Razmišljanja

“Napeljem k njej mir kakor reko” Iz 66,12

Mir je središče našega veselja, izhodišče naše sreče. Iskali so ga očetje, številni rodovi tisočletja nazaj, išče ga danes sodobni človek. Kdor ponudi bivališče dragocenemu gostu telesa in srca, je v samem središču aktualnosti in večno sodoben. V središču ognjišča mladih in v milosti starcev, ko se v duhu besede ‘glej, bilo je tako lepo’ ozirajo nazaj v življenje. ‘Višje, močneje in hitreje’ pa postajajo medli in ugasli sijaj drobiža vzhoda in zahoda, ko se mir naseli k njim, ki ga sprejmejo.
Če kdaj, potem danes med nami potrebujemo blaženost in preprostost miru. Delavci v vinogradu so utrujeni in svet potrebuje počitek. Potrebuje zasuk stran od tega drobiža in vrnitev upov in sanj. Naša mala in krhka vsakdanjost potrebuje prelet božjih kril nad časom in prostorom, svež veter najmočnejše sodobnosti, ki bi vsaj kristjanu morala vsak dan izvabiti samozavest in mir na lica. V tem miru ‘gledamo brez oči’ in ‘vidimo onkraj vidnega’, veselimo se vsakega dne. Kajti že jutri odhajamo nad zvezde, na novo njivo, v milost Očeta in v mir Matere. Z našim nahrbtnikom dobrih del, izživetih, prigaranih, izprošenih in izmoljenih. S težkim nahrbtnikom bo takrat – kako drugače, kot danes! – pot lahka, vodila bo stran od praznih posod in megle tu bivajočih ‘prerokov’, pot k izvoru miru, k Popolnemu, pot k Resnici in Življenju.
Nositi mir v srcu pomeni živeti del nebes na zemlji. Živeti in srečevati se z ljudmi, ki zmorejo iskati in najti široka obzorja, je milost. Deliti radost veselja, ki nam ga sporoča v besedi in pogosto v naključjih, ki niso naključja, Ljubezen, je milost. Vse to je ena sama milost, eno samo veselje. Milost je sprejeti neskončni dar odpuščanja, ko smo znova obsijani s soncem, ogrnjeni s plaščem usmiljenja, kot bele rože znova otroci. Te milosti so prijateljice miru, so ‘v žlahti’ z njim. Po njih in z njimi lahko sprejemamo mir v svoje srce, ki kakor reka priteka k nam, kakor reka jutro za jutrom in ob letu spet. V njegovi milosti smo si bratje. Prav prijateljsko in dobrodušno nas nagovarja. Radosti in veseli našo čuječo vest. Išče nas in dobrohotno stopa v naš dan.
Le eno je torej potrebno: sprejeti ta mir in ga imeti rad. Le to je potrebno na tem širnem svetu. Imeti rad svetlobo in radost. Po tem prijateljstvu postajata življenje in delo blagoslovljena, naše petje pa je petje ptice na visoki veji.
Naša ladja je danes na razburkanem morju. Izzivi so veliki, kapitani pa pogosto slabovidni in opiti. Sami obrnimo krmilo na sodobno! Napeljem k njej mir kakor reko… Po dobrem zgledu otroka v naročju matere, v popolnosti objetega v mir trenutka, se ozrimo v svoje srce. Povzpnimo se na jambor in izmerimo dalje svoje sodobnosti. Tiste, ki je dobra za nas in ki je pogodu večnosti.
Zato odprimo duri, ko bo mir potrkal, in pospravimo po duši, da bo rad prišel. Tedaj bodo rože na oknih in pesem in vrisk.

