Duhovna misel

»Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem« (Jn 10,17)

Nedelja, 4.10.2009

Berila dneva: 1 Mz 2,18-24; Ps 128,1-6; Heb 2,9-11; Mr 10,2-16
Na začetku Tedna za življenje, nas Cerkev vabi k razmišljanju o izvirnem in čudovitem Božjem načrtu v trenutku stvarjenja človeka.
Presenetljiva je v pripovedi iz 1 Mojzesove knjige Božja skrb, da ne bi bil človek sam, zato mu želi ustvariti pomočnico, ki bi mu bila ustrezna. Hebrejsko besedilo uporablja v tem odlomku zelo lepo besedo: »ezer«, ki pomeni ne katero koli človeško pomoč, temveč pomoč, ki prihaja od Boga. Tudi v zelo znanem psalmu psalmist uporabi isto besedo in pravi: »Dvigam svoje oči h goram, od kod mi pride pomoč? Pomoč mi pride od Gospoda« (Ps 121,1). V Božjem načrtu je torej žena tista, ki spominja, da pomoč prihaja od Boga, tista, ki v družini na poseben način predstavlja vero v Boga, v Božjo pomoč. Zakonska zveza, ki je odprta Bogu, postane torej skupnost, ljubezen, kraj, kjer rastejo in se razvijajo odnosi, ki so odprti in živeti v Bogu. Lepe prispodobe teh odnosov preberemo v današnjem psalmu, ki slavi to ljubezen:

3 Tvoja žena bo kakor rodovitna trta
sredi tvoje hiše;
tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike
okrog tvoje mize.
4 Glej, tako bo blagoslovljen mož,
ki se boji GOSPODA.

Ta ljubezen je, kakor vsaka resnična ljubezen, neuničljiva, kot pravi Visoka pesem: »Močna, kakor smrt je ljubezen« (8,6b). Ob zaključku, pripoved o stvarjenju človeka poudarja, da mož in žena postaneta eno meso. Zakonska zveza odkriva globoko resničnost, da oba pripadata ljubezni, to je Božji ljubezni. Reči »da« zakonski ljubezni, kot tudi vsaki pristni ljubezni (taka ljubezen je tudi Bogu posvečeno življenje), pomeni reči »da« Božji prisotnosti, »da« Gospodu v svojem življenju, v družinah, v narodu.

Ko globlje razmišljamo v luči teh čudovitih besed prvega berila in psalma, se sprašujemo: kaj se je zgodilo kasneje, kaj se dogaja do današnjih dni, zakaj je pred našimi očmi toliko porazov zakonskih zvez, toliko trpljenja v družinah zaradi ločitev, različnih oblik zaprtosti, obramb, pomanjkanja ljubezni, toliko osebnega in skupnega trpljenja. Ali pa: v čem je skrivnost rasti ljubezni, kako družina lahko najde globlje in zanesljive temelje, na katerih gradi življenje, kako se zgodi, da nekatere družine živijo dobro in postanejo svetle točke tudi za druge, pa čeprav gredo tudi same skozi trpljenje in preizkušnje?

Odgovor na naša vprašanja prihaja danes iz srečanja z Gospodom Jezusom Kristusom v evangeliju. Ko govori farizejem, ki so ga želeli preizkusiti in opravičiti ločitev med možem in ženo, Gospod želi preusmeriti naš pogled k začetku Očetovega načrta, rekoč: »Na začetku pa ni bilo tako.« Kristus odkriva in dopolni Očetov načrt. Sam se je daroval na križu za nas vse in se vsak dan daruje, da bi se učili na naši poti globlje sodelovati z njegovo milostjo, z darom njegovega življenja za nas, da bi tudi danes svet živel, da bi bil rešen iz različnih oblik sužnosti in bi se ozrl k resnični in prvotni ljubezni, ki je globoko vtisnjena v naših srcih in doume govorico ljubezni: »Jaz dajem svojem življenje, da ga zopet prejmem.«

Na začetku Tedna za življenje, želimo izročiti Gospodu vse naše družine, da bi vsi, ki v tišini vsak dan izbirajo ljubezen do bližnjega, do sozakonca, do otrok, do prijateljev in so pripravljeni sprejeti tudi trpljenje in žrtve, globlje zajeli iz izvira veselja in svobode v Gospodu.
Gospodu pa želimo izročiti tudi tiste, ki se soočajo z različnimi težavami na poti življenja, kajti nobena od njih mu ni neznana ali tuja, kot slišimo danes v Pismu Hebrejcem, da se nas ne sramuje imenovati brate. On se je daroval za nas, da bi vsak našel v njem življenje v obilju – kot pravi Pavel. Kako nam Oče, ki nam je dal svojega Sina, z njim ne bi dal tudi vse, kar potrebujemo?
Prosimo Gospoda, da bi nam pomagal v tem tednu globlje prisluhniti njegovi Besedi in se napotiti za njim, ki nam odkriva smisel življenja in kaže pot do polnega veselja.

sestra Maria Carmela Palmisano

Ponedeljek, 5.10.2009

Berila dneva: Jon 1,1-16; 2,1.11; Jon 2,3.4.5.8; Lk 10,25-37
Na začetku Tedna za življenje nas spremljajo v prvem berilu odlomki iz Knjige preroka Jone. Alegorična pripoved nam govori o zgodbi Jone, ki se, ko ga Bog pokliče k sodelovanju pri načrtu odrešenja za ljudstvo v Ninivah, prestraši in zbeži daleč proč od Gospodovega obličja. Pripoved je lahko prispodoba slehernega človeka. Bog nas namreč v svojem čudovitem načrtu stvarjenja, ob katerem smo se ustavili včeraj, in ob še čudovitejšem načrtu odrešenja želi vključiti v svoj načrt ljubezni za vse človeštvo. Preko Jone Bog želi izraziti svojo očetovsko skrb za Ninivljane in jih poklicati k sebi, k spreobrnjenju, da bi živeli. Ko se Jona prestraši in zbeži daleč proč od Boga, vidimo, da ga Bog v svoji skrbi, ljubezni ne zapusti, tudi narava preko viharja sodeluje z Bogom, ki želi, da bi Jona nehal bežati.

