Nedelja, 4. oktober 2020
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Gospod nam daje danes podobo vinograda, ki je podoba veselja, s katerim skrben vinogradnik zbira sladke sadove žlahtne trte. V tem nedeljskem dnevu smo povabljeni, da se podamo tja, kjer je za nas z ljubeznijo poskrbljeno, kjer nam je bilo veliko zaupano, in četudi smo skrenili, je še mogoče uzreti čudovitost življenja. Drami nas vzklik psalmista, kakor v vstajenjskem jutru: »Gospod je to naredil in je čudovito v naših očeh.« Čudovitost nas v današnji Božji besedi dosega po ljubezni, ki je med Očetom in Sinom, ki je za nas kot šotor, razpet nad vso potjo v prihodnost, da bi si bili dobri sopotniki.
Izaija nam v prvem berilu zapoje Pesem o vinogradu, pesem ljubega. Ob njej pa Jezus kasneje razvije priliko o viničarjih, hudobnih najemnikih. To priliko Jezus pove svojim nasprotnikom, ki ga poiščejo z vprašanjem, od kod mu oblast, ko še zadnji teden pred svojo Veliko nočjo poučuje v templju v Jeruzalemu.
Želeli bi si, da bi se Izaijeva pesem o vinogradu zaključila drugače kot smo slišali; da bi tudi viničarji iz Jezusove prilike, ki jim je bil vinograd dan v oskrbo, uspeli s hvaležnostjo občudovati gospodarja, da je za vse tako lepo poskrbel, ko jih je imel za vredne, da jim zaupa tako plemenito delo, da se lahko veselijo sladkih sadov žlahtne trte. Želeli bi si, da bi viničarji željno pričakovali vrnitev Gospodarja in radi sprejemali njegove služabnike, ki jim jih je vnaprej pošiljal… A zgodilo se je obratno. Zavel je hlad odtujenih odnosov prilaščanja ne-svojega, kar je pomenilo, da bi bilo bolje, če vrnitve pravega lastnika sploh ne bi bilo. Viničarji so vse služabnike, ki so spominjali na Gospodarja, pobili, pretepli, kamenjali.
Toda to je Pesem o ljubljenem, s pomočjo katere Jezus ob grenkobi pokvarjenosti človeškega rodu razkriva nezlomno srce Očeta, ki se v svoji ljubezni ne neha spraševati: Kaj bi jim bil moral še storiti, pa jim nisem storil? Zakaj je žlahtna trta rodila viničje? Kakor da bi za Stvarnika vesolja obstajala nerešljiva vprašanja! Kakor da bi skrivnost zla, ki prebiva v človeku, Boga presenečala!
Dobri Oče je nanje odgovoril enkrat za vselej, ko je sklenil poslati na ta svet še svojega ljubljenega Sina, misleč: »Mojega Sina bodo spoštovali.« Toda viničarji so razumeli, da je to dedič, zato so tudi z ljubljenim Sinom storili enako: zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.
Jezus je povedal to priliko tistim, ki so nekaj dni kasneje resnično povzročili to dejanje. A ni ga skrbelo zase, ko je priliko zaključil z vprašanjem: kaj mislite, kaj bo storil z njimi Oče? Jezus je dobro vedel, kaj bo storil Oče, ko bodo čez nekaj dni še pred sobotnim počitkom zapečatili njegov grob. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Jezus je vedel, kaj mora storiti sam, da mora skozi svojo Veliko noč, da kazen za greh ne bi imela zadnje besede.
Jezusovo vprašanje, kaj bo storil z nami Oče, tudi v tem nedeljskem dnevu zavija vsakogar v tišino velikega petka, ki je nujna, saj le skozi križ lahko uzremo to, kar je na čudovit način storil za nas Bog. Od tedaj je srce Očeta razklenjeno, vzljubil je svet do take bolečine, kot je daritev ljubljenega Sina, ki se danes ponavzočuje na oltarju. Kot dober vinogradnik je zasadil novo vinsko trto, iz katere črpamo življenjski sok, ko se zbiramo pri maši kakor v razpetem šotoru ljubezni med Očetom in Sinom. Gospod je to naredil, da bi si bili lahko dobri sopotniki. Da bi na poti ne pozabljali, da pravo domovino šele iščemo, da smo namenjeni k Očetu, da si ne bi kot tisti viničarji lastili ničesar, niti lastnega življenja, da bi se izročili v božje roke.