Mitja Cerovšek

Ob tem svetopisemskem odlomku me prevzame beseda mir. Mir prihaja kakor reka.
Spominja me na besede duhovnika, ko je govoril o »razdraženosti« posameznika v današnji družbi, posledično pa tudi zakoncev. Razdraženost – nemir.
Predstavljam si človeka, ki sprejema te stalne »dražljaje« , skuša ohranjati nadzor nad osebno situacijo in vse probleme spravlja v neke notranje prekate, kjer jih odlaga in kopiči. Na ta način doseže nek mir na površju. Vodna gladina na površju njegove psihe je mirna, globina pa je polna vsebine, ki buri notranjost.
Kje je reka, ki bo odplaknila ves balast, vse te obvladane probleme, muke, bolečine, zadušene krike, obup, nesmisel?
Reka je izraz za milost, ki nas oplaja z mirom. Kadar je speljana njena struga k nam, reka resnično odplakne to kar nas vznemirja. Če je reka Božja volja v nas, je struga to, kar sam naredim, da lahko deluje On v meni.Struga je sled mojih svobodnih odločitev za ta mir, ki mi je ponujen. Sv. Edith Stein pravi: »Božji služabniki morejo biti samo svobodni duhovi. Slepa orodja morejo po zakonitostih, ki jim jo predpisuje božja volja, iti svojo pot, toda božja volja ne more skozi njih živo delovati. Tako je osvobojenost mogoča samo za svobodna bitja.« Božja volja, ki prihaja k meni kakor reka, priteče torej po strugi, ki jo izkopljem sam. »Na vsako pobudo, ki človeka nagne k temu, da gre vase in ga spravi na pot Bogu, je treba gledati kot na učinek milosti…« Kako iti vase in ne sprožati novih valov nemira ob vedno istih bolečinah duše, kako kopati strugo za delovanje milosti?
Življenjske ovire so kakor skale pred nami in mi stojimo nemočni na produ naših nakopičenih težav. Večkrat samo premikamo skale iz enega konca na drugega, vedno znova se vznemirimo, ko jih zagledamo – na dan preurejanja, ob uri iskanja notranjega miru.
Današnji svet nam ne daje predaha, ponuja nam mirno gladino morja, pod katero se skriva speči vihar. Vedno bolj je duša polna negotovosti in nanjo nekateri sipajo perje, da bi njen nemir prekrili in naredili umetnega goloba miru. Vsak piš odpihne tak »mir«. Odtujenost in brezbrižnost v zameno za notranje bogastvo. Tudi cinizem nam ponujajo kot mir. »Samo da imamo mir!« se glasi ta prazna ljudska »modrost«. Sv. Edith Stein pravi: »Bog vodi vsakega po svoji poti, toda ta pride lažje na cilj kakor oni. Kar moremo mi narediti je zelo malo v primeri s tem, kar je narejeno za nas. Toda tisto malo moramo narediti. Predvsem moramo vztrajno moliti, da bi brez upiranja hodili po pravi poti in sledili toku milosti, ko bi ga začutili. Ne smemo pa Gospodu postavljati rokov.« «Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom tolažil…« (Iz 66, 13) Tisto malo, kar moramo narediti, so tisti porodni krči, pri katerih sodeluje svobodno naša bit, ko rojeva novega človeka, vedno znova, vsak dan, ob vsakem padcu in oviri, ki nam jo hote ali nehote postavljajo drugi. »Tega se moramo tudi naučiti, da vidimo druge nositi njihov križ in jim ga ne moremo odvzeti.« pravi Sv. Edith Stein.
«Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14, 27) Kolikokrat nam ponujajo, da bi za nas nosili naš križ. Vzeti svoj križ in pustiti ga nositi. Ali ne širimo svoj napuh, ko prevzemamo križe drugih? Ali jim ne odrekamo edinega resničnega veselja, da kot odrasli prevzemajo odgovornost zase? Zakaj vsak dan ta moreča skušnjava? Jezus nam hoče povedati, da ima vsak sposobnost, da nosi svoj križ. »…sposobnost se očitno stopnjuje, če narašča množina reči, ki jih je treba opraviti. Kadar pa ne obstaja nič perečega več, sposobnost mnogo prej ugasne…« pravi Sv. Edith Stein. In še: »Svobodna dejanja so nekaj, kar mora izražati vsakdo za sebe in ne skupnostno z drugimi. Tako nosi vsakdo svojo odgovornost, odgovornost zase in odgovornost za druge, docela sam.«
V času, ko je svoboda ideal vsakega sodobnika in to na vse možne stranpoti, prikrite in očitne, ko se sodobnik odloča hipoma, ker mu je vse ponujeno na dlani in so svobodne odločitve edinole tiste splošno sprejete, se vprašamo, kaj so resnično svobodna dejanja. Pokornost in poslušnost, ki smo ju v resnici dolžni samo Njemu, je v današnjem svetu cena za vse namišljene svobode. Danes je največja skušnjava moč nad človekom. Nekateri so pripravljeni marsikaj potrpeti za to, da čutijo moč nad drugim, da se čutijo dobrotnike, ki nosijo »križ drugih«. Toda Jezus pravi, naj vsak vzame svoj križ…Videti v svojem vsakdanjem križu vir resničnega miru je milost, ki nam jo napelje Gospod kakor reko. Umevanje vsakdanjih križev je pot do miru, ki prihaja po reki milosti. »Če ni mogoče doseči nikakršnega zunanjega miru, če nimamo nobenega prostora, kamor se je mogoče umakniti, če nam neizogibne dolžnosti prepovedujejo uro tihote, potem se vsaj za trenutek notranje zaprimo zoper vse drugo in se zatecimo h Gospodu. Saj je On tukaj in nam more v enem samem trenutku dati, kar potrebujemo…«, še pravi Sv. Edith Stein.

