»PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE« (Jn 10,10)
premišljevanje ob preroku Eliju (1 Kr 19, 4b-15a.19a)
ZA MLADE
Sam odlomek je zelo bogat in nagovarja vsako srce. Morda je dovolj, da ga le preberemo in se ob njem pogovorimo: Kaj so razlogi stisk, kaj so razlogi upanja, kako nam prihaja Gospod naproti, da nam daje življenje in nas opogumlja zanj. Morda pa so lahko v pomoč spodnja vprašanja in razmišljanja.
Predlog pesmi: Upaj, prihodnost je zate Elija je bil Gospodov prerok, pošten mož, ki je vneto gorel za Gospoda, želel dobro ljudem, svoje življenje je temu posvetil. Sedaj je v trenutku preizkušnje. Utrujen je. Razočaran. Pravi: »Dovolj mi je.«
»Dovolj mi je« – Kolikokrat se morda to tudi v tebi oglaša … »Dovolj mi je« vsega. A česa? Morda čutiš notranji upor proti vsemu, zaradi česar ti je težko? Zaradi česar je življenje postalo težko. Rad bi drugače. Rad bi spremenil, pa ne gre. Gospod pozna tvojo stisko. Drugih ne moreš spremeniti. Situacije večkrat ne moreš odstraniti. Tudi, ko poskušaš spremeniti sebe, vidiš, da gre težko, počasi. A naj ne bo to razlog za obup. Naj ne bo dovolj neizpolnjenih ciljev in hrepenenj, dovolj razočaranj, dovolj krivic, težav, razlog, da bi se predal, da bi nehal verovati v smisel in lepoto življenja ter prihodnost. Naj bo »Dovolj mi je« izraz, za katerim se skriva tudi odločnost. Dovolj mi je takšnega življenja, ki ruši lepoto, veselje, takšnega življenja, ki greni človeka, uničuje prijateljstva in prihodnost, ker to pravzaprav ni življenje. Takšnega življenja si nihče ne želi. To vodi v smrt. Naj bo v trpljenju, ki ga doživljaš tudi odločenost za drugačno življenje, pravo in edino. To je tudi tvoja svoboda in zmožnost, ki jo imaš.
»Zdaj Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kot moji očetje.« – Kaj je Elija imel za primerjavo, ne bi mogli razumeti do konca. Uspeh? Svoje življenje?
Verjetno si si že kdaj rekel, da boš boljši, da ne boš ravnal, kot so drugi, ki so te prizadeli, ki so ravnali krivično, pa vendar si nato morda storil enako, ali pa si vse skupaj doživljal kot zate pretežko. To lahko jemlje pogum in zaupanje. A zavedaš se. Zavedaš se, da ni življenje, da krivice vračaš s krivico. Prizadetost s prizadevanjem drugih. Ne rojevajo novega življenja ista ravnanja in ista logika, ki so rušila življenje in njegovo lepoto, smisel meni ali drugim. Zlo se zmaguje z dobrim. Krivica s pravico in resnico, tako kot laž. Dobrota, ljubezen, poštenje, pravičnost, odpuščanje je, kar gradi življenje, predstavlja življenje.
Ne boj se! Morda se resnično trudiš, da bi bil »dober«, da bi bil boljši, da bi živel po Jezusovem zgledu in Njegovih besedah. A ne uspeva, kot bi rad. Še vedno so trenutki, ki te odpeljejo proč ali izgleda, da ni nobenih sadov. Ne boj se. Dokler ti je žal za te trenutke ter se zavedaš svojih zmot in greha, svojega uboštva, ter iščeš naprej zmago življenja nad smrtjo, zmago dobrega v tebi in svetu, prosiš odpuščanja, si na pravi poti. Dokler iščeš Gospoda, zaupaš, si na pravi poti. Borba za dobro v srcu namreč vedno ostaja. Razločevati in odločati se med dobrim in zlim ostaja. To je del človeka. Sposobnost odločanja. Sposobnost razmišljanja in razlikovanja. Sposobnost odgovornega učenja in ravnanja. Svoboden si. Gospod ti pravi: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje!« (5Mz 30)
Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode.
Tako tudi danes prihaja Gospod k tebi. V tvojo situacijo. V tvoje življenje. Tiho. Gospod te vidi in pozna. Ne prihaja kot nekoč, ko je hodil po zemlji, a vendar ti prihaja blizu. Kot je bil Eliju. Je blizu. Ne pusti te samega in brez moči. Želi ti dati upanja in moči. Želi, da živiš. Rad te ima. »Prišel sem, da bi imeli življenje,« se uresničuje na tih način – prihaja in je blizu – po ljudeh, po mislih, po dogodkih, ki te iskreno razveselijo, po tihem čudenju, ki se v tebi prebudi, ko opazuješ svet in njegovo lepoto, ko se počutiš majhen. Po trenutkih, ob katerih srce močneje začuti, da je ljubljeno in to zastonjsko, da mu je marsikaj podarjeno… lahko »samo« hlebček kruha in vrč vode, kos kruha in kozarec vode pričujeta o tem, da si ljubljen, da Nekdo, Gospod, želi, da živiš in da je prišel za to, da ti daje življenje.