Ko se naše življenjske poti prepletajo, si kot dobri sopotniki lahko izpričamo le to čudovito evangeljsko resnico, da je vsakogar od nas Gospod vzljubil in dal zanj življenje. In na koncu, ko bo vsak sam na pragu Očetove hiše slišal vprašanje, kje pa je tvoj brat, ne bo obnemel, saj je del poti prehodil skupaj z njim in si razdelil najdragocenejše.
Ponedeljek, 5. oktober 2020
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Današnji pogovor učenega človeka z Jezusom kaže, kako hitro lahko želja, da bi naša pot vodila v srečno večnost, zadene na problem: kaj pomeni medsebojna bližina, ko hodimo skupaj? Kdo je moj dobri sopotnik, ki mi pri tem pomaga? To je bil problem človeka, ki je dobro poznal Božjo besedo in zapovedi, a ni uspel po njih živeti. Želel je doseči večno življenje, a hkrati je v notranji razdvojenosti ostajal nezadovoljen glede medsebojnih odnosov, osamljen, željan česa globljega.
Kdo je moj bližnji? Jezus mu na to vprašanje ne odgovarja neposredno – saj bi mu lahko rekel: Posveti se svoji družini, pomagaj sosedom, bodi dober do sodelavcev, – ampak ga uvaja v globlji svet notranjega doživljanja, nakazuje mu vzgibe srca ob trpljenju drugega. »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.« To pa lahko le vsak sam zase prepoznava, ko razločuje, kje ga kliče ljubezen. Tisti, na katere nas želi danes Jezus spomniti, v svojem trpljenju le tiho čakajo, ne morejo več klicati na pomoč, ne morejo obetati, da nam bodo lahko s čim bogato povrnili, a odgovorili nam bodo na naše iskanje medsebojne bližine, da bo ta toliko bolj zastonjska, dobrovoljna, iz čiste ljubezni.
Evangelij nam razkriva tudi določene misli in drže, ki nas pri ljubezni do bližnjega lahko begajo, kakor pravi Pavel: »So nekateri, ki vas begajo!« Najbolj nas bega lastna razdvojenost, nagnjenost k samo-opravičevanju, k iskanju možnosti, da bi po drugi strani obšli te poti srca in se izognili sočutnemu pogledu. Take misli in drže se rojevajo, ko svojo situacijo vidimo bolj pomembno od tega, s čimer nas bližnji lahko preseneti, ko se bojimo, da bi nam bilo kaj odvzeto, morda le ura dneva, ali celo naš položaj.
Ko je Jezus na svoji poti srečeval množico, je bilo v njej najbrž mnogo težko preizkušenih s hudimi boleznimi, mnogo lačnih, žalostnih, obupanih. Nekega dne je rekel, da se mu smilijo zato, ker nimajo pastirja, ker so razkropljeni v svojih težavah, in začel jih je učiti. Zasmilili so se mu, ker niso vedeli za smer in smisel, ne zato, ker so morali nositi vsak svoj križ. Jezus bi jim lahko te križe tudi odvzel, a trpljenja ni mogel odpraviti, ker je nujno v dozorevanju za večnost. Če bi si to želeli, bi postavili, kakor pravi Pavel, evangelij na glavo. Pot gre za vsakogar vedno le skozi Veliko noč. Tisto olje, vlito na rane, ko si kot usmiljeni Samarijan pomagamo, osmišlja z vero našo bolečino, da se preko nje posvečujemo, ker je pridružena Kristusu. Olje, vlito na globoke rane srca, daje luč vstajenjskega jutra.
