»Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142,6)
Besede psalmista me utrjujejo v prepričanju, naj svoje življenje gradim na trdni skali, kjer ga viharji ne bodo omajali.
V različnih situacijah iščem zavetje, večinoma ob preizkušnjah , stiskah, ko ne vidim pravega cilja, ali pa se mi zdi, da je bil ves moj trud zaman. V teh trenutkih se mi zdi najbolj pomembno, da o tem lahko z nekom spregovorim, najbolj pa z Njim in vse izročim v Njegove roke. Te roke te vedno sprejmejo, iz njihovih ran žari silna ljubezen, ki je bila darovana na križu.
Apostol Pavel pravi, da “stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje”. In mi upamo in verujemo v živega Boga.
Pogosto si želim, da bi v okolju, kjer živim, bilo več upanja, več toplih besed, iskrenih dejanj in veselja do življenja. Jezus nam želi, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Obilje milosti prihaja iz njegove prebodene strani.
Povabljena sem, da bi v mojem življenju odseval Jezus. To moč mi daje molitev, evharistija, podpora dobrih ljudi.
Gospod je moje življenje, moje vse. Lepo je hoditi v Njegovem zavetju.
Ana
Moje Zatočišče, zavetje je On, ko se počutim slabo, ko sem na tleh, v obupu in v preizkušnjah. Edino upanje, da nekdo name misli neprestano in je z menoj, kljub težavam. On je edini, ki nam poišče tisto zatočišče, kjer smo varni in smo lahko srečni ob njem – v molitvi in predvsem v sveti evharistiji. Kajti ravno v evharistiji je njegov živi delež lahko v nas, ko ga sprejmemo pod podobo hostije.
Večkrat sem prosila in prosila za to zatočišče, da bi ga kje drugje uzrla, pa obupala … in šele takrat sem se začela zahvaljevati, da zame skrbi in me pazi, mi daje moči in pogum delati majhne in vztrajne korake. Ne glede na težke dneve, slabe izkušnje sem še zmeraj lahko stala in hodila po naporni poti, kajti On je vedel in zame predvidel nekaj, kar jaz še nisem zaslutila, saj On v meni živi. Kadarkoli ga sprejmem, mu odprem svoje srce in se iskreno zahvalim za vse, kar mi je storil v mojem življenju, še bolj zažari.
Božica
Kako lepa je beseda „zavetje“! Zavetje je nek prostor, kjer se lahko umirim in spočijem od viharjev življenja, zavedajoč se, da sem na varnem in da nad mano bedi božja roka. Da je Gospod moje zavetje in moje vse, vedno znova čutim, ko pride v mojem življenju čas preizkušenj. Takrat se zavem, da je pri Gospodu zavetje, varnost, da nas On vedno ljubeče čuva.
Hkrati so te besede velika vzpodbuda za izzive v mojem življenju: če vem, da lahko vse naše želje, hrepenenja in izzive izročam v božje roke in da so v božjem zavetju, vem, da bo z menoj vse dobro. Da je naš Bog kot svetilnik, ki nam pomaga najti zavetje, ko se znajdemo sredi valov življenja in nam s svojo svetlobo kaže pravo pot in daje zavetje.
Nika
Gospod!
Čez nekaj dni odhajam na humanitarno-medicinsko odpravo. Na Madagskar, v deželo živih Božjih otrok, v deželo pomanjkanja, bolezni, bede; a tudi radosti, hvaležnosti, veselja, plesa, petja, srčnih ljudi. Težko opišem, kaj vse čutim, težko se tudi ustavim, da bi Ti res prisluhnila v zadnjih dnevih. Hitim po opravkih, pakiram, skrbim, opogumljam domače, se poslavljam od prijateljev. Skrbim za tu in sedaj, za materialni svet. Pred spanjem se tu že kar v rutini zahvalim, prosim za moč, pogum. Pozabljam, vem, da pozabljam na bistvo, na srčiko tega, za kar sem se pred dobrim letom dni odločila za tako velik projekt. Ampak globoko v sebi vem, da se na dni pred odhodom nikoli ne moreš zares pripraviti, da je tudi ta del poslanstva pomemben. Vem, da me Ti poznaš in boš moje Zavetje, moja Moč, moj Pogum do odhoda, ko bom v stiski, po poti in kasneje skozi življenje na črni celini.