Obstaja zelo lep odlomek iz preroka Ozeja, ki v prispodobi govori o Božji skrbi za človeka in jo opisuje s pretresljivimi besedami:

»Jaz sam sem Efrájima učil hoditi,
jemal sem jih na svoje lakte,
pa niso spoznali, da skrbim zanje.
Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene,
kličejo ga kvišku,
pa se nihče ne vzdigne« (Oz 11,3.7).

Bog tako izraža svojo očetovsko skrb in hkrati trpljenje zaradi upora ljudstva, človeka. Ob Jonovi zgodbi smo tudi mi povabljeni, da se vprašamo: ali morda tudi mi sami bežimo od Boga v življenju, in kadar se to dogaja, ali ni to zaradi strahu pred trpljenjem: kaj se bo lahko zgodilo z menoj, če bom poslušal Boga?

Psalm nam danes predstavi Jonov odgovor Bogu, ko se v trebuhu ribe ozira k njemu, se vrne k odnosu z njim in ga ponižno moli:

»V svoji stiski sem klical h GOSPODU
in mi je odgovoril,
iz trebuha podzemlja sem vpil,
uslišal si moj glas.«

Jona prepozna moč Božje ljubezni in se je oklene; ko se vrne k Bogu, premaga strah zase, in v naslednjem poglavju beremo, da je uresničil Božje naročilo iti k Ninivljanom, pa čeprav bo pot do njegovega spreobrnjenja še dolga.

Iz ljubezni do človeka sta Božja ljubezen in Božja skrb šli tako daleč, da je Bog Oče poslal svojega Sina za nas, da bi rešil svet iz praznih reči, iz različnih zmot, grehov proti njegovi ljubezni in bi se vsi vrnili k prvotni Očetovi ljubezni in v njej živeli.
Zato Kristus pravi: »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem.«
Kristus je dal svoje življenje za nas, zame, zate, da ne bi več bežali pred Očetovo ljubeznijo, ki za nas skrbi in trpi, ampak da bi odgovorili na ljubezen z ljubeznijo, na Kristusovo daritev življenja z daritvijo našega življenja.

V srečanju med Gospodom in pismoukom v Lukovem evangeliju danes beremo, da je pismouk na začetku želel preizkusiti Gospoda in se nekako opravičiti, ko ga je Kristus povabil, naj živi ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato mu postavi še eno vprašanje: kdo je moj bližnji? Tudi pismouk se skuša podobno kot Jona izogniti odgovoru na Božji klic.
V priliki o usmiljenemu Samarijanu pa Gospod kaže, da samo z ljubeznijo do bližnjih lahko odgovorim na Božjo ljubezen, saj gre za eno samo, nedeljivo, močno ljubezen.
Človek, ki pade med razbojnike in ki ga Samarijan sreča na cesti, je lahko prispodoba vsakega izmed nas, ki smo bili deležni Kristusove močne in osebne ljubezni, ko je vsakemu izmed nas daroval svoje življenje, odrešenje in to za visoko ceno svojega trpljenja, smrti na križu in vstajenja, da bi bili mi rešeni grehov in smrti in pripadli le njemu. Človek, ki pade med razbojnike, je tudi naš bližnji, in Bog me kliče, da bi zanj daroval moje življenje.
Samarijan se je ustavil ob človeku, ki je padel med razbojnike, ker ga je globoko pretreslo trpljenje brata; skrbel je zanj, zlil je olje in vino na njegove rane in jih obvezal, posvetil mu je svoji čas, to, kar je imel, da bi bil ozdravljen, z eno besedo – daroval se je zanj.
Naj Gospod tudi nam daje vstopati v svojo močno ljubezen do nas in do bratov, v svojo daritev in živeti vsak dan z njim daritev našega življenja, preko sprejemanja žrtev, trpljenja in smrti, da bi moj brat, moja sestra živeli, da bi živela moja družina, moj prijatelj, saj le tako tudi jaz živim, kajti le skupaj moremo vstopiti v Očetovo hišo.

sestra Maria Carmela Palmisano

Torek, 6. 10. 2009

Berila dneva: Jon 3,1-10; Ps 129,1-2.3-4.7-8; Lk 10,38-42
Tretji dan Tedna za življenje, ki letos poteka pod geslom: »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem«, v Božji besedi slišimo nadaljevanje zgodbe o preroku Joni, ki se, potem ko je bil rešen iz trebuha velike ribe, iz objema smrti, in drugič sliši Božje povabilo, naj gre v Ninive, končno le odpravi, ter o srečanju Jezusa z Marto in Marijo in o resnični skrbi, ki jo Gospod pričakuje od nas – poslušati, doumevati njegov načrt odrešenja zase, za svoje bližnje, pa tudi za naš narod, za svet.

Ninive, kamor Bog pošilja Jona, so bile veliko mesto, tri dni hoda. Božja beseda pravi, da je bila hudobija Ninivljanov zelo velika, zato se Jona sprva ustraši poslanstva, ki mu ga daje Bog. Kaj bi mogel storiti, kdo bo slišal njegovo besedo v tako velikem in tako grešnem mestu? Jona še ne razume, da je njegova pot v Ninive in oznanjevanje le delež v dopolnitvi božjega dela rešitve, v službi globokega preoblikovanja srca ljudstva, ki more biti le božje delo, kot je bila njegova rešitev iz objema smrti. Vendar, ko sprejme božji klic, doživi, kako Bog deluje tudi po človekovi majhnosti. Joni ni potrebno obhoditi niti celega mesta, dovolj je le en dan klicanja k pokori in spreobrnenju in na njegovo besedo se odzove sam kralj, ki ukaže vsem molitev, post, spremembo življenja, »vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah«, v upanju, da Bog lahko spremeni svojo odločitev in ne uresniči svojih besed: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane.«
Ta beseda Boga preseneti, morda tudi povzroči nasprotovanje – mar ni Bog, Bog ljubezni, usmiljenja, življenja? Kako bi mogel tedaj razdejati, uničiti. Svetopisemski pisatelj nam po teh besedah želi reči, da hudobija, ki je nasprotovanje Bogu in ljubezni do bližnjih, sama jemlje življenje in Bog življenja ne more ravnodušno dopuščati, da posameznik in ljudstvo ne živi tako, kot želi Bog, da se oddaljuje od življenja, ker je takšno dopuščanje in ravnodušnost nasprotno ljubezeni. Ljubezen si vedno prizadeva, da bi ljubljenemu bilo dobro, da bi živel kar najbolj polno, zato ne more molčati. Bog želi reči: »Če ne spremenite svoje poti, če se ne odrečete hudobiji, ki uničuje življenje, če ne sprejmete Boga, ki daje življenje, ni mogoče, da ne boste umrli.« Da pa se to ne bi zgodilo, Bog pošilja svojega glasnika, da bi spregovoril o resnici njihovega stanja in poti rešitve.