Človek, ki je na poti v Jeriho padel med razbojnike, ki so ga ranili in pustili na pol mrtvega, nas lahko spomni na našega Gospoda, ko je bil izročen v roke ljudi, celo prištet med razbojnike, ko se je njegova zemeljska pot ustavila na križu. Ob njem sta bila v globokem sočutju Njegova Mati Marija in učenec Janez. Jezus jima je na poseben način, v trenutku svojega umiranja, podaril največjo bližino odnosa, kot je med materjo in sinom: »Žena, glej, tvoj sin! Sin, glej, tvoja mati!« Na križu je ustvaril novo skupnost, ki je zrasla ob Mariji in učencih. Ko se je zdelo, da smo mu ljudje prekinili pot, se je ta na zemlji odprla v skupnost Cerkve, ki vodi v nebo k Očetu. In tako Gospod še danes ustvarja skupnost prav po tistih, ki od blizu deležijo njegov križ, v uri, ko vidimo, da bližnji živi svojo Veliko noč.
Sam si na vprašanje, kdo je moj bližnji, ne morem odgovoriti. Odgovor lahko le slišim v srcu, ko me nagovarja trpljenje brata, ki je na dnu Gospodovo.
Torek, 6. oktober 2020
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Ko je Jezus potoval z učenci skozi neko vas, se je v eni od hiš želel zadržati. To je bil dom Marte in Marije v Betaniji. Globoko v srcu imamo vsi tak dom, kamor sprejmemo popotnega Jezusa, ko potrka. Naši vzgibi srca, misli in nagnjenja se tedaj začnejo prepletati, lahko tudi razdvojevati, kakor dve sestri, ki obe, vsaka na svoj način, želita sprejeti Jezusa, kakor Marta in Marija iz današnjega evangelija. Iz različnih misli in namenov srca se izkleše to, kar je v razločevanju od dobrega boljše. Jezus, tihi gost naše duše, nas pri tem sam razsvetljuje, saj prihaja ravno zato, da bi nam podaril to, kar je za nas boljše, ne zadovolji ga dobro. Želi nas pritegniti kot učitelj s svojo krotkostjo in srčno ponižnostjo, da bi sedli k njegovim nogam in prisluhnili.
Predstavljajmo si, kako velika tišina srca je za kaj takega potrebna. Potrebno je, da umolkne naša Marta, ki misli, da že ve, kaj pomeni sprejeti, pogostiti, ugoditi. Potrebna je pasivnost tega, kjer se čutimo, da nekaj damo, ker se nam zdi, da kaj imamo. Potrebna je svoboda od svojih človeških predstav, načrtov.
Boljši delež prepoznam v uboštvu, ko nimam nič, kar bi lahko dal, le svoje srce, svojo osebno ljubezen, ki v zagledanosti v Gosta skoraj ne vidi in ne sliši, s čim se ukvarjajo drugi. Tisti del lastnega jaza, ki ga predstavlja Marta, je že umrl sebi. Zato je mogoče globoko prisluhniti, da bi lahko v poslušnosti Duhu delovali.
Boljši delež je kot skrivnosten pogovor med apostolom Petrom in Jezusom: »Ali me ljubiš bolj kakor tile?« »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« V iskanju tega, kar je več, se skriva vprašanje: Ali me ljubiš z vsem srcem, osebno, na svoj tako izviren način, da si pripravljen zapustiti vse drugo? Petra je to vodilo v tesno združenost z Gospodom vse do mučeniške smrti. Le eno je potrebno – odživeti z Gospodom Veliko noč, dopolniti svoj delež v Njej. Ta delež nikoli ne more biti odvzet, nikoli me pri tem ne more nadomestiti drugi, je kakor ime, s katerim sem bil poklican v življenje, ime, ki ga izgovarja Gospod, ko trka na vrata mojega srca.
Pri tem nam je zgled tudi apostol Pavel, ki se je, podobno kot Marija, globoko posvetil Jezusu in poslanstvu, ki mu je bilo zaupano, potem, ko se mu je ta v notranjosti srca razodel. Ni se zatekel k drugim po pomoč, ampak je v osebnem odnosu z Gospodom zaživel svoj izvirni odgovor, svoj delež pri Njegovem trpljenju in vstajenju. V tistih globinah, ki so bile lastne samo Gospodu in njemu, od spočetja, saj pravi Psalmist: ni ti bilo skrito, ko sem nastajal, ti si me stkal.
