Bil je čas, ko sem izvedela, da mi je Bog Oče podaril novo življenje.
Bil je čas negotovosti, je res ali ne. Strahu, pa tudi upanja ni manjkalo. Drugi so me spraševali, če je že kaj, pa še nisem želela razkriti najine skrivnosti. Za vse je prišel čas, tudi za to, da sem drugim povedala, da pod srcem že živiš ti, angel moj.
Marijo sem vsak dan prosila, naj mi pomaga izreči »zgodi se« tudi glede otroka, ki sem se ga veselila.
Prišel je dan, ko sem šla prvič (pri 18ih tednih) na pregled k zdravnici. Takoj se ji je zdela sumljiva tvoja glavica. Bila je prevelika za to obdobje.
Teden do pregleda v Ljubljani sem preživela v strahu in v upanju, da ni nič posebnega. Prišel je dan, ki je bil težak, boleč in zelo žalosten. Zdravniki so mi vsi po vrsti govorili, da »s tem otrokom ne bo nič, da nima pogojev za življenje«. Vsi po vrsti so mi svetovali splav in pričakovali, da bom to tudi storila. Zame pa ta možnost sploh ni obstajala. Bil je boj, boj za tvoje življenje, angel moj. Zmagal je Bog, ki mi je dal moč, da sem vztrajala pri tem, da nosečnosti ne prekinem.
Doma me je mož pričakal z žalostjo, skrbjo, strahom…Novica ga je zadela v živo.
Bil je čas, ko sem potrebovala še več moči, predvsem notranje.
Z možem sva šla na Brezje. Izročila sva ji tebe in tvoje življenje, angel moj. Mož mi je bil v veliko oporo in sploh ne vem, če bi zmogla zdržati vse »pritiske« brez njegove in seveda Božje pomoči.
Dnevi, ki so sledili, so bili delavni, zame pa zelo drugačni. Vedela sem, da je morda vprašanje dni ali meseca, ko te ne bo več med nami.
Pregledi, ki so se kar vrstili (ultrazvok, kontrola srca…) so me psihično »ubijali«. Vsakič sem imela občutek, da ležim na mrtvaškem odru, ko sem se ulegla na posteljo za pregled; kajti zdravniki so mi vedno znova govorili, da nimaš veliko oz. skoraj nič možnosti za preživetje. To me je vedno zabolelo. Vsakič sem upala, da bodo rekli, da je kaj drugače, boljše, pa so vedno z večjo gotovostjo potrjevali svojo teorijo.
Bilo je obdobje, ko sem se res bala, da ti bo srce kar naenkrat nehalo biti. Ponoči nisem spala. Nisem več čutila tvojih gibov in me je bilo groza. Cel teden sem rabila, da sem sprejela tudi to možnost, da ti »dovolim«, da umreš temu svetu, angel moj, in greš k Očetu. Ko sem to sprejela, si se ti spet oglasila in mi dala čutiti, da si še živa, si spet brcala. Tega sem se zelo razveselila.
Ves čas pa sem želela, da bi se mogla roditi, da bi te lahko krstila, potem pa sem bila pripravljena sprejeti tudi, da odideš, med angele.
Bil je malo bolj umirjen čas – brez pregledov – okrog Velike noči, ko sem se po napornem postu – v vseh ozirih -malo odpočila. Bog mi je dal duhovne moči, saj je vedel, da je bom še potrebovala. Konce aprila pa ponovno v »boj«. Predlagali so mi celo, da bi prej sprožili porod, da bi prej naredili carski rez, da ne bi glavica preveč zrasla. Nisem vedela, kaj storiti. Dnevi do pregleda v Ljubljani so bili dolgi kot meseci. Razmišljala sem, kaj bo. Bila sem pripravljena na vse. No, skoraj na vse. Pa se je zdravnica v Ljubljani odločila, da se carskega reza »ne splača delat«, ker po njenem nima pomena. Spet sem samo čakala. Pa me je prijateljica priporočila zdravnici specialistki, ki je verna. Poklicala sem jo in vprašala za mnenje. Razložila mi je, da je še možen carski rez, da bodo edino tako mogli »rešiti« tebe, angel moj. Spet pregled v Ljubljani. Povedala sem, da sem razmišljala o carskem rezu. Zdravnica, ki me je pregledala, me je samo strašila , da bo to zame grozno nevarno… Še enkrat sem se posvetovala z mojo prijateljico zdravnico, ki je vprašala za mnenje še svojega italijanskega kolega. Zanj je bil to čisto možen poseg, možen carski rez. Povrh vsega je bil pripravljen sam priti v Ljubljano in meni narediti ta carski rez. Kaj sedaj? Odločitev je bila težka. Prosila sem Boga in z možem sva se odločila, da sprejmeva tudi to možnost, če je to potrebno, samo da rešiva tebe, angel moj.
