak bi mogel vedno izbirati dobro, si prizadevati za rast življenja in veselja.
Ob vsem tem pa nas Gospod ne pušča v oblasti lahkih in praznih navdušenj, temveč nam kaže, da ne smemo imeti strahu pred Njegovim delovanjem, moramo pa biti zelo pozorni pri vrednotenju našega delovanja.
Tako odlomek iz Jakobovega pisma graja bogate, ki niso pravični in izkoriščajo revne. To je za nas povabilo, da preverimo, kaj je tisto, kar nam onemogoča veselje nad življenjem; katera napačna bogastva težijo naše srce in nam onemogočajo, da bi živeli lepe in resnične odnose z drugimi.
Končno pa nas tudi Jezus v evangeliju vabi, da prepoznamo to, kar žalosti in zapeljuje naše brate, tudi najmanjše. Če naše življenje ni v globini usmerjeno k dobremu, lahko močno ranimo brate, jih užalostimo in jim na različne načine jemljemo življenje.
Gospod nas vabi, naj odločno odstranimo vse, kar je slabega v nas, vse to, kar nas nagiba v zlo, da bi nas lahko on prerodil, oživel in bi lahko postali sol zemlje, okus življenja.
Ob začetku tega Tedna za življenja prosimo Gospoda za dar Svetega Duha, da bi globoko razumeli, kje smo in kako bi mogli sodelovati z njim, da bi bili bolj njegovo ljudstvo, ljudstvo svobodnih in odprtih žena in mož.
s. Carmen Palmisano, Skupnost Loyola
DRUGI DAN – PONEDELJEK 2. OKTOBER
“Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.” (Mt 18,5)
Nadaljujemo naše razmišljanje o vprašanjih življenja in o srečanjih preko lepih beril današnjega dne, na praznik, ko se Cerkev spominja angelov varuhov.
Prvo berilo, vzeto iz 2. Mojzesove knjige, nam posreduje eno najstarejših pripovedi, ki se nanaša na današnji praznik.
Bog je podaril človeku življenje in rešil svoje ljudstvo sužnosti in smrti. Preden je na Sinaju sklenil zavezo s svojim ljudstvom, in pred začetkom dolgega, 40 let trajajočega potovanja skozi puščavo, je Bog govoril Mojzesu in ljudstvu. Poleg vsega, kar je storil zanje, je naznanil prisotnost svojega angela, ki bo ljudstvo varoval na poti proti obljubljeni deželi.
Angel izraža prisotnost Boga. V svetopisemskih besedilih je pogosto predstavljen v človeški podobi, torej blizu človeku. Nastopa kot posrednik med Bogom in človekom, ki mu posreduje neko sporočilo (spomnimo se na primer oznanjenja) ali pa ga podpira v preizkušnji (spomnimo se na Jezusa, ki so ga angeli krepčali po skušnjavah v puščavi).
Ne da bi vstopali v podrobnosti posameznih pripovedi, lahko rečemo, da je tudi Jezus potrdil starodavni nauk, po katerem je Bog pomagal svojemu ljudstvu in vsakemu posamezniku v njem na poti do svobode. Danes nas odlomek iz 2. Mojzesove knjige vabi, da prisluhnemo Božji besedi in postanemo odprti za pomoč, ki jo Bog podarja vsemu svojemu ljudstvu, da bi ohranilo življenje. To je pomen pobožnosti do angelov varuhov v ljudski tradiciji: obrniti se na ta nebeška bitja s prošnjo za pomoč in nasvet v odločitvah in v dejanjih.
Evangelij nadalje razvije ta nauk: Če Bog skrbi za vsakega od nas, se toliko bolj zavzema za najmanjše, to je za otroke, ki jih postavi v središče svoje pozornosti. To je pomen besed, ki jih je izrekel Jezus: “Njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta.”
