Razlaga naslova

“DA BO MOJE RAZMIŠLJANJE VREDNO PREJETIH DAROV” (Mdr 7,15)

Geslo letošnjega Tedna za življenje je vzeto iz Knjige modrosti, iz osrednjega dela knjige (Mdr 6–9), kjer njen avtor Jud iz Aleksandrije v Egiptu, kjer je bila knjiga napisana med 1. stol. pr. Kr. in 1. stol. po Kr., premišljuje o delovanju modrosti v svojem življenju in v življenju svojega naroda. Avtor, kot so pogosto delali v antičnem času, uporabi ime uglednega prednika, v našem primeru ime in izkušnje kralja Salomona (ki je živel v 10. stol. pr. Kr.), da bi hvalil Božja dela. Salomon si je namreč kot mlad vladar izvoljenega ljudstva izprosil od Boga v molitvi dar modrosti (1 Kr 3,5-14), še posebej poslušno srce, da bi mogel izvršiti delo, ki mu je bilo zaupano, in, da bi znal razločevati med dobrim in hudim.
V Mdr 7 se avtor navezuje na te prejšnje dogodke in uporablja zelo lepe prispodobe, zlasti prispodobo prijateljstva (Mdr 8,9-18) in poroke (Mdr 8,1-8), da bi ponazoril, kako je bila zanj modrost dragocenejša od vsega. Modrost je namreč v Stari zavezi tisti Božji dar, ki olepša življenje, mu daje »okus«, saj omogoča, da človek ne samo pozna svet, torej nekaj »zna« ampak predvsem, da »zna živeti« in tako pride do resnične sreče.
V Mdr 7,14 avtor pove, da tisti, ki ima modrost, postaja Božji prijatelj, kar pomeni, da bolje pozna Boga in njegov način delovanja v svetu. Kdor pa prepoznava Božje delo, prepoznava, da vse prihaja od njega, vsi najbolj dragoceni darovi, ki jih človek ima ali si jih želi, kot so življenje samo, sreča, razumevanje z drugimi, ljubezen; vse izvira od Boga, od Očeta luči (Jak 1,17).
Dar modrosti torej omogoča, da človek prepoznava Božja dela v osebni zgodovini ter v zgodovini naroda in človeštva. Na koncu besedila, ki je posvečeno predstavitvi modrosti in molitvi zanjo (Mdr 6–9), avtor predstavi dela modrosti v zgodovini izraelskega naroda (Mdr 10–19) in v globoki hvaležnosti ugotavlja, kako je Bog spremljal življenje svojega ljudstva, kako ga je skrbno vodil skozi vse zgodovinske preizkušnje in težave ter ga rešil. Knjiga se namreč konča z osupljivim izrazom:
»Zares, Gospod, v vsem si poveličal in proslavil svoje ljudstvo;
v nobenem času in kraju mu nisi odrekel svoje navzočnosti«.
V luči Božje besede je »razmišljanje vredno prejetih darov«, najprej razmišljanje, ki priznava vse darove, ki prihajajo od Gospoda v osebni in skupni zgodovini.

Modri Stare zaveze pripravlja pot razodetju v Novi zavezi, v kateri nam Kristus, Učlovečena Božja Modrost, na edinstven način govori o Bogu Očetu in nam da v svojem življenju in po daritvi svojega življenja spoznati, da imamo skupnega Očeta, ki za nas skrbi, nas pričakuje skupaj z brati in nam želi darovati svoje večno življenje. Večkrat je Gospod presenetil svoje sogovornike, ko je njim in nam odkril, kakšna je Očetova misel, njegova dobrota, radodarnost , še posebej pa veličina njegovega odpuščanja (Lk 15), ko je za nas daroval svojega Sina, da bi mi imeli po njem Življenje in Življenje v obilju.