Ne bodimo torej kakor Marta, ki teka za mnogimi opravili, a na koncu Jezusu lahko postreže le s pritoževanjem nad sestro. Pomagajmo si biti Marija v odkrivanju svojega pravega imena ob Jezusu, ne motimo se z Martinim tarnanjem nad svojo sestro. Kakor dobri sopotniki izbirajmo boljši delež.
Sreda, 7. oktober, Rožnovenska Mati Božja
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
V pogovoru lahko pride do globokega srečanja, do razdelitve najglobljega. Pogovor zbližuje, še posebej, če je beseda, preden je bila izrečena, daljši čas zorela v tišini. Pomislimo, kako se je Jezus pogovarjal z Očetom, kako je skozi dolga leta v tišini Nazareta zorela enost z Njim. Nekaj od tega je moralo ganiti učence, ko so prosili Jezusa, naj jih nauči moliti. Slutili so v njem temeljno bivanjsko vez z Očetom, ki je presegala njihovo izkustvo. Imeli so med seboj Gospoda, ki je pred njihovimi očmi delal mogočna znamenja, pa vendar so se čutili nebogljene v molitvi k Bogu. Blizu nam je njihova prošnja, da bi se ob Jezusu učili molitve. Kakor učenci, tudi mi pogosto niti ne vemo, kako prositi. A Božja beseda pravi, da sam duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi, v skladu z Božjo voljo. Jezusu so bili ti vzdihi Svetega Duha domači, znal jih je ubesediti tako, da jih je nam približal. In tako je nastala molitev Očenaš, ki se že toliko rodov dviga v nebo, v tolikih jezikih sveta. Imamo skupne besede, ki jih kot bratje izrekamo skupnemu Očetu. Pri vsaki sveti maši, preden prejmemo v srce Gospoda, z njo to obnovimo. Mnogim je ta molitev pomagala preiti težke trenutke, izprositi si potrebne milosti.
Moliti bi se lahko učili tudi od Abrahama, ki se je tako vztrajno pogajal z Bogom za Sodomo, od Mojzesa, ki je ganljivo prosil Boga odpuščanja za greh ljudstva za ceno svojega življenja, od Jona, ki je v teminah notranjosti velike ribe obljubljal Bogu, da bo izpolnil svoje poslanstvo, od treh mladeničev, ki so slavili Boga v ognjeni peči … Vsi ti možje kažejo neomajno vero, s katero so v molitvi »premikali gore« in bili uslišani. A molitev Očenaš ima v sebi nekaj, kar presega vsa izkustva starozaveznih rodov. Ko kličemo k našemu Očetu z besedami, ki nas jih je naučil Jezus, pijemo od istega duha, ki vre iz Božjega osrčja, vstopamo v šotor ljubezni, ki je razpet nad nami med Očetom in Sinom. Okušamo resnico Jezusovih besed: Oče sam vas ima rad.
Jezus je vedel, da bo postal za nas pot k Očetu, da samo po Njem lahko pridemo do Očeta. Pokazal nam je, kako naj se neposredno obračamo na Očeta v duhu in resnici, saj Oče želi takih molivcev. Prošnje, zajete v molitev Očenaš, je na poseben način v določenih okoliščinah tudi odživel, da bi jih zazrti vanj lahko izgovarjali s srcem.
Ko molimo »zgodi se tvoja volja« imamo lahko pred očmi Jezusov Getsemani, samoto zadnjega večera, ko so učenci pospali, on pa je le še bolj goreče molil in se v srčni žalosti izročil Očetu: »ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. Oče svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel in Jezus je izpil svoj kelih daritve do dna. Jezusova molitev je bila uslišana na presenetljiv način. V predanosti Očetovi volji je postal izvor odrešenja za vse nas.