Odhajam v deželo živih, ker sem spoznala, da si si ti zamislil takšno pot zame, ker si me vseskozi podpiral in ker si neizmerno že od nekdaj želim pomagati ljudem »tam daleč« in v vsakem od njih odkrivati Tvojo lepoto, Tvoj žarek upanja; da zmoremo, da prav VSE zmoremo v Tebi.
Vem, da nikoli ne bom sama. Ti boš moje zavetje; ti, ki si mi podaril prijatelje, s katerimi bom delila to izkušnjo; ti, ki si mi podaril bodočega moža, družino, prijatelje, ki bodo čakali name; ti, ki želiš, da odidem v svet po izkušnjo ter da se vrnem še bogatejša, polna Tvoje milosti, z občutkom, da sem nekaj storila za Tvoje otroke, v deželi živih, močnih, notranje bogatih ljudi.
Bodi moja Luč in daj, da bom dobro orodje v Tvojih rokah. Amen.
Katja
Letošnji naslov Tedna za življenje me spomni na to, kako velikokrat, ko smo v težavah, ugotovimo, kako majhni in brez moči smo, pozabimo pa na našega Očeta, ki vedno bdi nad nami, nas spremlja v življenju in nam nudi zavetje ter občutek varnosti. Vse težave je mogoče prebroditi, če le imamo upanje, in naše upanje je Jezus. To, da je za nas dal življenje na križu, je izredno velik dokaz njegove neizmerne, brezpogojne ljubezni do nas in njegove skrbi. Vsak človek v življenju stori napake, saj je to del našega življenja, pomembno pa je, da si naše slabosti priznamo in jih položimo pred oltar ter prosimo odpuščanja. Mar ni že dejstvo, da nam Bog vsakič, ko pridemo k spovedi in priznamo grehe, podeli odpuščanje, jasen izkaz njegove dobrote in zavetja, kamor lahko pribežimo in prinesemo vse naše težave?
Maja
Kdaj v življenju iščeš zavetje? In kje ga najdeš?
Zavetje v življenju iščem verjetno takrat, kot večina drugih. Ko sem v stiski. Pogosto ga najdem ob svoji družini in prijateljih. Včasih pa se moram umakniti tudi od teh v samoto, kjer pa najdem zavetje v pogovoru z Gospodom.
Kako je Gospod zavetje, pribežališče, varuh tvojega življenja?
Ko sem preveč jezen ali žalosten ter problemov nisem sposoben rešiti takoj, se poskusim umiriti v Gospodovem zavetju. Ali z molitvijo ali s pogovorom ali pa z razmislekom o mojih dejanjih. Ko sem umirjen, poskušam težave rešiti. Tukaj menim, da mi Gospod, s svojim zavetiščem daje moč, da grem naprej in ne omagam na poti.
Kdo je tvoj Gospod?
Jezus je zame Gospod in Bog.
