“Prišel sem, da bi imeli življenje”
(Jn 10,10)
Tudi danes, sredi stisk časa, naroda, Cerkve, nas dosega oznanilo življenja. Dosega nas vesela novica, da je Bog poslal svojega Sina, da bi mi po njem imeli življenje.
Božji Sin, ki je kot človek, nedoumljivo, prišel med nas, nam v našo temo prinaša luč, nam v brezizhodnosti odpira pot.
Ko prihaja, da bi imeli življenje, nam odpira širna obzorja in nas vabi v neslutene globine.Vabi nas v to, »kar oko ni videlo, kar uho ni slišalo, kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo«.
Povabljeni smo v življenje. Povabljeni smo kakor na svatbo. Četudi smo Gospodarju življenja dolžni »desettisoč talentov«. Njegov Sin nam ne le podarja odpuščanje, ampak nam podarja tudi svatovsko oblačilo. To oblačilo je Božje posinovljenje, da postanemo Božji sinovi v Sinu, Božji otroci.»Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci!« zato vzklika apostol Janez.
Le eno pa je potrebno. Sprejeti ta nedoumljivi dar. Sprejeti ga s srcem ubogih. Z živo vero. »Ne boj se, samo veruj!«, govori danes Gospod tudi nam. Tudi, ko se vetrovi zaletavajo v hišo na skali.
Vedno znova rešuje izpoved vere: »Moj Gospod in moj Bog!« Takrat pri Bogu ni nič nemogoče. Takrat v nas lahko zmaguje Življenje, zmaguje ljubezen, s katero je Oče ljubil Sina in s katero je Sin ljubil nas; ljubezen, ki vsak dan pozna in sprejema pot skozi smrt, pot daritve, saj se prav v njej razodeva Vstajenje. In to je upanje za svet.
s. Mirjam Cvelbar, SL