Danes je več kot pomembno postaviti v središče otroka, in to na pravi način, ne da bi pootročili svet odraslih, temveč, da bi bolj odkrili vrednoto in dragocenost življenja. Še posebej, kadar mislimo na nasilje nad otroki v svetu in tudi morda med nami, kadar jim ni priznana niti osnovna pravica do življenja – tedaj Jezusove besede dobijo še posebej močan in jasen ton. On, ki ljubi življenje in ki je darovalec življenja, naj nam pomaga razumeti neizmerno vrednost življenja, da bi se ga naučili spoštovati, zanj skrbeti in ga s pozornostjo spremljati v njegovih različnih obdobjih, vse od njegovega začetka, da bi tudi na vse nas, svoje ljudstvo, Bog razlil svoj blagoslov in svojo dobrotljivost.
“Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.” Posebno opogumljajoča beseda je nazadnje podarjena tistim, ki delajo z otroki in za otroke, tistim, ki jih sprejemajo v povezanosti z Gospodom.
Prosimo Gospoda, da bi v nas prebudil vedno večjo občutljivost za dar življenja, za dar Njegovega življenja, ki zasije takrat, kadar je vsako novo življenje sprejeto in ljubljeno.
s. Carmen Palmisano, Skupnost Loyola
TRETJI DAN – TOREK 3. OKTOBER
“Naj pride pred tebe moja molitev” (Ps 88,3)
Današnja Božja beseda nam zastavlja eno najpomembnejših vprašanj življenja, vprašanje trpljenja in še posebej trpljenja nedolžnega.
Job, ki je lik starozaveznega pravičnega, v prvem berilu izlije vso svojo bolečino pred svojimi prijatelji, ki so prišli od daleč, da bi z njim razdelili te težke trenutke življenja. On, ki je opisan kot zvest in pravičen, je v zelo kratkem času izgubil vse svoje premoženje, svojo družino, vse, kar je bilo zanj bogastvo in veselje življenja. Po sedmih dneh molka s strani prijateljev, Job sam povzame besedo z zelo trdimi izrazi, z željo, da se ne bi nikoli rodil. Kako naj si razlagamo takšen odziv človeka, ki veruje v Boga?
V Jobovi knjigi se razvija prav vprašanje odnosa med Bogom in človekom, ko je ta preizkušan in se sprašuje, zakaj Bog dopušča nedolžno trpljenje. V Stari zavezi zasledimo dolgo in bolečo pot tega modrega človeka, ki se ob tem pomembnem vprašanju ne neha obračati k Bogu. Velikokrat lahko doživljamo izkustvo trpljenja kot nekaj, kar nas odvrača od Boga, posebno če gre za trpljenje nedolžnega. Danes pa nam Job sporoča, naj ne odnehamo, pač pa naj okrepimo pogovor z Bogom, saj samo On v globini pozna človekovo srce, samo on lahko odgovori na naša vprašanja.
In v resnici nam Jobova knjiga predstavi Božje odgovore, ki jih bomo lahko komentirali v naslednjih dneh.
Prvo sporočilo, ki ga lahko povzamemo iz te knjige, je to, kako pomembno je, da odpremo svoje bolečine Bogu in jih skušamo razumevati skupaj z Njim. Jobovi prijatelji, kakor bomo videli, mu ne bodo v veliko pomoč na tej poti, temveč ga bodo obtožili in zato jih bo Bog na koncu knjige grajal.
Bog pa v večjem delu te knjige kakor da molči. A tukaj nam poleg pomembnih odgovorov, ki nam jih ponuja Jobova knjiga, današnji evangelij ob človeškem trpljenju odpre novo obzorje, in sicer Kristusovo, saj nam ga predstavlja, ko so se bližali dnevi njegovega odhoda s tega sveta in se je tudi sam trdno odločil kreniti proti Jeruzalemu. V Jezusu, edinem pravičnem med nami, saj je brez greha, lahko vidimo, kako je sprejel nedolžno trpljenje in ni pred njim zbežal, pač pa ga je odločno in tiho sprejel. Z zgledom svojega življenja je za nas in v nas odprl obzorje trpljenja, sprejetega z ljubeznijo in iz ljubezni do Očeta in do nas.