Ko molimo »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, imamo lahko pred očmi več tisoč lačnih ljudi, ki ga že dlje časa vztrajno poslušajo. Ko jih nahrani s svojo besedo, pomnoži zanje tudi kruh, a prej se ozre v nebo k Očetu, da bo to kakor kruh, ki je prišel iz nebes.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, lahko prisluhnemo, kako je na križu z zadnjimi močmi izrekel še besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Jezus nas je s svojim življenjem naučil moliti Očenaš, da bi tudi vse naše življenje postajalo molitev k Očetu.
Četrtek, 8. oktober
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Dobro, ki ga doživljamo v naših medsebojnih odnosih, nas spodbuja, da bi se zamislili, koliko bolj to dobro lahko deležimo v Bogu, ki je popolna ljubezen med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Današnja Božja beseda razvija to primerjavo: če že med nami velja, da dajemo, če nas kdo kaj prosi, koliko bolj bo to veljalo, ko se s prošnjo obračamo na nebeškega Očeta. Nočni pogovor med dvema prijateljema v prošnji za kruh Jezus primerja molitvi k nebeškemu Očetu za Svetega Duha, ko zaključuje z obljubo: »Koliko bolj bo Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Koliko bolj … Ko ljudje drug od drugega kaj pričakujemo, prosimo, iščemo in potem prejemamo, pri tem pogosto pletemo medsebojne odvisnosti, ki nam lahko jemljejo svobodo. Pripravljeni smo se žrtvovati, da bi tudi sredi noči pogostili prijatelja, a če bi se nam potem zgodilo, da bi nam on pri belem dnevu ne postregel, bi najbrž težko še naprej z njim gradili odnos, bremenilo bi nas grenko izkustvo.
V globljih razsežnostih duhovnega življenja pa logika medsebojnosti, zasluženja nečesa ali zamenjave, odpoveduje. Odpira se svet sprejemanja zastonjskega nezasluženega daru, v katerega nam je mogoče vstopiti le skozi ozka vrata, ki so po meri križanega Božjega Sina, v katerem nam Oče lahko daje Svetega Duha. Hitro se nam lahko zgodi, da se naš pogled navduši nad čem drugim, kar nas bolj očara, kar je bolj otipljivo, kar se nam zdi, da smo si sami prislužili. Zato Pavlov vzklik nespametnim Galačanom, ki so začeli z duhom, pa končujejo z mesom, dan za dnem ostaja živ kot vzpodbuda za vedno novo odločitev za Gospoda.
Vsa naša pot je najprej zaznamovana z Njim, ker je On sam za nas postal ta Pot, ki jo hodimo v veri, ko prosimo za Svetega Duha. Ne rešujejo nas naša dejanja, niti naša vztrajna molitev, naš Rešitelj je Gospod, ki je dal za nas svoje življenje in postal izvir novega življenja, vir Svetega Duha.
Zakaj je potrebno prositi, trkati, iskati, saj Gospod dobro ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Ko prosim, trkam, iščem, postajam kakor prazna posoda, v katero bo dar lahko položen, kakor notranjost, ki je le v izpraznjenju sebe lahko napolnjena s Svetim Duhom. Ko prosim z vero in v trdnem zaupanju, me to že spreminja, da odkrivam v sebi izvir od malega, ko sem bil krščen, ki ga je skozi čas morda zasipalo mnogo nepotrebnih stvari. Ko prosim Očeta za Svetega Duha nisem sam, saj tudi Sveti Duh sam že kliče v meni z neizrekljivimi vzdihi k Očetu: »Abba, Oče!« Tako je naše trkanje res nenehna prošnja, ki je že živa v nas, ko se odpirajo v nas tiste globine, kjer pripadamo nebeškemu Očetu, globine, ki jih v nas preiskuje sam duh, in jih tudi sami s presenečenjem le počasi vedno bolj odkrivamo. Znane pa mi bodo šele v prihodnosti, ko se bom ob koncu poti srečal z Njim iz obličja v obličje in bom tudi spoznal, kakor sem bil spoznan, rojen za popolno skupnost v Bogu.