Jonova prvotna zadržanost, celo nasprotovanje božjemu povabilu sprašuje tudi nas. Tudi nam se velikokrat zdi, da stojimo pred brezizhodnimi situacijami v odnosih z najbližjimi, s sorodniki, s prijatelji, na delovnem mestu, tudi v našem narodu, ali pa morda najprej v svojem osebnem življenju, in to kljub temu, da ima prav gotovo sleherni izmed nas vsaj kakšno izkušnjo, kako nas je Bog iztrgal iz objema smrti. Včasih mislimo, da so odnosi že tako zaprti, da ni mogoče nič več storiti, da je krivica tako velika, da je ni mogoče odpustiti, da je situacija tako kritična, da ni več poti nazaj, da opominjanje ne bi imelo nobenega pomena, vsakršen napor, da bi se kaj spremenilo, bi bil zaman. Vendar vse to so zgolj naša človeška presojanja, ki odsevajo pomanjkanje resnične ljubezni in pozabljanje na resničnost, da Bogu ni nič nemogoče, ker nas ne rašuje po meri predhodne izpolnitve pogojev, po meri naše pripravljenosti na spravo, ne po meri našega odgovora, ampak po svoji daritvi. On je dal svoje življenje za nas, ko smo bili mi še grešniki, pravi apostol Pavel.
Bog želi po svojem Sinu spraviti svet s seboj. Želi, da bi bilo v njegovi smrti in vstajenju použito vse trpljenje, posebej nedolžno, nepravičnost, nerazumevanje, ločitve, zlorabe, zablode, in nenazadnje smrt. V Knjigi razodetja beremo, da bo ob koncu Bog obrisal vsako solzo in smrti ne bo več. Za Boga nobena situacija ni brezizhodna, nobena tako težka, da je ne bi mogel rešiti. To nam je razodel Kristus, ki je v popolni zapuščenosti, zavrženosti sprejel nase zlo sveta, naše grehe, da bi nam dal možnost sprave, novega življenja. Mi mu moramo le odpreti svoje srce, svoje življenje, da bi ga mogel preoblikovati po svojem, po podobi daritve. Koliko razumemo ta čudoviti božji načrt za slehernega in za vse človeštvo, ki se bo gotovo uresničil, ne glede na naše dvome, ker je božji načrt, ne človeški? In koliko se zavedamo, da Gospod želi, ne le, da ne oviramo uresničevanja njegovega načrta, ampak da sodelujemo pri njem?

V današnjem evangeliju najdemo odgovor, kako je mogoče vedno znova obnavlajati zavedanje o tem. Govori nam o dveh sestrah, Marti in Mariji. Marta je povabila Gospoda v svojo hišo in mu s skrbjo stregla, Marija pa je sedla k njegovim nogam in ga poslušala. Na prvi pogled se zdi, da smo priče dveh nasprotnih si drž, vendar samo na prvi. Skrb je potrebna, tudi služenje je potrebno, vendar ne skrb za mnoge stvari, ampak skrb za naše odrešenje in odrešenje bratov, za življenje našega naroda in sveta. To je tudi skrb samega Gospoda. Za tako skrb on vsakemu daje priložnost in moč. Nihče ni premajhen, nepomemben ali nesposoben, saj se odrešenje dopolnjuje v vsakdanjem življenju, med ljudmi, s katerimi so spletene naše poti. Tisto »eno, ki je potrebno«, je naša udeležba pri božjem načrtu odrešenja za vse ljudi, ki je v tem, da se kot otroci enega Očeta prepoznamo kot bratje in sestre. To je »dobi del, ki ne bo odvzet«, ker je ljubezen med nami že danes poroštvo in okušanje večnega življenja. Da bi to doumeli, moramo vedno znova povabiti Gospoda v svojo hišo, v naše življenje; se ustaviti ob njem, ki nam želi razodeti Očetov načrt in nam želi vedno znova podariti nov začetek v odnosih, pa tudi utrditi nas v zaupanju, da Bog daje milost slehernemu, da izpolni svoj delež v njegovem načrtu in da ta delež ni nikoli v nasprotju z deležem bližnjega ali na njegov račun. Gospod želi, da bi sleherni preko skrbi in napora za skupnost, preko ljubezni, v katero je zajeto tudi bratsko opominjanje, dosegel polnost svojega življenja. To je skrivnost naše vere.

V berilu je rečeno, da so »Ninivljani verovali Bogu«. »Verovati« ne pomeni le verjeti besedi, nauku, ampak izročiti življenje Bogu. Tako je prvi storil Abraham, oče vernih. Verovati pomeni izročiti Bogu svojo preteklost s prošnjo za usmiljenje in z upanjem, da on za nas pripravlja tudi prihodnost, če se odvrnemo od »slabe poti« in sprejmemo njegovo ljubezen, njegovo milost, ki nam jo je Kristus razodel, ko je daroval svoje življenje in ga zopet prejel zase in za brate. Naj nas Gospod danes okrepi v veri v svojo ljubezen do slehernega človeka in v usmiljenje, v katerem zbira našo zgodovino in zgodovino vsega človeštva, da bi postala v polnosti deležna njegovega življenja.

sestra Alenka Arko

Sreda, 7. 10. 2009

Berila dneva: Jon 4,-11; Ps 85,3-4.5-6.9-10; Lk 11,1-4
Četrti dan Tedna za življenje pod geslom »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem« nas Božja beseda vabi razmišljati o našem pogovoru z Bogom, o molitvi. Prerok Jona se z Bogom v molitvi prepira glede Božjih posegov v življenje Ninivljanov, pa tudi v svoje življenje, Jezus pa v evangeliju uči svoje, da je molitev zaupen pogovor z Bogom, ki je Oče slehernega izmed nas in nas želi zbrati v svoje kraljestvo.

