»Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142, 6)
Carmela Palmisano
Obličje mlade žene, na katerem je nakazana bolečina, in beseda iz Ps 142,6 nas spremljata v letošnjem Tednu za življenje in nas vabita k razmišljanju.
Veselje in upanje, tako kot bolečina in jok, zaznamujejo naše življenje; to je človeška izkušnja, izkušnja ljudstev in narodov tekom zgodovine do danes. O tem pričuje na poseben način Sveto pismo, ki nam razkriva različne vidike in odtenke človeškega trpljenja, a ne le človeškega, temveč tudi bolečino Boga, ki s človekom trpi, saj beremo pretresljive besede o Bogu pri preroku Jeremiju: »Moje oči točijo solze noč in dan in ne prenehajo! Kajti silna nesreča je zadela devico, hčer, moje ljudstvo, da, neozdravljiva rana!« (Jer 14,17). Bog ne le pozna bolečino in trpljenje ljudi, temveč z nami in za nas trpi – kot pravi tudi Izaija: »On je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine« (Iz 53,4).
Ko želimo globlje razumeti dar našega življenja, se zavedamo, da ni ljubezni brez bolečine, ni pristnega prizadevanja za prijateljstvo, za vzgojo, za odnose brez potrebnega sprejetja našega deleža trpljenja.
Letošnje geslo in podoba ob njem nas želi popeljati do tiste globine, kjer lahko kot ta žena tudi mi odkrijemo, da je v bolečini vabilo, klic, da bi globlje srečali Njega, Gospoda, ki z nami deli vse trenutke življenja in trpljenja in s svojo navzočnostjo omogoča, da se tudi nam globlje odpira notranji pogled in odkrivamo, da je sredi trpljenja že vstajenje.
Ta izkušnja je nakazana že v Stari zavezi, kjer v Ps 142,6 beremo letošnje geslo: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih«. Geslo je vzeto iz psalma pripisanega kralju Davidu, ki je dolga leta svojega življenja, ko je bil že maziljen za kralja, doživljal nasprotovanje, preganjanje in kljubovanje od še živečega kralja Savla. Ko se je David v velikih življenjskih stiskah in preganjanjih počutil zapuščenega in osamljenega, brez pomoči, je Bogu izrekel globoko prošnjo, ki je postala izraz človeka, ki trpi. Iz situacije stiske in ogroženosti je iz Davidovega srca privrela goreča prošnja Bogu za pomoč in iz srede trpljenja je izvirala njegova izpoved vere in zaupanja vanj: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih«. Izkušnja kralja je tudi izkušnja vsakega človeka, ki se sredi bolečine obrne na Boga, izvor življenja, in ga prepoznava kot »svoje vse«, svojo pomoč, edino oporno točko in zavetje, izvir življenja sredi trpljenja.
V psalmu, ki ga lahko opredelimo kot mesijanski Psalm, je Cerkev prepoznala Kristusov klic, ko je sredi trpljenja za nas molil in se tako povezal z vso zgodovino bolečin, pričakovanj in hrepenenj svojega naroda in vseh ljudi, vseh trpečih, vseh časov do nas danes.
Ta molitev usmerja tudi naš pogled, da se ne bi situaciji bolečine in trpljenja na vsak način le izogibali, temveč prav tam odkrili klic, da pridemo do večje globine življenja in do največje skrivnosti ljubezni. Ta skrivnost ljubezni je naša pripadnost Gospodu, saj smo njegovi in On je tudi »moje vse«, kajti nas je vnaprej in brez pogojno vzljubil, izvolil in se zavzel za nas, še preden smo ga mi iskali.
Naj nam Gospod v letošnjem Tednu za življenje daje globlje živeti iz te velike skrivnosti, ki jo nosimo v sebi in je v bratih in sestrah, s katerimi živimo in se srečujemo, da bi v njih, še posebej v vseh trpečih našega časa, prepoznali in ljubili Kristusa, ki je naše »vse«.
s. Maria Carmela Palmisano, biblicistka