Matej Debevec

V globinah naše zemlje, našega srca je največja potreba in hkrati največje hrepenenje po miru. Zemlja pa je lahko tudi tako zelo suha, da ne sprejema reke, lahko je tako zelo zbita, da reki ne dovoljuje vstopa. Tišina, v katero se z mislijo: “Tako se mi nič ne more zgoditi,” zaklepamo v medsebojnih odnosih, je suša za našo zemljo. “Nič se mi ne more zgoditi,” vse večkrat pomeni strah pred tem, da bi se resnično kaj spremenilo, da bi kaj novega vstopilo in prepojilo suho in zbito zemljo. V resnici se s tako zemljo nič ne zgodi, ne more zaživeti, le razpoke se zaradi suše povečujejo in napovedujejo razpad v prah. V današnjem svetu drug drugemu priznavamo pravico do te zaprtosti. Vsak ima svojo vsebino tišine, ki jo želimo sprejeti. Ne moremo se več odločati, ker se vse zdi bolj ali manj pravilno in resnično. Tišina odnosov v družini, med prijatelji, v skupinah, v katere nas je življenje povezalo, je zatajitev vsega, kar se dogaja v nas, kar bi se moglo na svetlem prečistiti do resnice in pravega miru.

Določen čas je potreben, da reka miru prepoji našo zemljo. Že da se kepa zemlje prepozna na bregu te reke, v njenem objemu, da se pusti napojiti. Potrebujemo čas, da se zavemo izvira reke miru in tako vemo slediti njenemu toku v našem ravnanju. Mir je v trudu priključevanja življenja reki, katere izvir smo prepoznali kot ljubezen za naše življenje. Ko se zemlja razpusti, pa ne sama od sebe – sprememba je dar ljubezni skozi očiščujoče trpljenje, skozi pričevanje nekoga, ki ta mir živi v še tako težkih situacijah – ko zemlje ne veže več strah, ko jo napoji voda reke, postane rodovitna. Življenje se naseli v njej. Takrat svoje odločitve kakor seme polagam v življenje, prepojeno z mirom. Odločam se, izbiram, kaj bo raslo v mojem življenju. Zaradi dotika ljubezni, ob katerem se je razpustila zemlja, ker mi je bilo dano zaupati, sem lahko rodovitna zemlja. In kakor si kmet zadovoljen, a tudi utrujen od naporov, spočije oči ob pogledu na rastoče žito, tako tudi moje življenje lahko prispeva k rodovitnosti, razcvetu pokrajine naše družine, skupnosti, ki sem jo poklican graditi. Vsaka reka se namreč izliva skupaj z drugimi v morje, v skupnost ljubezni.