Večkrat smo tudi mi v življenju preizkušani in bi se radi izognili trpljenju, bolečinam, slabostim. Gospod nas danes vabi, naj ta del našega življenja gledamo z Njim, ne kot negativno razsežnost ali spodrsljaj na naši poti, temveč kot pomemben trenutek, ki nas približuje njegovi poti v Jeruzalem. Njegovo trpljenje nas je v globini ozdravilo zla in greha, ne za to, da bi bilo na svetu izbrisano vsako znamenje trpljenja, temveč za to, da bi se naučili nositi trpljenje z Njim, ki je krenil proti Jeruzalemu, kraju svoje smrti, pa tudi svojega vstajenja. Sprejeti te nove razsežnosti življenja, ta odgovor, ki ga je Job tako iskal, bo morda pomenilo, da nas bo doletelo zaničevanje tistih, ki tudi danes zavračajo Jezusa zato, ker je namenjen v Jeruzalem. Ni pomembno, saj Gospod tudi preko našega življenja še naprej vabi in govori tistim, ki ga ne poznajo. Danes izročamo Gospodu vse ljudi, ki telesno ali duhovno trpijo, da bi se opogumili v bližini Gospoda, ki nas kot ponižni popotnik uči reči življenju “da”, tudi ko to postane zahtevnejše ali bolj slabotno, ker v slabotnosti pričakuje razodetje Božje moči, moči njegovega vstajenja.
s. Carmen Palmisano, Skupnost Loyola
ČETRTI DAN – SREDA, 4. OKTOBER
“Učite se od mene, ker sem krotek in v srcu ponižen.” (Mt 11,29)
Današnja Božja beseda nas vabi, da bi naredili korak naprej v našem razmišljanju o življenju in o srečanjih, ki jih živimo. Začnimo z razmišljanjem o čudovitem odlomku iz evangelija, v katerem se Jezus obrne najprej k Očetu in nato k nam. Gre za globoko osebni odnos med Jezusom in Očetom, v katerem se Jezus raduje zaradi poti, ki jih je Oče izbral, da bi se razodel svetu. Prav tak, globoko osebni odnos obstaja med Jezusom, Očetom in malimi v očeh tega sveta, tistimi, ki so zapostavljeni, razvrednoteni, ki pa imajo v Božjih očeh posebno vrednost. Osnovni motiv celotnega odlomka je veselje, bi lahko rekli. Skrivnostno veselje, ki je svetu skrito, ki izvira iz odnosa prijateljstva in domačnosti z Očetom in Sinom, in izhaja iz Jezusovega povabila, naj pridemo k Njemu. To povabilo je navidez nenavadno, ker je namenjeno tistim, ki so utrujeni in obteženi, da bi bili sicer razbremenjeni, vendar preko tega, da sprejmejo dodatno breme in jarem. Kako naj to razumemo? Kako je mogoče doživeti olajšanje, ko smo v utrujenosti povabljeni, da sprejmemo dodatno utrujenost in dodaten napor?
Odgovor ni v dodatnih dejavnostih, v nošenju novih bremen, temveč v notranji drži, v tem, da se učimo od Jezusa, ki je krotek in v srcu ponižen, saj je v krotkosti in ponižnosti resnična spokojnost duše. Breme, ki ga Jezus ponuja, njegov jarem, ni namreč nekaj, kar moramo nositi sami, pač pa je to, kakor se še vidi kje na podeželju, oblikovan les, ki povezuje dva vola, ki vlečeta voz. Gospod nas želi voditi k razumevanju, da najtežje breme, resnično breme, ki ga je potrebno v življenju nositi, nosi on za nas in on nas prosi, naj ga nosimo z Njim. To odkrivanje veselja, da nismo sami, ko se soočamo z najtežjimi trenutki življenja, je podobno svetlobi, ki je na velikonočno jutro spremenila strah učencev in žena. Prejeli so novo radost in hkrati naročilo, da bi z brati razdelili velikonočno vest: “Pojdi k mojim bratom in jim povej: odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.”