Včeraj smo videli, kako so se Ninivljani spreobrnili po Jonovem klicanju in bili rešeni, danes pa je pred nami Jona, ki se ne strinja z Bogom, zdi se mu, da Bog ni pravičen. Jezi se in žalosti, celo tako daleč gre, da se želi odreči lastnemu življenju, za katerega je prosil še pred kratkim, ko je bil v trebuhu velike ribe: »Vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim,« pravi. Tako se dogaja vedno, kadar želimo sami določati pravi tek našemu življenju, pa tudi življenju naših bližnjih, in celo meje posegov Boga v zgodovino širše skupnosti, pri tem pa pozabljamo, da je naše življenje kot kamenček v mozaiku čudovitega Božjega načrta; načrta odrešenja, še bolj pa, da smo na svoji poti vedno znova deležni darov, za katere nismo nič storili. In največji izmed njih je prav življenje, za katerega se moramo vedno znova zahvaljevati. Nič nismo storili za to, da živimo. Življenje smo prejeli kot prvi in največji dar, zato apostol Pavel pravi, da ne pripadamo sebi. Zato samo Bog dokončno ve, kaj je dobro za nas, kako more biti naše življenje rešeno, le on določa tek in število naših dni. Zato življenja tudi ne moremo zadržati, ohraniti s svojo močjo, ampak ga resnično prejemamo prav takrat, ko ga izročimo Bogu, pa čeprav na zunaj, gledano po človeško, zgleda, da ga izgubljamo.
Bog želi spomniti Jona na to veliko resnico in ga povabiti k hvaležnosti za svojo rešitev in za rešitev velikega mesta Ninive, ga privesti k prepoznanju, da je on Bog življenja in da želi nakloniti življenje vsakemu. To stori ne preko očitanja, ampak preko konkretne pomoči v trenutku Jonove žalosti, preko ljubezni. Bog skrbi za vsakega v slehernem trenutku, na različne načine, kakor je potrebno, tako da presega vsa pričakovanja, zato se ne smemo primerjati med seboj in še manj očitati Bogu, da za nekatere skrbi bolj, za druge manj, da ni pravičen, da koga zapostavlja. Gospod veli, naj nad Jonom čudežno zraste ricinov grm, ki naj ga zaščiti in potolaži. Jona se razveseli, vendar se ne zahvali, grma ne sprejme kot nezaslužen Božji dar, za katerega sam ni nič storil, zato se spet jezi, ko se grm posuši, tako zelo, da spet prosi Boga, naj mu vzame življenje.

Jonova zgodba sprašuje tudi nas, kakšen odnos imamo do Božjih darov v našem življenju in življenju naših bližnjih, koliko prepoznavamo njegove milostne posege v zgodovino, kot tudi, kakšen je naš odnos do prvega in največjega daru – daru življenja? Si teh darov morda ne prilaščamo, se nam zdi, da si jih zaslužimo, da jih moramo prejemati ali pa da prejemamo premalo, ne glede na našo nezvestobo in upiranje Bogu? Včasih morda mislimo, da je Bog krivičen do nas ali pa njegove darove tudi zavračamo? Pripoved se zaključi z retoričnim vprašanjem, ki Jona in nas končno sprašuje po naši podobi Boga, vabi nas v globlje razumevanje njegove ljubezni: »Ti žaluješ zaradi ricinovega grma, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«

V evangeliju Jezus svoje učence uči, da je Bog Oče, ki slehernega izmed nas vabi v svoje kraljestvo. Jezus razodeva Boga kot Očeta najprej preko svojega odnosa zaupanja in zvestobe do njega. To je moralo nagovoriti učence, sicer ga ne bi prosili, naj tudi njih, Jude, ki so se večkrat na dan ustavili v molitvi, nauči moliti, zaupljivo pogovarjati se z Bogom Očetom. Dokončno pa nam je to razodel v svoji smrti in vstajenju, po katerih nam je odprl vrata v Očetovo hišo. V Janezovem evangeliju beremo: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Apostol Pavel pa piše v pismu Rimljanom: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«
Bog Oče je še do stvarjenja sveta želel, da bi mogli vsi biti deležni Božjega življenja, življenja v polnosti. To je Božje kraljestvo, za prihod katerega prosimo vsakič, ko molimo molitev Oče naš. Jezus pogosto govori o Božjem kraljestvu v prilikah in uči, da je kot majhno seme, ki vzklije in raste v Božji moči, zato je največkrat prepoznavno le z očmi vere; je kot malo kvasa, ki prekvasi vse testo, ob koncu pa je kot obilna žetev, ki se je razveselijo kmetje ali kot polna mreža rib, ki jo želijo zajeti ribiči. Jezus primerja Božje kraljestvo tudi gostiji, ki jo je pripravil hišni gospodar, Bog Oče, apostol Pavel pa pravi, da je »veselje, pravičnost in mir v Svetem Duhu«, torej ljubezen, skupnost. To je največji dar, ki si ga nihče ne more zaslužiti ali ga prejeti zaradi svoje pobožnosti ali dobrih del, ki so potrebna, vendar so vedno odgovor na Božje darove. V Božje kraljestvo je vsak povabljen čisto zastonjsko, ker tako želi Bog Oče, in vsak more svobodno stopiti vanj, ker nas je Božji Sin za to očistil po svoji daritvi, ko je vzel nase naše nasprotovanje Božji ljubezni, greh slehernega. Če globoko premišljujmo o njegovi ljubezni, o tem, kar je Gospod storil za nas, zame, kako se je zavzel zame do smrti, se mu ne moremo ne zahvaljevati za svoje življenje in za življenje bratov, ne moremo se več primerjati, videti v drugem konkurenta, celo nasprotnika, misliti, da je Bog krivičen. Slehernemu je Bog pripravil svojo pot, po kateri moremo priti do istega cilja. Vsak mora za to sprejeti svoj križ. Križ pa je križ in ni nikoli lahek. Če pa se zdi, da je komu Bog bližje, ne pozabimo, da je gotovo tudi bolj preizkušen kot mi. Poglejmo le na Marijo, ki je bila najbližja svojemu Sinu, in je postala Mati bolečin.