s. Urška Šivic, Skupnost Loyola

Ko gledam mnoge obraze ljudi, ki jih srečujem čez dan po poteh, po mestu, ko večkrat srečam tudi izgubljen pogled, slišim utrujen smeh, kričanje, ko slišim ali ko za žalostmi potezami zaslutim zarisano težko zgodbo, se sprašujem, kaj se dogaja v srcu ljudi, kje je pesem, ki je zamrla, kje je upanje, ki ugaša, kje čistina, ki je skaljena, kje je mir, ki ga je preplavil strah in skrb. Rada bi povedala zgodbo o miru, zgodbo, ki jo je skozi rodove pripovedovalo življenje mnogih, zgodbo, ki je tudi danes resnična. Da, resnična tudi zate, ki se še komaj spominjaš, kaj je mir, saj je bolečina prinesla s seboj tudi nekaj nemiru; v naglici življenja si vpleten v hitenje in nemir, sprejemati moraš hitre odločitve in živeti izbire, ki ti jih je določil svet.
Kje je tisti mir, ki si ga včasih okušal, kje je tisti mir, za katerega si slišal, da je celo obljubljen?
“Napeljem k njej mir kakor reko” je zaslutil že prerok Izaija v Stari zavezi. Ne v času, ko je bilo vse dobro in lepo, temveč v okoliščinah zunanjega nemiru, bolečine in trpljenja.
Ta obljuba skozi rodove traja vse do danes. Ohranjala se je, pa ne zaradi mirnih časov, zaradi okoliščin ugodja in lagodja. To obljubo so zmogli prenesti do našega rodu prav tisti, ki jih je življenje kalilo skozi preizkušnje, bolezen, trpljenje, preganjanje.
So ljudje, ki jih življenje neusmiljeno pretresa in za katere vsi pravijo, da izražajo veliko miru. Da, kajti uresničitev obljube miru se dogaja tam, kjer človek uspe verovati v njeno dopolnitev, bolj kot pa pomilovati sebe ali se celo na koga jeziti zaradi svoje trpljenja.
Obljuba miru se uresničuje tam, kjer človek izbere mir, kajti mir je dar, ki ga je potrebno sprejeti. Nič drugega, samo sprejeti in se veseliti, kajti pravi mir je to, mir, ki je trajen in je mnogo več od samo zunanjega miru.
Tudi Kristus je v svojem življenju doživljal nenehne napade, stiske, vse do krivične obsodbe, trpljenja in smrti in vendar je živa njegova beseda: “Mir vam bodi.”
Gospod, nauči nas sprejeti tvoj dar miru.

DRUGO RAZMIŠLJANJE OB TEDNU ZA ŽIVLJENJE 2004
“Glej, napeljem k njej mir kakor reko”
Kako blagodejne besede! Že v Stari zavezi jih je prerok Izaija naslutil za izraelski narod (hči Sionska) prav v trenutku, ko je bila situacija naroda težka. Morda nam zato tudi danes živo govorijo, da je ta obljuba resnična za vse čase in za vsakega človeka.

“Glej, napeljem k njej mir kakor reko”. Kako blagodejne besede so to danes, ko iščemo miru v svetu in v notranjosti vsakega človeka.
Kako, Gospod, se danes ta beseda uresničuje, ko ob toliki bolečini in trpljenju tudi mir tako pogosto utihne. Kako naj se zgodi pot miru v globini človeka, ko je že samo življenje pogosto spleteno in prepleteno z nemirnimi situacijami, kako, da ni miru, če vsak človek v svojem bistvu hrepeni po njem. Kako, da težko dosežemo to, kar bi moralo biti del nas, kar čutimo, da je del našega bistva?
Če se oziramo za teboj, Gospod, te najdevamo na poteh, ko oznanjaš, opazujemo te, ko bolnim, obsedenim, grešnikom… vračaš mir. Srečujemo te na samotnih krajih, kjer se pogovarjaš z Očetom, te najdemo v oskrunjenem templju ali v pogovoru s farizeji, ki te izzivajo. Vsepovsod te najdemo v enakem miru. Stal si pred Pilatom in sprejemal krivično obsodbo. Nudil si hrbet tistim, ki so te bičali, obraz tistim, ki so te pljuvali, roke njim, ki so te pribijali na križ. Toda ti ostajaš miren. In naš mir, Gospod?
Morda vse preveč iščemo le “umiritev”, vsaj začasno “izključitev” nemiru – z raznimi potešitvami si dopovedujemo, da se približujemo miru. Morda nas tako želi prepričati tudi kakšna drža, misel sveta… Toda tak “mir” prehitro mine in potone v še večjem nemiru.
“Glej, napeljem k njej mir kakor reko”
Nauči nas, Gospod, da je mir pot do tistih globin resnice o sebi in o življenju, ki nam je mogoč tudi sredi današnjih okoliščin, sredi stanja današnjega sveta in življenja.
Morda nam prav nemir, ki ga pogosto doživimo ali celo živimo, lahko pomaga odkriti resnico, da moremo globlje premisliti svoje življenje in ga uravnati po drugačnih poteh vse dotlej, dokler ne dosežemo tistega miru, ki je večji od zunanjih stresov, skrbi in stisk. Samo ob Tebi moremo najti tak mir, Gospod, saj ga Ti edini daješ. Pomagaj nam sprejeti ta dar! Mir je dar, čisti dar in ker je dar, ga lahko prejmem in sprejmem. Mir je dar, vendar je tudi sad našega prizadevanja.

