za delo v skupini ali samostojno v tišini ob priliki o izgubljenem sinu
»ŽIVLJENJE SE JE RAZODELO, KI JE BILO PRI OČETU.«
Ali si se kdaj vprašal o smislu svojega življenja? Zakaj živiš? Po kateri poti hodiš? Kdo te vodi?
(Odgovarjaj sproti. Ne beri naprej.)
Kaj je zate smisel tvojega življenja? Čemu namenjaš svoj čas, mladostno energijo, moč? Za koga živiš? Za kaj živiš? Premisli. Poslušaj.Zakaj vendar živim? Zapiši si odgovor in poslušaj naprej.
»Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.«
Premoženje. Kaj razumem pod tem? Kaj mislim, da mi pripada v življenju in za to prosim, včasih terjam? Svoje domače in celo nebeškega Očeta. Kaj mislim, da moram imeti, da bo vredno in smiselno živeti? – da lahko potem sam samostojno odidem v svet? – tako vsaj mislim…
Daljna dežela. Kraj mojih sanj? Uresničitev mojih želja. Kakšna je? Ali je dobra? Kakšno prihodnost načrtujem? S kom? Mlajši sin je namreč hotel zapustiti vse. Očeta in brata, lastni dom in to, kar se je naučil tam. Vrednote očeta, njegovo duhovno dediščino.
»Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.«
Ostal je sam. Prazen. Razočaran. Zasramovan. Postal je osamljen, nesrečen. Ali s svojim življenjem, načrti, željami gradim boljši svet ali ga rušim? Raste v meni in ljudeh okoli mene veselje, radost, sreča? Ali grenko trpljenje, bridka bolečina samote, osamljenosti? Žalost ali upanje? Prijateljstvo ali sovraštvo, nezmožnost ljubiti? Na kateri poti sem? S kom gradim ta svet? Svoj svet. S čim ga napolnjujem? Rastem v svobodo Božjih otrok ali v suženjstvo sveta?
»Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase.«
Kjerkoli v življenju sem, na katerikoli točki ali smeri življenja, ostaja spomin. Spomin na dom, spomin na očeta, na Boga, ne glede na izkušnjo, ki jo imam. Moja zavest, moja vest ve, da obstaja. Dom. Oče. Bog. In vrnitev k Njemu. Pot do tja vedno obstaja. In je pot vrnitve k Očetu.
»Šel je vase.«
Pojdi vase in poglej svojo podobo Boga, Očeta. Svojo prehojeno pot. Kje si? S kom si prijatelj? Kam greš? Kje sem? In premisli, kje vse si bil.
»In dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹«
To je podoba, ki jo ima sin; njegova predstava vrnitve, očeta in ljubezni. Da ni več vreden, da bi se imenoval sin. Preveč je zapravil v življenju. A hkrati še zaupa v očetovo usmiljenje, dobroto, da bi smel kot eden izmed najemnikov ostati pri njem. Dovolj je bilo to malo, da se je vrnil, da je hotel biti pri očetu in nikjer drugje. Izkusil je prevaro sveta in lastno zmoto, da je kakšno življenje boljše, kot tisto, ki se razodeva ob očetu. In jaz? Poznam te grenke izkušnje. Iz vsake se lahko vrnem k Očetu.
»In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem.«
Ni se vrnil zato, ker bi zgolj mislil, da sedaj mu bo bolje. Razlog vrnitve niso bile zunanje okoliščine, beda in lakota; so pa pripomogle k spoznanju lastne revščine in bede, greha; resnice, da sem kriv, odgovoren jaz, da sem se znašel tako. Moje odločitve so dale takšen rezultat.
»Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.«
A oče kot da ne sliši drugega dela. Vrnitev je razlog veselja. Sem razlog Očetovega veselja.
»Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.«
Kar je mlajši sin terjal kot premoženje od očeta, je izgubil. Ni pa izgubil dostojanstva sina. Ni izgubil očeta. V tej podobi, liku očeta lahko zrem pravi Očetov, Božji obraz. Ne svojih predstav. Bog Oče je dober, je usmiljen, rad odpušča. Je ljubezen. Življenje, ki ga razodeva, je življenje veselja, skupnosti, prijateljstva, notranjih kreposti. Ljubezen, ki jo deležim pri Njem lahko delim naprej. Lahko ljubim, ker me On ljubi. Lahko odpuščam, ker mi On odpušča. Lahko zaupam in verujem v zmago dobrega, ker je Dobro, ki prihaja od Njega, zmagalo tudi v mojem življenju. Kje vse sem srečal Očetovo ljubezen v svojem življenju? Čisto, zastonjsko? Kaj vse mi je podarjeno od Očeta?
… da moje življenje ne bi bilo tudi za vedno kot življenje starejšega sina, ki je bil doma… Vse je prejemal od Očeta, a tega ni opazil, ni zaznal, ni bil hvaležen.
»Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti.«
Zakaj se včasih ne morem veseliti vrnitve brata? Zakaj ljubosumje in nevoščljivost v življenju, misel, zakaj je drugemu boljše kot meni? Zakaj ima več pozornosti, ko pa se jaz vendar bolj trudim ali vsaj bolj zaslužim? – Ali pa bi enostavno tudi brez dela rad užival in vse imel. Zakaj čudna misel ali ima Bog druge raje kot mene oz. ali mene nima rad? Zakaj razdor, ko je Očetove ljubezni dovolj za vse? Treba je očistiti lastno misel in egoizem. Premisliti namene srca.
»Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Dokler še imam svoj interes, dokler mislim, da si je treba ljubezen zaslužiti ali mislim celo, da mi pripada zaradi del mojih rok, moje pridnosti ali pa kar tako; dokler mislim, da si moje delo zasluži hvalo, da si jaz zaslužim privilegij, posebno čast, se motim in namesto Očetovega daru življenja in ljubezni, Njegove bližine, raste v meni grenkoba duše, nezadovoljstvo srca, ker mislim, da nisem nikoli dovolj ljubljen, priznan, ker mi ni nikoli dovolj, kar prejemam. Ko se vrtim okoli sebe, je vse zaman. Ne znam sprejeti daru življenja, brata, sestre.
Življenje, ki se je razodelo ob Očetu, je drugačno. Ljubezen ne terja nič zase. Ne išče svojih priznanj, moči. Se daje. Življenje, ki se je razodelo in je bilo pri Očetu, ta ljubezen nam kaže kdo sam Bog, Oče, je. Je ljubezen, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva. Ljubezen, ki se ne ponaša, ne napihuje, ki ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Je Ljubezen, ki nikoli ne mine.
V takšno življenje in ljubezen je moje življenje poklicano, da vse darujem zanj. Da postane smisel mojega življenja. Osmislim svoje življenje v ljubezni, pravi podobi, ki prihaja od Očeta, ki jo lahko vidim, prepoznam. Kje? V Jezusovem življenju gotovo. On, ki je več kot sin iz prilike, me naj vodi k Očetu; naj me resnični Božji, Očetov, Sin vodi k Njemu po pravi poti življenja.
Pripravila: s. Simona Kovačec, SL