Za vstop v Božje kraljestvo, v ta največji dar, ki je deležnost Božjega življenja skupaj z brati in sestrami, pa moramo pripraviti svoje srce: vzljubiti Boga, posvečevati njegovo ime s svojim življenjem in odpustiti bratom. Božje odpuščanje moremo prejeti le, če sami odpustimo: »Odpusti nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan.« Apostol Janez piše, da tisti, ki ne ljubi brata, tudi Boga ne more ljubiti. Bog nam daje le eno zapoved, ki pa je dvojna in zato neločljiva – ljubi Gospoda in bližnjega. Takšna ljubezen bo v polnosti uresničena ob koncu časov, ko se bo v polnosti pred obličjem vseh razodela moč Gospodovega vstajenja in lepota Božjega kraljestva.
Učenci so prosili Jezusa: »Nauči nas moliti.« Prosimo ga tudi mi, naj odpre naše srce, da bi prepoznali njegove darove, da bi se znali zanje zahvaljevati, še posebej za dar življenja, in ga prositi, še najbolj z odpuščanjem našim bližnjim in s prizadevanjem za povezanost, skupnost, naj se danes razširi med nami njegovo kraljestvo.

sestra Alenka Arko

Četrtek, 8. 10. 2009

Berila dneva: Mal 3,13-20a; Ps 1,1-2a.3.4.6; Lk 11,5-13
»Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem.«
Današnje prvo berilo iz knjige preroka Malahije nas postavi pred vprašanja, ki se porajajo v srcu mnogih ljudi, tudi v našem srcu, ko se s človeškim pogledom sprašujemo o nepravičnosti v svetu in o smislu prizadevanja za poštenost, ko zgleda, da imajo srečo v življenju le ošabni. »Kakšno korist imamo od tega, da smo spoštovali njegove zakone?« se sprašujejo ljudje. Kakšno korist imamo od našega prizadevanja, od naše daritve, od naše žrtve, od naše odpovedi, ko hudobni še vedno ostajajo nekaznovani, medtem ko nas, ne glede na to, da sledimo Božjim potem, zadeva zlo? Kakšen smisel ima živeti pravično, biti dober? Kakšen smisel ima služiti Gospodu? Prav to vprašanje Bog razkriva po preroku; vprašanje, ki je pogosto tako tiho skrito, da se ga niti ne zavedamo, pridemo celo do tega, da sebi v obrambo rečemo Bogu: »Kaj imamo zoper tebe?« To je tista tiha obtožba Boga, ki se porodi v srcu zaradi nepravičnosti, ki nas doletijo, zaradi bolezni ali smrti, ki se dotaknejo našega življenja in življenja naših bližnjih, zaradi trpljenja nedolžnih in zaradi neupravičenih stisk, ki nas doletijo. Ne moremo razumeti, zavrnemo razumevanje, oddaljimo se od Boga. Ko zavremo trpljenje, si ustvarimo svojo pravico.

Današnja Božja beseda nam želi dati pravi odgovor; ne tistega, ki ga pričakuje človeška modrost, ampak odgovor, ki ga daje Bog. Bog je navzoč v naši zgodovini, pozorno posluša naše srce in globoko prisluhne našemu trpljenju. Navzoč je s srcem Očeta, ki je usmiljen do svojih otrok, do tistih, ki mu služijo v ponižnosti. Navzoč je kot Oče, ki pričakuje, da sleherni prepozna, da ga ljubi kot sina in želi, da bi živel kot sin.
Prerok Malahija postavlja tudi nam, vernim, to bistveno vprašanje: kakšna je naša drža do Boga? Ali resnično ljubimo Gospoda?
Sodobniki preroka so zagotovo bili zavzeti verniki, ki so zvesto izpolnjevali Božje zapovedi. Vendar so to delali, pričakujoč plačila, od Boga so zahtevali nagrado za svoje prizadevanje. Ker pa je bila resničnost drugačna od tiste, ki so jo pričakovali, so se uprli. Gospod jim daje razumeti – in skupaj z njimi tudi nam – da tak način služenja njemu ni služenje v svobodi, ampak suženjstvo, in sicer vedno, kadar služimo v tolikšni meri, v kolikršni pričakujemo odgovor Boga na naše prizadevanje. To je način služenja Bogu izven odnosa z njim, izven ljubezni.