Zaradi te resničnosti Pavel v pismu Galačanom v Jezusu Kristusu, križanem, vidi edini razlog, da bi se hvalil.
Od apostolov dalje pa vse do danes je to sporočilo ohranjeno in razširjeno v Cerkvi in v svetu. Veselje tega srečanja nam izpričuje tudi sveti Frančišek, katerega god danes obhajamo. V trenutku spreobrnjenja, ko je prišel pred Gospoda v globoki zmedenosti svoje duše, se je v Assisiju obrnil na Križanega z besedami: “Najvišji Bog, razsvetli temine mojega srca.”. Tudi mi lahko danes prosimo Gospoda, da bi bilo živo srečanje z njim temelj našega veselja in resničnega miru, s tem pa tudi temelj pristnih odnosov, odprtih Bogu in bratom.
s. Carmen Palmisano, Skupnost Loyola
PETI DAN – ČETRTEK, 5. OKTOBER
“Približalo se vam je Božje kraljestvo.” (Lk 10, 9b)
V nadaljevanju Jobove knjige se danes srečamo z enim najlepših stavkov te pripovedi. Job, preizkušen in trpeč, ko izgubi vse, tudi družbo prijateljev, v silni nemoči izpove moč vere, ki preseže sâmo trpljenje: “Jaz vem, da moj Odkupitelj živi in se bo poslednji dan vzdignil nad prah.” Vsi smo rojeni za življenje in po njem hrepenimo. Nič ne more pogasiti te najgloblje žeje srca. Job, ta starozavezni modri, še ni poznal Kristusa; a zdi se, da vnaprej izpove vero vanj, v Odrešenika, ki bo kot krotko jagnje vzel nase vso bolečino in trpljenje teh, ki še danes iščejo pravice, miru, pa ju v tem svetu ne najdejo.
V tem tednu se lahko spomnimo vsega nedolžnega trpljenja otrok, ki se ne morejo roditi, in zaničevanja, ki ga je pogosto deležen, kdor sredi težav ne neha izrekati ‘da’ Bogu in življenju samemu, v veri, da ni sam, in da naše oči sredi te zgodovine morejo uzreti Božje obličje.
Sporočilo Jobove knjige se čudovito dopolni v današnjem evangeliju. Job si ni mogel predstavljati, kako se bo zgodilo odrešenje človeka. V evangeliju pa nam Gospod razodeva to pot odrešenja, ko pošlje apostole v vasí s sporočilom: nisi sam, ker se ti je približalo Božje kraljestvo. Kako se more to zgoditi? Ne z izginotjem trpljenja, ampak s sprejetjem tistih, ki jih Gospod pošilja, kot bi nas obiskal on sam. To je njegovo močno povabilo, da sprejmemo Njega v sprejetju drugega človeka, da ga sprejmemo kot dar, ki pomnoži v nas veselje, življenje, in ga odpre večnosti. V medsebojni razdelitvi, ne le kruha, ampak vsega življenja, veselja, trpljenja je skrita obljuba, da bomo mogli uzreti Boga v tem svetu in odstreti pogled nanj tudi tistim, ki ga brez nas ne morejo srečati.
Vsi smo poklicani v oznanjevanje, ker smo po krstu postali nosilci najlepšega sporočila: v medsebojni ljubezni, tako konkretni in resnični, kot je razlomitev kruha, se moremo med seboj prepoznati bratje in sestre, otroci istega Očeta, o katerem danes psalmist pravi: “Užival bom Gospodovo dobroto v deželi živih.”
s. Carmen Palmisano, SL
ŠESTI DAN – PETEK, 6. OKTOBER
“Glej, premajhen sem” (Job 40,4)
Razmišljanje o Jobovi knjigi nas danes pripelje do ene izmed ključnih točk. V prejšnjih dneh smo že opazili, da Job ni nikoli prekinil svojega odnosa z Bogom, pač pa ga je iskreno in močno iskal. Danes najdemo v prvem berilu prvi odgovor Boga, za katerega se zdi, da postavlja pred Joba večje in njemu neznane stvarnosti. Pred njimi Job lahko le prepozna svojo majhnost, saj kot ustvarjeno bitje ne more doumeti Božjih skrivnosti. Odgovor, ki ga je Job dobil, je tudi ne-odgovor: Bog ne razlaga narave niti ne razlaga izvora trpljenja, ampak Joba popelje ven iz njegovega bolečega, težkega, a še vedno majhnega sveta, da bi razširil svoj pogled.