Martin
Vsak človek išče zavetje, morda se tega niti ne zaveda ali pa je zaradi današnjega načina življenja svoje občutke iskanja samega sebe raje zaupal različnim novodobnim gurujem, ki ponujajo hitre rešitve za vse tegobe tega sveta. Bremena današnjega časa so včasih pretežka, da bi jih nosili sami, zato tako hitro podležemo mamljivim ponudbam, ki nam jih ponujajo mediji. Ob tem se pogosto vprašam, zakaj je potrebno vso bolečino skriti, vse rane zaceliti in vse solze posušiti? Tudi naša ranljivost in krhkost nas delata posebne ter svojevrstne, naše preizkušnje so naši življenjski vzponi in del naše sreče je pripravljenost sprejeti Božji načrt. Ni potrebno iti na konec sveta in slediti različnim sodobnim nasvetom, kako izbrisati vse negativne izkušnje ali celo kako pozabiti na naše bližnje, da bi našli notranji mir. Vera v Boga je tista, ki nam daje moč, da vedno znova vstanemo in sledimo Kristusovemu zgledu. Zavedanje, da z vsako mislijo in prav z vsakim dejanjem gradimo temelje za življenje v večnosti, nam olajša korake v deželi živih in nas pomirja tudi takrat, ko nas razjedata strah in bolečina. Kristjani imamo ta privilegij, da kljub morebitni osamljenosti nikoli nismo zares sami. Svoje težave lahko vedno znova izročamo Mariji, ki je naše varno zavetje. Njene vloge ne vidim samo v vsakdanjih molitvah, ko se ji priporočamo, ampak tudi preko varstva naših mam, babic, prijateljic…. Njena dela se velikodušno kažejo preko vseh tistih močnih žensk, ki nam v življenju nudijo oporo in brezpogojno ljubezen. Dan za dnem jih blagoslavlja, da smo lahko ob njih ranljivi, pristni in sprejeti. V ušesih mi odzvanjajo besede moje babice, ki mi je kot majhni deklici svetovala, naj se v težkih trenutkih skrijem pod Marijin plašč, kjer bo vse veliko lažje. Slovenski narod je že zelo zgodaj spoznal moč Marijine ljubezni, zato ji je tudi posvetil toliko romarskih cerkva. Naj bo naše varno zavetje še naprej pri Mariji.
Teja
Zavetje. Tako meni draga, spodbudna, pomirjujoča, tako varna beseda. Beseda, ki jo skoraj vsak dan iščem. Včasih jo najdem v stvareh, včasih na samotnem kraju, v objemu narave, v očetu, mami… A kaj, ko se nenadoma zgodi to, da mama ali oče potrebujeta TVOJE zavetje? Kje boš takrat našel moč, da jima ga boš lahko nudil? Pri tem vedno znova ugotavljam, da sam svojega zavetja drugim ne zmoreš nuditi… Prej moraš sam najti svojega pri nekom drugem, kajti drugače omagaš pod težo vseh skrbi, argumentov in možnih scenarijev, ki se lahko zgodijo in si potiho misliš, da jim ne boš kos. Kaj šele, da bi v takih trenutkih drugemu nudil zavetje…
Prelep sončen dan je bil zunaj. Verjetno zadnji sončen dan jeseni. A v meni zaskrbljujoča slutnja… O nečem težkem, mračnem, o nečem, kar bo za vedno spremenilo naša življenja. Tistega dne sem se vrnila s sprehoda in prišla v spalnico staršev ter zagledala par maminih orosenih in otožnih oči. »Tvoja botrca je zelo bolna,« je s strahom povedala… ter dodala ime tiste bolezni, ki se jo še danes včasih kljub napredku medicine in boljšim prognozam ne upamo povedati na glas. Ja, zdaj sem vedela, kaj je bil vzrok mojih slutenj.