Bog je potrpežljiv z nami, naše srce vzgaja za resnico ljubezni. Njegova pot vzgoje, je pot daritve Božjega Sina, po njej postajamo sinovi. Po Kristusovi daritvi nam daje razumeti, da je naše življenje v njegovih rokah, v rokah Očeta, da se nimamo česa bati, da se lahko zaupamo ljubezni, vedno, tudi v trpljenju in v nerazumljivih življenjskih stiskah. Želi, da bi razumeli, da je naše življenje vselej dar ljubezni Boga Očeta, ki gre vse do križa edinorojenega Sina.
Križ Božjega Sina, njegova daritev do konca, je edini odgovor Boga na trpljenje in na nepravičnost sveta. Ljubezen se daruje do konca, da bi nas iztrgala iz rok smrti in nas povedla v polnost življenja. Zato se lahko torej zaupamo ljubezni brez strahu. Jezus nas, korak za korakom, uči, kaj pomeni živeti kot Božji otroci. Danes nam v evangeliju govori o zaupanem srcu, ki zna spraševati, vztrajati, prositi, ki vedno znova trka na vrata Očetovega srca, v prepričanju, da bo prejelo, da mu bo dano, ker prosi kot sin. Znotraj logike ljubezni pomeni za sina življenje le tisto, kar želi in daruje Oče. »Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi,« – takšna je bila drža Kristusa, in v njem tudi slehernega, ki želi biti sin. Jezus nas vabi v to, da bi se ne bali odpreti vse svoje življenje Bogu, mu zaupati svoje srce, svoje težave, svoje trpljenje, v zaupanju, da od njega vedno prejemamo življenje v obilju. Ne gre za odstranitev nepravičnosti, trpljenja, težav, ampak za dar njegove moči, poguma za daritev samega sebe, poguma za ljubezen, trpljenje, darovanje, za moč iti do konca. Tisto, kar prejemamo, je vselej dar Duha, luč srcu, moč v stiskah, veselje v darovanju, skupnost z brati.
Vse to je resnično življenje, tisto, ki nam ga hoče dati Oče. Prosimo danes Gospoda, da bi bilo naše srce pripravljeno sprejeti to življenje in ga razdeliti z brati.

sestra Giovanna Maria Colombo

Petek, 9. 10. 2009

Berila dneva: Jl 1,13-15; 2,1-2; Ps 9, 2-3.6.16.8-9; Lk 11,15-
Danes, šesti dan Tedna za življenje pod geslom »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem«, nas želi Božja beseda, po klicu preroka Joela, spomniti, da je Gospodov dan, mračni in temni dan za vsakega izmed nas, blizu; želi odločno in globoko odpreti naš pogled za resnično upanje in trdno vero, da je v Kristusu Božje kraljestvo že med nami, da je v smrti in vstajenju Sina Oče že premagal zlo sveta in da moremo v Svetem Duhu hoditi kot otroci luči.

V današnjem prvem berilu prerok Joel potrto gleda na to, kar se dogaja z ljudstvom, saj zgleda, da v njem ni več upanja na življenje. Njegov krik je krik bolečine zaradi svojega naroda in prošnja k Bogu, prošnja za rešitev, ko vse že zgleda zaznamovano s smrtjo: »Prepašite se, žalujte… tarnajte,« je njegov klic, »skličite slovesni shod… vpijte h Gospodu«. Ta klic slišimo tudi v nas in okrog nas, v naših vsakodnevnih odnosih in v naših narodih, ko se naše družine razhajajo, ko namesto življenja izbiramo smrt, ko raste nepravičnost in je zanikano dostojanstvo slabotnih.
Kakor ljudstvu, tako je tudi nam po preroku zastavljeno bistveno vprašanje: kaj se nam dogaja, ko pustimo, da zlo vstopi v naša srca in v naše odnose? Ali je mogoče upati na rešitev? Kako naj se ji odpremo?

Kot smo videli v prejšnjih dneh, je Bog ustvaril in daroval življenje človeštvu kot dragocen dar svoje ljubezni, podpiral ga je, ga hranil, spremljal in ga vedno znova dvigoval skozi rodove, da bi se človeštvo moglo odpočiti v njegovi – Očetovi – ljubezni. Kakor nekoč izraelskemu ljudstvu, tako tudi nam danes po preroku Joelu daje slišati svoj glas. Kliče svoje služabnike, kliče vsakega izmed nas k vrnitvi v njegovo ljubezen, k razglašanju vsem, da je spreobrnjenje edina pot, ki vodi v življenje: »Zatrobite v rog na Sionu, zaženite krik na moji sveti gori! Naj trepetajo vsi prebivalci dežele, ker pride dan Gospodov, ker je blizu, mračni in temni dan, dan oblakov in temine.«
Trda je beseda, ki nam jo danes Bog daje slišati, kakor je trdo tisto, kar svet živi. V globini pa je to beseda upanja. Upanja, ker nas Bog Oče spominja, da njegovim očem za nič ni vseeno, da on vidi trpljenje pravičnega in greh brezbožnih, pa tudi da bo prišel njegov dan, ko bo zlo za vselej premagano, ko bo obrisal solze nedolžnih in bo potolažen vsak jok. Prišel bo njegov dan, ko bo sleherni sojen v resnici svojega življenja in bo vse dokončno podvrženo njemu. Ta beseda je beseda upanja še iz enega razloga: naznanja nam namreč čas potrpežljivosti Boga, njegovega usmiljenja, v katerem je še in vedno mogoče odpreti srce njegovemu usmiljenju, njegovi ljubezni in se vrniti k njemu: »Raztrgajte vaša srca in ne vaših oblačil,« bo rekel prerok svojemu ljudstvu ob oznanilu Božje sodbe.

Tudi v najgostejši temini, ki obdaja našo zgodovino, je po Božjem usmiljenju kdo še sposoben poslušati njegov glas, njegov povabilo k spreobrnjenju, kakor Joel za Izrael, kakor Pastirji Cerkve za nas, kakor toliki možje in žene dobre volje, ki v preprostosti svoje daritve za ljubezen postanejo za vse živ spomin, da bo naše življenje preizkušeno v ognju ljubezni in da se lahko vselej odločimo za hojo po poteh življenja. Tudi to je za nas danes močno oznanilo upanja.
Bog nam vselej daje možnost poti spreobrnjenja po daritvi Sina. V njegovem »da« do konca, do križa, je Kristus premagal vse »ne« Božji ljubezni, ki se oglašajo v srcu človeka in so vir velikega trpljenja in smrti. Gospodov dan se je že dopolnil na križu, ki je dokončna sodba nad zlom in smrtjo, tudi če se ta rešitev še dopolnjuje v življenju slehernega izmed nas, vse do zadnjega dne, dne Gospodovega prihoda v slavi, ko bo sodil živim in mrtvim. »Ne bojte se, jaz sem svet premagal,« nam pravi Jezus. To je naše upanje, Oče nam je v Sinu daroval svojo ljubezen do konca, da bi se vsak izmed nas in vse človeštvo pustilo rešiti iz smrti v življenje. Tako nam je dan nov čas Božjega usmiljenja, čas Cerkve, v katerem nas Bog kliče v spravo, v globoko spreobrnjenje srca, v sprejetje njegove smrti in njegovega vstajenja v naše življenje, v sprejeto in darovano odpuščanje, da bi mogli priti do zadnjega, do njegovega dne, dne njegovega prihoda, spravljeni z njim in med nami, kot njegovi otroci, bratje in sestre med seboj.