In zdi se, da je Job razumel lekcijo in zato svojo roko položi na svoja usta v znamenje, da se odpoveduje nadaljnjemu oporekanju.
Na poti naših globljih vprašanj o smislu življenja nam evangelij podaja nadaljna sporočila za razmišljanje. Odlomek iz 10. poglavja Lukovega evangelija, dokaj oster in težek, predstavlja Jezusovo grajo proti mestom, ki se niso spreobrnila, čeprav so videla njegova znamenja. V resnici smo v Kristusu dobili mnogo več kot Jobove odgovore na vprašanja o smislu življenja in trpljenja.
Jezusova oseba, njegovo življenje in besede, so zares živ odgovor za nas. Za tistega, ki je srečal Jezusa, križanega in vstalega Gospoda, so vprašanja o smislu življenja spremenjena, saj je On najpopolnejši odgovor. Zato tega odgovora tudi ne moremo nikoli do konca doumeti, temveč ga moremo neprenehoma odkrivati v svojem življenju, v živem in neprenehnem pogovoru z Jezusom.
“Kdor posluša vas, posluša mene, kdor zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.” Če bomo Gospodu pripadali, bodo drugi našo besedo in še bolj naše življenje poslušali ali zavračali; se bodo opredeljevali. Gospod nam tako postavlja vprašanje o naši odgovornosti. Za koliko znamenj in velikih Božjih del smo priče s svojim življenjem? Naj nam sam Gospod pomaga, da bi vsak dan spreminjali z vero in ljubeznijo in bi tako lahko Gospod nad nami izrekal besedo blagoslova za nas in za tiste, ki jih nosimo v srcu.
s. Carmen Palmisano, SL
SEDMI DAN – SOBOTA, 7. OKTOBER
“Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih” (Lk 10,20)
S prvim berilom današnje Božje besede pridemo do zaključka Jobove knjige, ko poslušamo njegove besede, ki tudi za nas zvenijo kot razlog veselja in upanja. “Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.” To je ključno sporočilo celotne knjige in pogosto tudi izkušnje vere; je prehod na globljo raven spoznanja Boga. Ta prehod je izražen s prehodom od glagola slišati do glagola gledati z lastnimi očmi. Morda na koncu knjige Job sicer ne ve, kakšen je vzrok zla in njegovega trpljenja, ki ga doživlja kot krivično. Morda ne bi imel natančnih odgovorov za tistega, ki bi ga vprašal o smislu svojega trpljenja. To, kar se je od začetka do konca knjige spremenilo, pa je to, da je zdaj spoznanje Boga osebno, tudi sredi trpljenja ali prav zaradi njega. Job je iskal osebni odnos s svojim Gospodom in se mu je odprl. Pripoved se zaključi s ponovno družbeno uveljavitvijo tega modrega, ki je po starozaveznem mišljenju znova pridobil Gospodov blagoslov.
Evangelij nam daje nadaljno snov za razmišljanje: učencem, ki se veséli vračajo s svojega prvega misijona, Jezus naroča, naj se ne veselijo “zunanjega” uspeha (premagovanja hudih duhov), temveč tega, da so njihova imena zapisana v nebesih. Razlog veselja ne more biti zunanji, čeprav bi bil lahko opravičljiv, ampak mora biti globok in notranji, kot smo že razmišljali ob godu svetega Frančiška Asiškega. Veselje je povezano z gledanjem in poslušanjem Njega, ki je dopolnitev najglobljega hrepenenja prerokov.
Človekovo življenje na dnu nosi velika vprašanja, ki jih nikoli ne moremo utišati in ki se nanašajo na smisel življenja in iskanje sreče.
