“VESELI PA SE RESNICE” 1 KOR 13,6
Resnica je beseda, ki redno obiskuje našo vest. Dotika se najglobljih kotičkov našega srca, posega v udobje in v napor našega življenja. Če jo nosita radost in smeh, če se greje na krilih dobrote, če stopa na poti in med vrati zemlje in nebes, rodi bogato. Radosti se svetlobe dosežkov duha, žalosti pa jo svet brez sanj. Kaj so sestavine njenega testa, da bo kruh dober?
Saj ni nič drugega, samo Ljubezen je.
Povsod in vedno znova ljubezen. Ona je tista, ki je kraljica življenja. Ona je vir veselja, resnica neba in zemlje, pesem skromnih in ubogih, ogenj mladih in upanje vseh, ki želijo živeti. Nič drugega ni v ogledalu življenja. Ni drugih vrhov, ni sreče onkraj te milosti. Tu je veselje, tu je Resnica. Na tej njivi si podajata roki. Zdaj govorimo in razmišljamo o velikih stvareh. A vendar jih moramo, prav zato, ujeti z majhnimi, skromnimi, izbranimi dejanji. Tišina in drobne besede so voda na vrtu, kjer je doma resnica.
Resnica po navodilu ljubezni.
Kar rodi ljubezen, je dobro. Vse najboljše porodi ljubezen. Resnica pa je hči te ljubezni, kot sta rojenca te ljubezni pot in življenje. Nastane po nareku očeta in je sad najvišje lepote stvarstva. Resnica ni slaba, ni grda, tudi ni visoka in nedosegljiva. Resnica je preprosta, je čuječa, usmiljena in zvesta. Njeno jedro je ljubezen, vsa njena prisotnost izhaja iz dobrega. Zato je resnica vedno povezana z veseljem.
Tisoč in en dan ljubezni.
Drobne stvari postajajo velike. Velike teme izginjajo v čudovitem vrvežu drobnih ljubezni, ki se znotraj src ogrevajo za dobro, za pogum, za pričevanje, za resnico. Dan izgine v noč, rodi se jutro, nove ljubezni. Tisoč dni tako, potem pa zopet in znova. Drobne iskrice so to. Tako drobne, da jih morda ne opazimo. Toda tako tople, da jih vedno čutimo.
Za ljubezen gre.
Glej, tedaj nismo sami. Razveseljujmo svoje srce z dejanji ljubezni. Vesela bosta brat in sestra, vesela bo vsa narava. Kupica je polna, žvižganje vetra okrog veselega srca pa neizmerno. Sanje tedaj stopijo na zemljo.
In ker je dobro, ne bo prešlo.
Tedaj vemo, da smemo zvečer mirno zaspati. Odložiti bremena našega življenja in zajeti v izviru. Smemo in moramo biti veseli, saj se z nami veseli tisti hip tisoč in ena ljubezen. Tisoč in eno srce. Resnica jih objema. Vsa se stekajo v reko dobrega, ki blagoslavlja mojo in tvojo pot.
Jutro bo živelo iz te noči, resnica iz te ljubezni. Ne bo prešlo, ker je dobro.
Mitja Cerovšek