Vse to lahko danes razumemo po Lukovem evangeliju, ki nam govori o soočenju med Jezusom in Belcebubom, med življenjem, Bogom in zlom. »Kdor ni z menoj, je proti meni; kdor ne zbira z menoj, raztresa,« govori Jezus in nas spominja, da nas greh, zlo, raztresa, razdeljuje, v nas samih in v odnosu od drugih, da nam jemlje življenje. On pa nam želi darovati življenje v polnosti. Spominja nas, da se naše življenje dopolni po odločitvi, ki je podobna poti križa. Če ga sprejmemo in če izberemo ljubezen v vsakodnevnih odločitvah, sprejmemo tudi žrtev, darovanje, odpoved, smrt tistemu, kar nas uči svet, sprejmemo, da damo na prvo mesto drugega in dostojanstvo njegovega življenja, sprejmemo boj do krvi zoper greh. Na ta način prejmemo življenje v polnosti, prijateljstvo, ljubezen, skupnost, veselje, mir, Božje kraljestvo med nami.
V našem življenju nas Božja ljubezen kliče v izbiro. Prosimo ga za pogum, da bi vedno znova izbrali Življenje in da bi vsak dan hodili kot otroci luči, da bi tudi drugi dospeli do Očetove hiše in bi bil svet rešen.

sestra Giovanna Maria Colombo

Sobota, 10. 10. 2009

Berila dneva: Jl 4,12-21; Ps 96,1-2.5-6.11-12; Lk 11,27-28
Danes, sedmi dan Tedna za življenje pod geslom »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem«, Jezus v evangeliju blagruje tiste, ki »Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo«.
Množice so se čudile, ker je ozdravil nemega in mu vrnil besedo, neka žena pa je izrazila svoje začudenje tako, da je blagrovala Marijo, mater, ki ga je rodila: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!«. Jezus pa ji odgovarja: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.«

Med temi blaženimi je prva prav Marija, ki je poslušala Božjo besedo in nanjo odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« Marija je bila poslušna Besedi, ki ji jo je Gospod razodel preko angela in je postala Božja Mati. Verovala je, da se bodo spolnile besede, ki ji jih je Gospod izrekel, in se dala popolnoma na razpolago, da bi se mogle uresničiti. Tako se je Božja beseda učlovečila in se je naselila med nami. Še dandanes nam Marija kaže, kaj pomeni poslušati in sprejeti Božjo besedo tako, da oblikujemo po njej svoje življenje. Njen »zgodi se mi po tvoji besedi« zaobjema vsak trenutek njenega življenja: od takrat, ko se je znašla pred nedoumljivo skrivnostjo Boga, ki je želel priti na svet preko učlovečenja pod njenim srcem, do trenutka, ko je pod križem videla umirati Sina in je še trdno verovala, da se bo izpolnila Božja beseda, ki jo je izrekel angel ob oznanjenju, namreč da bo Jezus sina Najvišjega, čigar kraljestvu ne bo konca. Poslušati Božjo besedo je pomenilo za Marijo verovati vanjo in ji dati prostor, da bi se mogla uresničiti v življenju vsakokrat, ko je v različnih okoliščinah začutila, da ji je meč presunil dušo, kot ji je napovedal starček Simeon v templju. Tudi v takih trenutkih je bila razpoložljiva in je darovala svoje življenje za uresničevanje Božjega načrta odrešenja, čeprav ni popolnoma razumela, kako se dopolnjuje. Neglede na nerazumevanje in preizkušnje, bolečine in napore hoje za Kristusom je vedno verovala, ljubila in upala. Marija je v povezanosti svojega življenja s Kristusom izkusila blagor, o katerem nam govori Gospod, tisti »še bolj pa blagor…«, ki se uresniči v slehernem, ki sprejme Božjo besedo in jo uresničuje v svojem življenju.

Gospod slehernemu izmed nas izreka besedo, osebno in enkratno. Ni dovolj, da jo slišimo in sprejmemo, uresničiti se more le, če vsak dan s svojim življenjem odgovorimo: »Zgodi se!« O tem nam lahko pripovedujejo tisti, ki so z Božjo besedo iskali in našli svoj življenjski poklic; tisti, ki si neprestano prizadevajo, da bi v zvestobi in vsakodnevni daritvi življenja uresničili svojo življenjsko odločitev kot zakonci, kot očetje in matere, ali kot tisti, ki so svoje življenje izročili Kristusu in Cerkvi za Božje kraljestvo. To so tisti, ki sredi težav in trpljenja vsakega dne, sredi skrbi in negotovosti današnjega življenja neprestano iščejo Božjo voljo v svojem življenju, jo izpolnjujejo in trdno verujejo, da se bo preko nje dopolnilo odrešenje, pa čeprav večkrat na skrivnosten način.

Božja beseda je sam Kristus; on, ki pravi vsakemu: »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem.« Še dandanes daruje samega sebe, svoje Telo in Kri, da bi mi imeli življenje. Sprejeti Kristusa pomeni združiti svoje življenje z njegovim, trpeti in darovati se skupaj z njim. Pomeni vsak dan pohiteti, napotiti se k njemu, sprejeti njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen, da bi se mogli prenavljati v njem in v vsakem trenutku razlikovati, v kakšno prenovo nas vabi Božja beseda. Pomeni umreti, da bi mogli ljubiti z vsem srcem, z vsem mišljenjem, z vso močjo in tako sodelovati s Kristusom pri dopolnjevanju Očetovega načrta odrešenja. Pomeni umreti vsak dan s Kristusom, da bomo z njim tudi vstali.

