Svetopisemska misel, »od materinega naročja povišuje naše dneve« (Sir 50, 22), ni idilična. Isto velja za priloženo podobo družine, četudi bi jo hoteli tako razumeti in videti. Zaradi njune notranje resničnosti, katero vsaka na svoj izrazni način podaja, na eni strani, ter zaradi sodobnih temeljnih bivanjskih vprašanj, na drugi strani, ne želita nuditi predstave nedosegljivega ideala. Pred nami sta kot preprosti, razpoznavni, razumljivi in k upanju naravnani znamenji gotovosti, ki je od nekdaj. Tisto znamenje življenjske gotovosti, ki je človek in z njim človeštvo ne more z ničemer nadomestiti. Vsi poskusi v tej smeri, največkrat vsiljene in izsiljene ali celo totalitarne narave, so in bodo propadli. Takšnim, sicer dobro premišljenim ter načrtovanim nakanam je namreč lastna propadljivost. Toda še prej ustvarjajo zlo in povzročajo trpljenje številnih nedolžnih ljudi ter puščajo posledice nepredvidljivih razsežnosti.
Tudi v teh nedvomno resnih časih se nam, ki želimo, hočemo in moramo ostati čuječi (prim. Mr 14, 38), na poti pridružuje Gospod po svoji trdni, močni in gotovi besedi. Ko nas ne pušča samih, ne dopušča, da bi zašli v nastajajočih meglah ter tavali v nočeh brez zvezd, brez luči. Spremlja nas na zahtevnih strminah te poti, poti, kakršne smo zaradi njega in po njem vredni. Po za nas nedoumljivem načrtu nas varno vodi in usmerja k cilju, k rešitvi.
Da bi bili v sebi dovolj trdni in med seboj ter z Bogom povezani, želimo izrekati vsaj del molitve vélikega duhovnika Simona iz Sirahove knjige (Sir 50, 22-24), saj smo v njej našli tudi osnovno misel Tedna za življenje.
»Zdaj pa slavite Boga vesoljstva,
ki vsepovsod dela velike reči,
ki od materinega naročja povišuje naše dneve
in z nami ravna po svojem usmiljenju.«
(Sir 50, 22)
Gospod Bog vesoljstva ne ravna z nami po svojem usmiljenju tako, da bi bilo naše življenje vnaprej »postlano« in brezskrbno. Z lučjo resnice, ki pritiče njegovi besedi, sveti tu in sedaj ter daje, komur je resnica mar, tudi videti in jo razumeti. Sveti, da bi dar življenja v današnjem svetu prav umeli, ga videli v resnični podobi, življenje samo cenili, branili in se vselej in v vseh okoliščinah zanj zavzeli. In ta luč sveti tudi zato, da bi videli in spoznali, kaj in kdo more življenju škodovati (prim. Mt 18, 5-7).
V izbrani misli in na podobi »materino naročje« pomeni prav to. In v istem naročju, v istem zavetju, je moč zaznati pomen »povišanja naših dni«. Zaznati in spoznati veselo vest, da je naše življenje, da smo torej mi, Gospodova izbira. In vsaj zaslutiti ali celo razumeti, da je vez med Osebami v Troedinem, v Sveti Trojici, dana tudi človeški družini. Seveda vez edinosti v tisti meri, ki jo v tem življenju družina potrebuje in ki ji je zaupana. Tako, kakor smo v tem življenju pridruženi Kristusovemu križu, na katerem nas je le on odrešil, smo že sedaj pridruženi tudi edinosti v Bogu. Iz »materinega naročja« moremo zreti svojo pripadnost Bogu in njemu-podobnost, saj besede, da on od tu »povišuje naše dneve«, to tudi izražajo.
Naj nas in naše družine medsebojna povezanost v Gospodu spodbuja k zvestobi, da njega in naše istovetnosti ne bi nikoli izdali ter zatajili. Da ne bi izgubili ljubezni, ki je v nas.
Lojze Čemažar, akad. slikar