V Jobovem času, v Jezusovem času in tudi danes je vsakdo poklican, da na ta vprašanja najdeva osebne odgovore, to pa ne sam, temveč znotraj osebnega odnosa z Gospodom, ki nam je življenje podaril. S tem nam je sredi preizkušenj podaril pot veselja, da bi v sebi imeli polnost njegovega veselja, ki se dopolni v darovanju življenja iz ljubezni.
Tega nas danes spominja tudi praznik rožnovenske Marije. Ona je svoje življenje popolnoma odprla srečanju z Bogom in je mogla roditi Božjega Sina v zgodovini. Naj njen zgled vodi tudi naše življenje, da bi omogočali obnovljeno prisotnost Boga v svetu in na naših življenjskih poteh.
s. Carmen Palmisano, SL
OSMI DAN – NEDELJA, 8. OKTOBER
“Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo”. ( Mr 10,6)
Ob koncu tega tedna, posvečenega življenju in odnosom, ki se prepletajo v njem, nam današnja Božja beseda sama ponuja zaključek, ko nas vabi k razmisleku o izvirnem Božjem načrtu, ki sije v vsej svoji lepoti v stvarjenju moža in žene. Prva Mojzesova knjiga poudari, da je Bog ustvaril ženo kot primerno pomočnico možu in da jo je mož sprejel kot del samega sebe. Čeprav je greh hudo pretresel to začetno harmonijo, se svetopisemski pisatelji v nadaljevanju zgodovine odrešenja, vse do sv. Pavla, pogosto vračajo v ta dogodek stvarjenja, da bi doumeli teološko in antropološko globino skrivnosti ljubezni. Tako smo tudi danes povabljeni, da ob pogledu na trpljenje družin zaradi -večkrat tudi hudih – težav v odnosih postavimo v središče našega razmišljanja izvirni Božji načrt. Da bi ga mogel dopolniti, je Bog spremljal človeka na njegovi poti, vse, dokler nam ni podaril svojega Sina, da bi skupnost med nami postala mogoča in vedno bolj podobna Očetovi in Kristusovi ljubezni do nas. Pripoved o stvarjenju nas vabi v obnovljeno upanje, da nismo sami na tej poti in da nam Gospod ne bo odtegnil svoje pomoči.
Ob zaključku tega tedna, v katerem smo razmišljali o življenju in njegovih globokih vprašanjih, smo vsi povabljeni, da obnovimo našo temeljno odločitev za Gospoda in za njegov načrt ljubezni, da bi bilo več razumevanja v naših domovih, več prostora za Gospoda, za molitev in več skrbi za rast notranjega življenja.
Današnji evangeljski odlomek potrjuje veličino in lepoto Božjega načrta stvarjenja moža in žene, nato pa našo pozornost usmeri k otrokom, ki jih Gospod vabi k sebi, ker je takih Božje kraljestvo. Ob koncu tega tedna nam torej more biti v pomoč Jezusova beseda, ki potrjuje dostojanstvo otroka.
V resnici je v evangelijih prav Janez Krstnik, še v materinem telesu, tisti, ki prvi izrazi veselje ob prihodu Božjega kraljestva, ko v prav tako še nerojenem Jezusu prepozna svojega Gospoda. Radostno srečanje dveh mater je tako tudi veselja polno srečanje dveh še nerojenih otrok.
Pismo Hebrejcem pa nas spominja, da je Jezus začetek našega odrešenja in da ga je tudi dopolnil, to pa po svojem trpljenju. Odrešenje, ki ga Bog dopolnjuje, se uresničuje prav preko trpljenja, ki ga je Oče sam vzel nase v daritvi Sina. Pri trpljenju Sina pa imamo tudi mi ljudje svoj delež – samo tako moremo spoznati tudi moč njegovega vstajenja.
Odpreti se Božjemu Življenju pomeni globoko odpreti srce Kristusu, ki more spremeniti naše dneve, naše odnose in jih prenoviti s sijajem odrešenja.
s. Carmen Palmisano, SL