Nekaj mesecev pozneje je zgoraj v beli sobi ležala mami. Mama, ki morda od tistega trenutka naprej ne bo nikoli več enaka. Mama, ki je zdaj bila na enakem mestu kot botra. A me ni skrbel njen drugačen zunanji videz, temveč njeno srce, njeno dojemanje sveta… njena sreča. Nisem mogla takoj vstopiti v njeno sobo, saj sem bila preveč žalostna, preveč prestrašena, tik na robu solz. Vedela sem, da si ne želi videti še enega objokanega in zaskrbljenega obraza. Zato sem nekaj časa še tavala v pritličju bolnišnice. A mi je kljub temu šlo vedno bolj na jok, vedno bolj je mojo dušo zajemal strah in tisoč vprašanj: kaj če jo bo preveč bolelo, kaj če bodo zapleti… Dokler nisem na vogalu zagledala skromnih vrat. Vrata, ki so razodevala, da je to poseben prostor, da je to posvečen prostor. Bila so namreč vrata kapele onkološkega inštituta. Vstopila sem. Objela me je tišina in mir skromne, s prijetno svetlobo napolnjene sobe. Vsedla sem se ter usmerila pogled v glavni mozaik, ki je predstavljal Gospodovo oznanjenje Mariji. Zrla sem naravnost v oči Božji materi ter pričela moliti in prositi Boga, naj mi podari dovolj poguma, da bi vstopila pred mamo vesela in močna. In z vsako besedo prošnje so moje misli in telo postajale lažje, svetlejše … kot da bi nekdo moje skrbi naložil na svoje rame. Kot da bi nekdo rekel, da bo čisto vse popolnoma vredu. Zdaj zagotovo vem, da sem iz tiste kapele izstopila drugačna, da je nekdo najprej meni podaril zavetje, hkrati pa še dal moč, da sem to veselo zavetje lahko prenesla k mami. Kajti ravno to sem si želela – da bi jo lahko objela z nečim veselim, pomirjujočim, z nečim, ki neprestano upa v dobro. Zdaj sem imela dovolj poguma, da sem lahko vstopila v sobo. Nikoli ne bom pozabila zvena njenega glasu, ko me je poklicala po imenu v trenutku, ko me je zagledala v sobi. Še nikoli poprej ni zvenel tako veselo, tako srčno radostno, tako mirno, a hkrati tako pogumno. Bil je kakor ton večerne uspavanke, ki jo mati šepeta v uho otroka in umiri njegovo prestrašeno srce. Pristopila sem in jo vprašala kako je, kako se počuti. V njenih odgovorih ni bilo niti sledu o pritoževanju ali bolečinah. Bila je vesela, da me vidi in se lahko pogovarja z menoj.
Ob vseh dogodkih, ki so se v tem letu zgodili, bi rada le povedala, da nad nami bdi in nas čuva nekaj precej večjega in čudovitejšega, kar z besedami drugemu na Zemlji ne bom zmogla nikoli niti opisati. Lahko pa to čutimo v bližnjem… če seveda želimo. Kajti to zavetje, ki ga Kristjani zopet zelo dobro poznamo po imenu, je resnično vsepovsod. Ne le v majhni kapelici ali velikih cerkvah… Je v pozdravu tujca, v nasmehu mame, ki je ravnokar prestala nekaj najneprijetnejšega v njenem življenju. Zame je to zavetje Kristus, je Bog. Svet in materialne dobrine okoli nas mi ponujajo veliko zavetij, a v najtežjih življenjskih situacijah vse to odpove. Jezus je edini, ki se vsakič znova skloni popolnoma do tal, ki me nikoli ne pušča same, ki vedno poskrbi, da je nad mano zavetje. Spoznavam, da je potreben le kanček vere, ki je velik le toliko kakor eno samo gorčično seme. Le en podarjen trenutek in v njem prošnja Kristusu. Vse ostalo podari in postavi On. Želi pa si mojega zaupanja, moje predaje vsega Njemu, želi si mojega vstopa v Njegovo zavetje. V Njem sem pogumna, v Njem sem umirjena, podarja mi upanje in moč za rešitve, četudi se zdi, da je okoli mene nešteto nerešljivih situacij. Kristus me vedno znova preko bližnjih uči, da se splača izbirati težje poti… in na njih vztrajati… ter da šele v neprijetnih in trpečih situacijah uspem najti delček boljšega samega sebe, česar v veselju ne bi nikoli zmogla. Neskončno sem hvaležna za vse trenutke življenja, ki so mi bili podarjeni, še posebej za preizkušnje, za katere sem zmogla zbrati veliko moči, pozitivne volje. Hvala Ti, da zdaj ne zrem predaleč v življenje, da več ne postavljam sama zavetja drugim in sebi, saj je vera vate, Jezus, čisto vse, kar potrebujem, da lahko vsako jutro znova vstanem in tudi drugim razdajam in nudim Tvoje zavetje.
Anja