Jezus Kristus nas danes vabi, naj bomo med tistimi, ki jih on blagruje zato, ker poslušajo Besedo in se po njej ravnajo.
Prosimo Gospoda, naj nam pomaga prepoznati, kaj je potrebno, da bi nas njegova Beseda spreminjala, da bi se v našem življenju uresničevale besede tolažbe in upanja, ki jih danes slišimo po preroku Joela: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog, …Tisti dan se bo zgodilo: Z gora bo kapljalo sladko vino in s hribov bo teklo mleko. Po vseh judovih strugah bodo tekle vode, studenec bo izviral iz hiše Gospodove.«

sestra Giovanna Parracino

Nedelja, 11. 10. 2009

Berila dneva: Mdr 7,7-11; Ps 90,12-17; Heb 4,12-13; Mr 10,17-30
Ob koncu Tedna za življenje nam Božja beseda današnje nedelje predstavlja bogatega človeka, ki je tekel naproti Jezusu, »padel pred njim na kolena in ga vprašal: ”Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?”«. Že od svoje mladosti je poznal Božje zapovedi in jih spolnjeval. Vendar nekaj mu je še manjkalo. Hrepenenje po večnem življenju ga je vodilo k temu, da je še naprej iskal, saj mu to, s čimer je razpolagal v življenju, ni zadostovalo in zato ni našel miru.
V slehernem človeku je žeja po ljubezni, ki jo lahko pogasi le Bog Oče; je hrepenenje po večnem življenju, ki ga vsak nosi v srcu, ne glede na to, v kakšnih življenjskih okoliščinah ali položaju se nahaja. Edini odgovor na to je samo srečanje s Kristusom, z njegovo ljubeznijo do smrti za nas, z njegovim trpljenjem na križu, zato da bi nas odrešil. V njem, ki nas je ljubil »do konca«, lahko srečamo ljubezen Očeta, kot pravi evangelist Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« V Kristusovem srcu je že danes za vsakega izmed nas odprt dostop k večnemu življenju, občestvo z njim in z Očetom v Svetem Duhu.

V današnjem evangeliju, ki nam govori o srečanju med Jezusom in bogatim človekom, slišimo: »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: ”Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj!”« V svoji ljubezni do nas se je Gospod napotil proti Jeruzalemu in tam za nas daroval svoje življenje. Če se tudi sami napotimo za njim po poti daritve, ga lahko srečamo, saj jo je on sam prehodil za vsakega izmed nas; lahko prepoznamo njegove korake v našem osebnem življenju, še posebno tam, kjer je pot napornejša, težja in boleča, tam, kjer smo bili daleč od njega. Srečanje z njim, z njegovo ljubeznijo, je tudi za nas, kot za človeka iz evangelija, povabilo, naj se napotimo za njim.

Skupnost življenja z njim pa se uresniči v polnosti samo takrat, ko se odločimo za ljubezen, ko pred njo ne postavljamo več sebe ali česa drugega, ko zastavimo svojo svobodo v darovanju samih sebe, in to ne samo enkrat, ob življenjski odločitvi, ampak vsak dan, v zvestobi tej odločitvi; ko osvobodimo srce od tega, kar ga ovira in otežkoča hojo za Kristusom; ko zapustimo različne vrste bogastva, to, kar nam daje gotovost, se temu odpovemo zato, da bi ljubili in darovali vse.
Če se to ne zgodi, potem odidemo žalostni kot bogati človek v današnjem evangeliju.
»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« pravi Gospod, potem ko je njegov sogovornik žalosten odšel. »Imel je namreč veliko premoženje,« dodaja evangelist.
Nadalje pravi, da so se apostoli čudili in strmeli, ko jim je Gospod rekel: «Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« in so se spraševali, kdo se potem more rešiti. Jezus pa jim odgovori: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«
Apostoli so šli za njim, zato mu je Peter lahko rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« In Gospod mu odgovarja: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času… prejel stokrat toliko… v prihodnjem veku pa večno življenje.« Skupaj z Gospodom in v njem so apostoli našli »stokrat« to, kar so zapustili, in sicer v naporu in preizkušnjah vsakodnevnega življenja, pa tudi pot v večnost.

Življenje tolikih mož in žena v zgodovini, pa tudi danes, nam govori, da je mogoče ljubiti zato, ker se je Kristus prvi daroval za nas, ker nam je s svojo smrtjo odprl pot k ljubezni in se še naprej daje v naše roke s svojim Telesom in svojo Krvjo. On nam pravi: »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem.« In če želimo, lahko v njem tudi sami živimo osebno pasho, in sicer tedaj, ko v vsaki situaciji, tudi v najtežjih, ko ne vidimo izhoda, izkusimo, da je ljubezen močnejša od smrti.
Življenje teh mož in žena, združeno s Kristusovim, nam priča, da je možno še naprej ljubiti tudi sredi težav življenja, med nerazumevanji in razdeljenostmi, ki pogosto zaznamujejo družine, da je mogoče odpustiti in odpreti novo stran odnosov, ne da bi čakali na odgovor bližnjega, na njegovo ljubezen.
Združeni s Kristusom, v njegovi daritvi za svet, si moremo še naprej z upanjem prizadevati, se truditi za to, da bi se spremenili mi sami, pa tudi naši odnosi z najbližjimi, in bi mogli tako, s tiho in skrito daritvijo trpljenja, sodelovati pri dopolnitvi romanja človeštva.

V Jezusu Kristusu, ki daje svoje življenje za nas in ga zopet prejme iz Očetovih rok ob vstajenju, je vsa polnost življenja, ki jo pričakujemo in po kateri hrepenimo, je večno življenje že danes. Kdor se ponižno pridruži njegovi daritvi za svet in ničesar drugega ne postavlja pred ljubezen, je že danes in že sedaj, na skrivnosten način, deležen skupnosti, ki se ji bližamo in se bo dokončno uresničila ob koncu sveta.
Prosímo Gospoda, da bi se mogli v našem vsakdanu in v osebni zgodovini udeležiti skrivnosti njegove smrti in vstajenja, v upanju, da bi mogli nekoč skupaj, kot bratje in sestre zreti Očetovo obličje.

sestra Giovanna Parracino