s. Valentina Slana, Skupnost Loyola

“Napeljem k njej mir kakor reko” … kakor reko, mi odmeva… reko, ki vedno išče poti, da bi dosegla druge, da bi se lahko zlila v morje; ostre kamne na poti oblikuje, jih gladi, s seboj odnaša nalomljene veje in pesek z bregov… reka, ki teče, ko je njeno življenje mogoče slišati tudi v tihoti, ko se lahko pogled na njej spočije, kadar je lepa, kadar je čista… ko kar vabi tudi nas, da se zazremo tudi v naših srcih čez gladino v globino. Je reka življenja, ki tudi sama daje življenje, ko ob njenih bregovih rastejo rože in drevesa, ko v njej mrgoli rib ter drugih rastlin in živali, ko je tako prijetna tudi za veselje in počitek ljudem… in se nikoli ne utrudi… je reka, ki išče poti, da bi dosegla tudi me.
Sredi tolikih besed, obljub mnogih ljudi današnjega sveta, ki že kar poplavljajo, je obljuba, katero mi prinaša reka v tišino srca, nekaj drugačnega, bolj dragocenega. Nekdo mi želi podariti mir – mir, po katerem srce tako hrepeni, ko bi rado ljubilo in se veselilo, pa ve, da samo tega ne zmore, da Nekoga potrebuje in išče … zato rada prisluhnem tej obljubi, v katero me vabi sama reka. Ali bom premagala strah in negotovost; ali se bom odprla njej, ki želi izmiti tudi moje srce… Ali sem pripravljena tvegati, pustiti, da postanem nemočna, da popolnoma izročim srce, čeprav se zdi težko. A vendar, doseči mir, je dragocenejše in močnejše od vseh dvomov, vseh vprašanj, vse negotovosti. Naj zasveti Svetloba v srcu, da bo mogla biti iskrena tudi na licu ter v prijateljstvu z drugimi.
A kdo ima vendar moč izreči to obljubo; kdo je tisti, ki pozna ves moj skriti trepet in nemir, tisti del mene, ki bi ga želela pozabiti, pred drugimi zakriti… Kdo želi prav stopiti vanj ter me popeljati iz te teme v svetlobo? Kakor Reka Žive vode prihaja On sam, ki je njen Izvir, zato jo vodi in usmerja. On, ki je ljubezen, ki je Jezus Kristus, naš Odrešenik. Tako tiho kot se je rodilo Življenje v tisti sveti noči v Betlehemu, tako se želi danes ponovno v meni. “Zgodi se mi po Tvoji besedi”, je rekla Marija 2000 let nazaj; “Zgodi se”, bi rada danes rekla tudi jaz. Čas je podoben… svet pričakuje odrešenja, ko je mnogo žalostnih in utrujenih obrazov, ranjenih in potrtih src, čuta nevrednosti, osamljenosti, pa čeprav nas obdaja mnogo ljudi. Svet, v katerem vsak išče svoje mesto, pa se tako hitro zadovolji s tistimi izbirami, ki terjajo manj napora, hitrega zadovoljstva, ki pa je zato hkrati tudi hitro minljivo; ko svoje občutje užitka zamenja za globlji mir in srečo življenja. On pa je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju, ko rečemo da Njemu. “Zgodi se mi po tvoji besedi”, naj pripelje v to polnost ljubezni tudi nas; v tisto resničnost, ko se ljubezen dopolnjuje v prijateljstvu med nami. Obljuba, ki nam jo daje Gospod se lahko začne spolnjevati, ko prepoznam Pot, Resnico in Življenje, se imam moč odločiti ter v zvestobi živeti s tistim in tistemu, katerem vem, da pripadam. V moči vere, upanja in ljubezni na tisti poti, ko lahko tudi sredi temne noči, goste megle ter včasih morda debelih zidov dopustim, da On razsvetljuje mojo pot; da zapustim računanje nase, svojo moč, pretvezo popolnosti; da moje srce oblikuje v lepšo podobo, ko lahko padlo pšenično zrno zalije reka Njegovega miru za novo življenje, ki naj priča o tistem tretjem dnevu vstajenja, ki čaka tudi na nas na koncu te romarske poti.

“Napeljem k njej mir kakor reko”, je obljubil in obljubo izpolnil Bog/Gospod, ko ga je Marija sprejela v svoje življenje, ko je v zaupanju Vanj, rekla da, ko je Njeno čisto srce zapelo hvalnico Njemu, ker se je veselilo novega življenja, ki ga ustvaril in podaril njej.

