Po tej Gospodovi besedi iz sklepnega dela Svetega pisma Sveti Duh zopet vodi in spremlja našega duha k središčni skrivnosti vere. K Alfi in Omegi, k učlovečeni Besedi ter k prebodenemu srcu križanega in vstalega Jezusa Kristusa. H kelihu zveličanja, k evharistiji na zemlji in večni gostiji pri Očetu v novem Jeruzalemu. K dobroti in skrbi Očeta, ki s posredovanjem Svetega Duha po Devici Mariji rodi Sina in ga daruje za življenje sveta.
V vsepresegajočem usmiljenju in ljubezni, svetlobi in miru Svete Trojice prihaja naproti človeku resnicne suhote, in hkratne žeje po Bogu, Jezus Kristus “s svojim blagim obrazom” (Janez Pavel II.). Z daritvijo na križu nas očiščuje in odrešuje. Preko rane na prebodenem srcu teši našo duhovno žejo ter nas zastonjsko hrani z darom Svetega Duha. S križa in oltarja nas priteguje v svoje srce, da moremo spoznati Očetovo voljo in ostati v njegovi ljubezni.
Če kdaj, smo ljudje skupaj z naravo prav letos doživljali izrazito sušo in žejo. Mogli smo občutiti bolečino ter zreti človekovo resničnost, ko je komaj spočeto življenje iz semen rastlin v kali morila vročina. – Kdor gleda, se more ob tem izkustvu srečati z osebno suhoto in, hvala Bogu, v sebi odkriti žejo po Duhu, ki oživlja.
Tudi po teh telesnih in dušnih izkušnjah suše ter žeje, ki med drugim pomenijo dar v prid naše ponižnosti, še bolj zavzeto ter v duhu in resnici prosimo Gospoda, da se obnovi ter veselo vzbrsti življenje v nas, v družinah in skupnostih ter v našem narodu.
Odrešenik nam vedno, zlasti pa v stiski, prihaja naproti. Zato mu s hvaležnostjo in veseljem zaupajmo, kajti po Očetovi dobrotni skrbi nas njegov križani in vstali Sin Jezus Kristus edini more odžejati z oživljajočim darom Svetega Duha.
Lojze Čemažar akad. slikar