Ko se na poti zaziramo v Kristusa, smo kakor tisti, ki nima s čim pogostiti drugega, če ne prejme Svetega Duha od Očeta. Sveti Duh ustvarja skupnost med nami. Ko se srečujemo v Svetem Duhu, se pomnožuje ljubezen, mir, veselje, ki dozoreva v naših srcih, in postajamo eno tako, kakor nam daje Duh, vsak z darom, ki ga je prejel. Med nami se plete nekaj povsem novega, mnogo globljega od zgolj človeške povezanosti, dopolnjuje se to, v kar smo kot skupnost, kot narod bili poklicani, da zaživimo v Božjem načrtu.
Petek, 9. oktober
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Gospod pozna naše misli, ve, da smo v slabotnosti podvrženi nenehnemu tekmovanju, kdo bo močnejši. Razodeva se nam kot tisti, ki ima oblast nad hudimi duhovi, ki jih z božjim prstom izganja, tako da so mu poslušni. Ob tem nas vabi, da bi zbirali z njim, veseli, saj je že prišlo k nam Božje kraljestvo.
Svari nas, da bi se v boju s hudim duhom ne zanašali nase, kajti prekanjenost skušnjave je močnejša kot mi sami. Tudi tam, kjer se čutimo močne, nas lahko razoroži. Če smo enkrat v nečem odprli vrata hudemu duhu ter se ga potem znebili, se ta lahko ponovno vrne, sedemkratno okrepljen. Naše srce, čeprav prej očiščeno hudega, poišče z besedami: »Vrnil se bom v svojo hišo«, kakor da bi se tja, kjer se je enkrat naselil, vedno znova še močnejši rad vračal. Strah in trepet nam vzbuja ta vsiljiva narava hudega duha. Kdo se lahko reši? Tudi če se poznamo v svoji slabotnosti, če smo nenehno čuječi, nas močnejši od nas prej ali slej razoroži.
Jezus nas kliče zato, da bi zbirali z njim. Kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kdor ne zbira z Gospodom, mu močnejši, to je, hudi duh, prej ali slej vse pobere.
Kaj torej pomeni zbirati z Gospodom? Biti tam, kjer nas on priteguje k sebi, kjer nas on sam zbira v eno. Biti tam, kjer povzdignjen z zemlje, na lesu križa, vsakega na svoj način nagovarja, kjer je moral umreti za njegov greh.
Zbirati z njim ne pomeni zbirati nečesa zanj, niti ljudi; ne pomeni zbirati namesto njega, saj bi bilo to kakor brez njega. Če bi priznavali še druge poti edinosti, bi doživeli, kako se hiša na hišo zruši, kako kraljestvo, ki bi ga med nami ustvarjali, ne more obstati. Za Njegov dom, utrjen na skali, pa je zapisano, da ga peklenska vrata ne bodo premagala.
Le On nas lahko spet združi in vrne Očetu, le v Njem smo spet lahko vsi združeni, le v Kristusu se lahko spet doživimo kakor eden. Zazrimo se v Križanega, ki se je v hrepenenju, da bi nas ponovno zbral, zjokal nad Jeruzalemom: »Kolikokrat sem vas hotel zbrati kakor koklja svoja piščeta, pa niste hoteli.« Nobeno drugo znamenje z neba nam ni dano. Zbirati z Njim pomeni hoditi svojo pot na goro Njegove daritve, pomeni živeti svoj delež pri Njegovi daritvi, sprejeti svoje trpljenje, v veri, da v Njem že sije vstajenje.
Kot dobri sopotniki na poti v prihodnost se zavedamo, da ima vsak svojo zelo osebno pot na to goro, kakor je osebno doživetje, da me je Gospod vzljubil in zame dal življenje, kakor je oseben Njegov pogled, ki mi vzbudi obžalovanje, da se za svoj greh bridko zjokam.