Jedel je in pil, pa spet legel. Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!«
Gospod te resnično ne pusti samega. Želi, da živiš in hodiš in greš skozi življenje, da zmoreš pot. Da sprejmeš dar svojega življenja in ga tudi sam daruješ. To te osrečuje. Ljubezen te osrečuje. In Gospod je prvi, ki ti je izkazal svojo ljubezen do konca. Svoje življenje je dal zate! In življenje je dal tudi tebi. Kaj boš storil?
Gospod še prihaja in se ti daje pod podobo Kruha in Vina; po daru Sv. Duha si prejel dar modrosti in umnosti, moči, da bi rojeval sadove ljubezni, veselja, miru, potrpežljivosti, blagosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti, samoobvladanja; da bi to bilo tvoje življenje. Kdo bi si tega ne želel? V sv. spovedi ti daje odpuščanje, možnost, da se spraviš s seboj, z Bogom in z ljudmi, da začneš novo pot. Daje ti občestvo, skupnost, Cerkev, prijatelje; nisi sam! Daje ti mnoga navodila in opozorila za življenje, da ne bi ob tolikih obljubah tega sveta zgrešil, imenoval nekaj življenje, kar ni. Daje ti svojo besedo, besedo Sv. pisma, da se lahko resnično srečaš z Njim, živim Gospodom in razumevaš svoje življenje skupaj z Njim. Odkril ti je Boga za tvojega Očeta. Kako velik dar je vse to! Na vse te in še mnoge druge »načine« prihaja Gospod v tvoje življenje. In vse samo z enim namenom, da bi imel življenje in ga z Njim imel v obilju.
Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Tam je prišel do votline in je tam prenočil.
Morda se lahko na tem mestu vprašamo: Kako razumevati življenje in ga živeti, da si njegov smisel in življenja ne prilagajamo po svoje? … Poleg tega, da gledamo Jezusa in kako je On živel, kaj pravijo Njegov zgled in Njegove besede, nam je lahko v pomoč še vprašanje: Kakšno predstavo imam o življenju? Kakšno bi moralo biti? Kaj je zame smisel mladosti? In, ali so ta pričakovanja realna? Ali bi lahko moj odgovor veljal tudi za drugega mladega v morda popolnoma drugačni situaciji. Resnica je namreč ena in edina in je za vse. Jezus je o sebi rekel, da je Resnica. Torej mora moj odgovor veljati tudi za druge, za tiste, ki so v vojnah, za tiste, ki Jezusa ne poznajo; mlade in stare, poročene in posvečene, zdrave in bolne. Pazimo na samovoljne odgovore, ker niso resnični. V življenju ne zdržijo. Propadejo. In smo ranjeni in razočarani. Gospod je »pot, resnica in življenje«.
In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.«
Elija razkrije, kaj je v bistvu problem. Strah ga je. V resnici želi živeti. V resnici si ni želel, da bi Gospod vzel njegovo življenje. A strah ga je. Strežejo mu po življenju. Sam je. Trpi.
Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino.
Elija je izkusil, da je Gospod gospodar življenja. In da je v njem vedno tiho prisoten, tako kot glas rahlega šepeta. Gospod ni kot rušilna moč viharja, potresa in ognja, ampak kot tiha prisotnost. Od znotraj želi dosegati tvoje srce; izkazovati ti ljubezen prav tam, kjer si krhek in ubog, kjer trpiš, kjer te je strah, in ti dajati življenje. Želi ti odpreti notranje oči, da bi videl in sprejel ta velik dar, da te ima rad, in bi On, ki je življenje, postal življenje tudi zate. S tem se vse spremeni.
In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« Gospod mu je rekel: »Pojdi, vrni se po svoji poti … In Elija: Šel je.
Elija je to srečanje z Gospodom še enkrat spremenilo. Elija pove isto, »tudi meni strežejo po življenju«, situacija se na zunaj ni spremenila, a sedaj le-ta več nima tako velike moči. Spoznal in doživel je, da življenje pripada Gospodu. Ne ljudem ne njemu. Gospodu. In z Gospodom se nima ničesar bati. Niti smrti ne. Gospod ima načrt zanj. Želi ga izpolniti. Želi darovati svoje življenje zanj. Skupaj z Njim. V zaupanju in ljubezni. Svoje življenje je ponovno izročil v Gospodove roke in je šel naprej, življenju naproti.
Z življenjem po Gospodovi besedi in zgledu se spreminja življenje navznoter in navzven. Ljubezen spreminja obličje naše zemlje. In, če beremo naprej, vidimo, da je Elija odkril, da ni sam. Še 7000 mož je bilo v Izraelu, ki so podobno kot on, verovali in zaupali v Gospoda. Vztrajali kljub nasprotovanjem. Gospod mu je poslal še tesnega prijatelja, njegovega naslednika, Elizeja. Vse je postalo drugače kot prej.
s. Simona Kovačec SL