Pa je Bog Oče pokazal, da je bilo to dovolj, da sva bila pripravljena, in je po svoje »rešil« stvari.
Sredi noči me je zbudil občutek vlažnosti na postelji. Z odtekanjem plodovnice se je začel porod. Z možem sva se hitro uredila, vzela najnujnejše in odhitela v porodnišnico.
Bil je čas, sredi noči, Bog pa je bil z nama.
V porodnišnici me je sprejela sestra in sem ji takoj povedala, da vem, da z otrokom, s teboj, angel moj, ni vse v redu, da želim carski rez. Bog mi je dal jasno besedo in mirne živce, tudi, ko sem se takoj za tem srečala še z dežurno zdravnico, od katere je bilo pravzaprav vse odvisno. Ta me je sprejela uradno in zelo hladno.
Sestra me je dala na CTG in kmalu se je vrnila zdravnica, ki pa se je odločila, da bo spoštovala mojo željo in mi bodo naredili carski rez. Oddahnila sem se. V porodni sobi sem potem podpisala, da želim carski rez. Še zadnja odločitev me je čakala, kakšno anestezijo sem pripravljena sprejeti. Želela sem lokalno, pa mi je zdravnica svetovala splošno, ker sem bila že precej odprta, ker ima manj posledic kot lokalna, ker pri splošni ni treba čakat pol ure… Sprejela sem splošno. Vdala sem se v Očetovo voljo. Odpeljali so me v operacijsko sobo, mi dali kisik in mi zaželeli lahko noč. Zaspala sem. Nič ne vem, kako so te vzeli ven, angel moj? Si zajokala, ko si prišla na svet? So te sprejele ljubeče roke ali hladne? Ne vem. Vem samo to, da ko sem se zbudila, sem samo spraševala, kje si ti. Povedali so mi, da si na intenzivni na opazovanju. Peljali so me na oddelek, ampak tega se le bežno spominjam. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem po anesteziji prišla malo k sebi.
Prvega, kar se spomnim, je prihod pediatrinje in za njo moža. Povedala mi je, da si ti, angel moj, ODŠLA ZA VEDNO.
Tisti trenutek mi je Bog dal moči, da sem sprejela to novico. Mož je bil ob meni. Nekaj trenutkov sva bila sama, potem pa so nama pripeljali tebe, moja mala deklica. Spokojen in miren je bil tvoj obraz. Bila si z nama, čeprav si se že ločila. Zame je bil to velik dar, ki ga ne bom nikoli pozabila. Izvedela sem, da te je ena sestra na intenzivni, kjer si bila nekaj ur, krstila. Tega velikega daru sem bila zelo vesela. Meni je to ogromno pomenilo in sem se zato Bogu zahvalila.
V torek je bil pogreb. Z možem sva se odločila, da bo tvoje telo -v krsti- pokopano na domačem pokopališču. Nisem mogla iz bolnice zaradi carskega reza, v duhu pa sem se pridružila vsem, ki so te pospremili na Božjo njivo. Bog mi je pa dal še to milost, da je ravno tisto uro, ko je bil pogreb, prišel bolniški duhovnik in mi prinesel obhajilo. Zapela sva: »V nebesih sem doma..«.
Po štirih zelo napornih dneh v porodnišnici sem pri viziti prosila zdravnika, če bi šla lahko prej domov. Dovolil je. Hvala Bogu Očetu, da je zdravnika tako navdihnil. Po pravilih bi morala še dva dni ostati v bolnici. Zame je bilo to pravo olajšanje, da sem lahko odšla. Mi je pa pred odhodom zdravnik še enkrat povedal, da sem – po njegovem – naredila veliko neumnost, da sem prosila carski rez, da sem rešila tebe, angel moj, sebe pa »zaznamovala« za celo življenje. Vendar veš, kljub vsemu, NI MI ŽAL, nasprotno, HVALEŽNA sem Bogu Očetu, da si živela vsaj nekaj ur, predvsem pa, da si bila krščena.
Verjamem, da boš sedaj ti, deklica moja, prosila Boga za nas, da se enkrat spet snidemo pri Njem.
Danes, po nekaj letih, vem in čutim, da si še vedno z menoj, z nami, da si s tvojimi bratci in sestricami, in da te lahko prosim tudi za vse starše, ki se odločajo, ali bi sprejeli spočeto življenje ali ne.
Ostani še naprej z nami, angel moj.
mamica Lija