Tudi danes kot vsak petek smo povabljeni, da v tišini zremo Gospodovo smrt za nas. Povabljeni smo, da naše srce postane dom, svetišče Svetega Duha. Da postane to Njegov dom, s katerim razpolaga kot želi in v njem ni nič več našega, tako ni tudi nič več takega, kar bi hudi duh lahko prepoznal za svoje. Le tako bo vse to, kar nas bremeni kot greh, že presijano z milostjo. »Kjer se je pomnožil greh, se je še toliko bolj pomnožila milost.« In to bo znamenje, da je že prišlo k nam Božje kraljestvo.
Sobota, 10. oktober
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Če je človek resnično do dna srečen, to izžareva; večje sreče od te, ki jo doživlja, si ne more zamisliti. Tako je Marija svoje globoko veselje izlila v Magnifikat, ko je po Svetem Duhu pod svojim srcem nosila Jezusa. Zapela je tudi: »odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«. Tudi slovenski rod že stoletja blagruje Marijo, s tolikimi pesmimi ganljivo opeva Njeno lepoto. V današnjem evangeliju pa je tudi neka žena iz množice vzkliknila Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile«. Kako razumeti Jezusov odgovor tej ženi: »Še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in izpolnjujejo«? Ali more biti kdo še bolj blagrovan kot Božja Mati Marija, v kateri se je na tako popoln način božja beseda utelesila? Kaj ima Jezus na misli, ko izreče nad nami še nekaj večjega? Lahko naše srce še bolj prekipeva od sreče kakor Marijino?
Večja sreča od tiste, ki si jo sedaj sploh moremo zamisliti, nam je napovedana ob koncu, ko bomo deležni tega, kar človeško oko še ni videlo in kar v človekovo uho še ni prišlo – to, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
Jezusov »še bolj, še več« kaže na ljubezen, s katero Oče dopolnjuje načrt odrešenja, zasnovan kot nenehno čudovito vzpenjanje k še več. Nič mu ne more tega preprečiti, nobena človeška slabotnost. Ta »še bolj, še več« je lasten Očetovemu hrepenenju, ki v svoji ljubezni ne more mirovati, ampak nenehno deluje, ustvarja, da Božje življenje v nas lahko raste, se razvija, prekipeva. Jezus je to izpovedal, ko se je v Svetem Duhu razveselil nad Očetovo zamislijo, da se je sklenil razodeti majhnim in preprostim. Izpovedal je učencem, ko jim je obljubil, da bodo delali še večje stvari kot on, ker gre k Očetu. Da bi vedeli, kam vsa naša pot teži, nas psalmist danes nagovarja: Premišljujte o vseh njegovih čudovitih delih.
Ob Marijinem materinstvu lahko premišljujemo o čudovitosti betlehemske noči, ko se je nebo sklonilo k zemlji, v veselju, da nam je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene. Takrat je že nastopila polnost časov, ki pa bo dopolnjena šele v neminljivi Veliki noči, ko bomo vsi prišli do popolnega človeka, do mere polne starosti Kristusove. Ko je Gospod govoril o še več, je že zrl tisto našo združenost v Njem, ko bomo kakor eden v Kristusu, ko ne bo več med nami razlik in delitev, s katerimi je zaznamovano naše zemeljsko življenje. »Ne bo več ne Juda ne Grka, ne sužnja, ne svobodnega, ne moškega in ženske.«
V Gospodu to polnost združenosti že sedaj lahko živimo, na način, ki se bo ob koncu časov dopolnil. Živimo jo ob oltarju, ko prosimo Očeta, da bi nas po Kristusovi daritvi Sveti Duh združil v eno. Živimo jo le tako, da v ponižnosti prisluhnemo po Marijinem zgledu besedi, s katero nas Gospod poišče, da bi mu, kakor Marija, izrekli svoj »Zgodi se«, da bi v poslušnosti dali prostor Besedi, ki se v našem življenju želi učlovečiti. Naša pot je vedno tista, Marijina, ki jo hodimo v veri, ko nas vedno znova osebno nagovarja Beseda k še več, k še bolj željnemu pričakovanju razodetja Božjih sinov, tiste polnosti, ki nam je obljubljena.
