Svet je danes povezan in tako postaja majhen. Koščke naših prebivališč dosežemo od kjerkoli in kadarkoli. Za tovrstno obiskovanje so tehnologije pripravljene, ustrezne informacije pa dostopne. Opremljeni smo s spoznanji in vedenji, ki jih potrebujemo pri raziskovanju neznanega. A kljub temu smo si ljudje danes zelo daleč vsaksebi, morda še nikoli tako. Pot do sosedovega vrtička postaja dolga in neznana, pot do src soljudi pa bržčas še nikoli tako velika pustolovščina.
“Stopi pa k mojim bratom in jim povej: grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu…”
Vabilo nas nagovarja, da s svojimi besedami in dejanji širimo veselje in upanje v ta svet. Nagovarja nas, da živimo v sobivanju z vestjo in utripom svojega srca. Pa ne le svojega srca, tudi z radostmi src vseh drugih, ki so v neskončnosti neznanega povezani med seboj. Še posebno nas nagovarja, naj se dotikamo ubogih, trpečih, nesprejetih, prizadetih in utrujenih.
To vabilo seveda ne zahteva od nas, da sestopimo iz kroga običajnih poti današnje družbe in v nekem drugem, našim usmeritvam in hotenjem bližjem okolju uresničujemo cilje svojega življenja. To ne pomeni, da je potrebno oditi iz sveta nesanjanih sanj in pri tem brezpogojno iskati nekaj, česar ni moč najti. Prav nasprotno: to pomeni, da moramo dobro zavihati rokave in stopiti prav v jedro tega časa in tega kraja. Med temi ljudmi, s temi rokami, s tem srcem in z okrepljenim veseljem, ki ga na zimsko noč ujame trikraljevski pogled v nebo, moramo stopiti na oder življenja. Tu in zdaj je čas za sprošceno, krepko, duhovno bogato in zvedavo setev za rumeno klasje žetve na jesen. Postati moramo misijonarji. Postati in ostati moramo oznanjevalci in pričevalci. Za dobro, za življenje, za rojeno in za še nerojeno.
Vabilo nas nagovarja, da v celoti in v polnosti prevzemamo odgovornost za čas, ki nam je podarjen, in za prihodnost, ki jo ustvarjamo. Dejanja veselja in upanja je potrebno pogumno in v izobilju nositi med ljudi, iz tvojega doma v domove drugih, iz tega srca v srce, ki svoje jutro še pričakuje, iz mojih dlani k tvoji posodi dobrega. Postavljeni smo za odgovorno oblikovanje misli in duha družbe in časa, za javno in jasno predstavitev razlogov našega ponotranjenega veselja, ki ni minljivo in ni odvisno od delovanja komunikacij sveta, ampak je odvisno od delovanja povezav srca.
Prijatelj, pojdi zato k svojim bratom in jim povej, da jih spoštuješ. Povej jim, kje si videl veselje. Pokaži jim, da ti je mar zanje in da boš tudi jokal z njimi, ko bo čas za to. Reci jim, da je vredno živeti in da boš skupaj z njimi iskal mavrico na nebu, ko je sami ne bodo našli. Nagovori jih z neskončnimi razlogi, zaradi katerih si lahko in moraš biti pogumen. Povej otrokom, naj le prijokajo na ta svet. Povej jim to. In ne pozabi povedati vsem, ki posegajo v njihovo usodo, da je odgovornost teh dejanj globoko iznad časa in spretnosti matematike besed in ‘po domače’ ekonomije.
Pojdi zdaj s tem veseljem, prijatelj, in opravi svoj mali misijon življenja.
Mitja Cerovšek