Kako naj reka miru tudi danes v nas rodi novo življenje … srce je utrujeno. Toliko skrbi, stvari, dogodkov ga obdaja, jih mora, jih skuša nositi. Tekanja, ker nas preganja čas, zahteve po vedno več, po uspeti… izpolniti pričakovanja drugih, zadostiti lastnim željam… srce se je že skoraj navadilo na to… Bílo je vsakdanje boje… razpetost med hoteti dobro in delati le najbolje, pa padci, ko tega ni moglo uresničiti jemlje moči. Strah ga je verovati, se odločiti in izročiti ljubezni, ker srce že nosi rane razočaranj, grenkih izkušenj… kot da bi ga bilo strah že prisluhniti, (iskati) živeti najgloblja hrepenenja po neminljivem veselju(sreči), trdnem, zaupnem prijateljstvu, zvesti ljubezni. Hrepenenje je zakril nametani pesek, ko smo se bali resnice, polomljene veje naših napak, ko smo bili razočarani nas samim seboj, nekoč nove, sedaj stare, posušene trave, ko smo verjeli, zaupali drugim o poti sreče, ki so se izkazale za laži. A Njega, ki prinaša mir, ne more zaustaviti nič zunanjega, le mi sami. Srce je enkrat že slišalo obljubo “Žejnemu bom dal zastonj od Izvirka žive vode”, sedaj je ta prispela in dosegla tudi moje srce. Besede Boga so odgovorile na hrepenenje srca. Oče je poslal Sina, edinorojenega, ki ga je močno ljubil. A zakaj, se oglaša srce. Zakaj bi nekdo daroval, kar mu je najdražje; zakaj se odpovedal sebi, moči, angelom, ki bi mu lahko stregli, kraljestvu, ki bi ga lahko imel? Zakaj je On, ki je Božji Sin, izbral to pot? Zakaj je dopustil, da so ga pribili, zakaj je trpel? Zakaj izbral pot križa in izkusil izdajstvo prijateljev… izbral pot v smrt? Zakaj se sedaj sklanja tudi do me? “Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. … Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.” (Jn 15). Srce skoraj ne more razumeti … Ali ljubi tudi mene tako močno, čeprav sem med tistimi, ki so ga izdali, med množico, ki ga je pribila na križ? Ljubezen, je odgovor na vprašanja. Ljubezen, ki ne išče svojega, ki vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen, ki nikoli ne mine (prim 1Kor, 13). Da bi nam prinesel življenje, da bi nam dal odrešenje. Postal je eden izmed nas, da bi mi vsi bili Njegovi; da bi bili eno, da bi ljubili. Njegova kri je vsak naš obsodbe vreden greh, dejanja umila; kliče nas, da zaživimo prerojeni v Njem, v miru skupnosti odrešenih. Ko je Marija sprejela Boga v svoje srce, ni vedela, kakšno pot bo morala in zmogla z Njim prehoditi. Vsaki dan je darovala Bogu, da je mogel On ustvarjati velika in čudovita dela v Njenem življenju. Izročila se je Njemu, ki je Ljubezen in je zato mogel tudi njeno srce in življenje upodobiti po ljubezni. V čistosti mu je rekla da, mir ji je prinesel v Njeno naročje. Sina otroka, Sina, ki ga je ponovno objela mrtvega s križa. Bolečina je bila velika, a tudi znotraj nje je iskala Njegovo Božje obličje. Našla ga je Vstalega tretji dan, med svoje je prišel z besedami “Mir vam bodi” in ranami, skozi katere je tokrat sijala Svetloba; ranami, v katerih so skrite tudi naše. Zato je prišel… da se v žalosti ne zapremo, v porazih ne obupamo, da solze z naših oči obriše On, ki pozna našo bolečino in gorje; da lahko z nami deli veselje, radost, da v življenju najdemo ter kupimo biser, ki nam ga je namenil Kristus sam; biser, ki pa dobiva vedno večjo vrednost ter dragocenost, kadar ga školjka v bolečini oblikuje v še lepšega. Mir je mogoč, ker ga je napeljal k tebi, meni in vsakemu; ker je On naš mir, zato ga ne iščimo drugje. Naj Kristus odplavi ves pesek z naših src, da bo moglo v nas in med nami zrasti novo življenje, ki ima svoje korenine v Njem; svoj pogled pa dviga proti nebu, k Očetu, ki nas ima zapisane v dlaneh, s katerimi nas blagoslavlja in krepi; pošilja svojega Duha z darovi in sadovi ljubezni, veselja in miru (prim. Gal)

s. Simona Kovačec, Skupnost Loyola