Nedelja, 11. oktober
»da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Tudi to nedeljo se srečujemo z Jezusom v Jeruzalemu, v neposredni bližini Njegove Velike noči. Tudi v današnji priliki je v središču Oče, ki ima Sina, kateremu je kot kralj pripravil svatbo. Tudi danes nas nagovarja podoba, ki kliče v radost življenja, v popolno skladnost, kjer je vse najlepše skrbno skupaj zbrano in pripravljeno za nas: zdi se, da se dogaja v dvorani, kjer trpljenja ni več, kjer bodo obrisane vse solze in bo uničena smrt, v tako velikem prostorju, ki sprejme vse narode sveta, obilje radosti je opisano tudi z izbornimi sočnimi jedmi, prečiščenim žlahtnim vinom.
Ko je vse že pripravljeno, manjkajo le še gostje – mi – človeški rod, ki se nam Oče v ljubezni do svojega Sina želi razodeti. Pri tem pa se dogajanje zaplete.
Oče nas povabi na gostijo najprej tako, kakor bi storil kralj, ki po svojih služabnikih vabi prijatelje. Vabilo pa nas dosega v neprimernem trenutku, ko smo vpeti v naše mnoge aktivnosti. Najde nas tam, kjer se čutimo pomembne, ko tekamo za odgovornimi opravili. Zmede nas, ne znamo se prestaviti sredi tekanja na praznik ljubezni, sredi vsakodnevnih skrbi na zastonjsko obdarjenost. Naš mali svet je preozek, da bi bili udeleženi pri večjem dogajanju, tistem, ki je med Očetom in Sinom. Nikomur od povabljenih ne pride na misel, da vabi ta, ki mu vse pripada, kateremu se ne more odreči.
Kolikšno je bilo razočaranje kralja, ko se gostje niso odzvali, si težko predstavljamo. A kakor ženina ni brez neveste, tudi gostije ne more biti brez svatov. Kralj se obrne na uboge, na tiste, ki so majhni v očeh tega sveta.
Kraljevo povabilo nas doseže tam ali tedaj, ko utrujeni sredi poti omahnemo, ko nam kaj to tekanje prekine in v dvomih ne vemo več, kam in kako, ko je naše življenje podobno posedanju na križpotju. Četudi smo bili prej pomembni poslovneži, postanemo lahko čez noč ubogi reveži tega sveta, ki pa se kraljevega povabila razveselijo. Dovzetni za kakršnekoli nove predloge, se hitro odzovejo, čeprav morda niti točno ne vedo, za kaj gre.
Sij svatovske dvorane, napolnjene s takimi reveži, prekine dramatično vprašanje: Kje imaš belo oblačilo? Je že videl kdo berača, praznično oblečenega? Ali tisti, ki posedajo na križpotjih brez dela, nosijo svatovsko obleko? Težak molk revežev ob tem kraljevem pogoju nas zmede in vrača na sam začetek. Kaj pomeni biti udeležen na svatbi, ki jo je Oče pripravil Sinu? Belo oblačilo zaljša nevesto, o kateri pa tu nič ne slišimo. Kakor da smo vsi svatje Kristusova Nevesta, Cerkev, ki se zaljša za svojega Ženina. Odeti smo lahko v belino, ker nas je Kristus opral s svojo dragoceno krvjo, da bi živeli lepoto čistega srca.
Pred Očetom nimamo drugega oblačila kot tisto, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo bili sprejeti v skupnost Cerkve. Takrat je Gospod prekril našo nagoto, ko je šel mimo nas in nas je vzljubil. Če si ne bi nadevali nase svojih, po naši meri krojenih prekrival, bi belo oblačilo vedno imeli, tudi če bi na naših križpotjih že zdavnaj pozabili, da se nam lahko nepričakovano zgodi, da nas vzamejo na gostijo. Belo oblačilo ni nekaj, kar bi sami lahko prislužili, podarjeno nam je, ko začnemo pripadati skupnosti Cerkve, ko v skupnosti Cerkve pričujemo za Kristusa in se ne čutimo izključene, kakor zavite v molk.
s. Mirjana Filipič, SL