“Od materinega naročja povišuje naše dneve” (Sir 50,22)
V teh besedah nam Bog pove, da nas ljubi in usmerja že od vsega začetka; še preden smo se rodili, je Bog imel za nas pripravljen načrt.
Vsak izmed nas ima pri Bogu začrtano pot, ki je vsak dan izpolnjuje. Tako skušam razmišljati tudi jaz. Vsaka stvari, ki se mi v dnevu zgodi, vsak občutek in vsaka reakcija vpletenega človeka je sestavni del velikega načrta, ki ga je kot knjigo za vsakega posebej zapisal Bog, še preden nas je poslal v svet. S tem razmišljanjem si pomagam pri soočanju z vsakdanom in pri preživljanju težkih trenutkov. Če se vsaka stvar zgodi po njegovem načrtu, bo po težkem obdobju “posijalo sonce” in se bo zgodilo nekaj dobrega.
Prav tako pa nam Bog podarja vsak dan nove priložnosti, da smo boljši ljudje, kot smo bili pretekli dan. In če se bomo trudili biti vsak dan boljši ljudje, bomo s tem vsak dan modrejši in to nam bo pomagalo, da bodo naši dnevi, da bo vsak dan bolj veličasten, čudovit in izpopolnjen kot prejšnji.
In kje dobivaš moč za to? Kažipot? Saj to ni kar tako samoumevno… ali misliš ti kako drugače?
Nekaj moči za takšno razmišljanje dobim od prijateljev. Velikokrat mi prijatelji vlijejo neko energijo ob trenutkih, ko sploh nisem vedela, da rabim pomoč. Tudi ko mislim, da imam dovolj moči in modrosti, mi s svojimi besedami in dejanji dodajo še kakšen procent in mi še izboljšajo počutje. Pa tudi njihove izkušnje: čeprav smo še mladi, velikokrat opažam, da pa se nam je vseeno že veliko zgodilo, in ker se učimo iz napak, je vsaka mikro-izkušnja pomembna.
Velika večina moči pa priteka iz smeri družine. Ne glede na vse vzpone in padce te družina podpira. Daje ti fizično, psihično in duhovno podporo, kar so temelji za dosego ciljev in izpolnitev želja, za izpopolnjeno življenje in srečen vsakdan.
Ana Urleb, mlajša dijakinja
Resnično, Gospod nas od rojstva naprej spremlja na naši poti od jutra do večera. Podoben je staršem, ki svoje otroke varujejo in jih usmerjajo, da delajo, kar je prav – tako nas tudi Bog po naši vesti in ljudeh okoli nas vedno znova opominja na pravo pot. Ta je edina, ki nam prinaša pravo srečo. Tudi kasneje v življenju nas ne pušča samih, ves čas s svojim vse-navzočim pogledom pazi na nas. Spremlja vse naše napore in prizadevanja in jih odprtih rok sprejema in spreminja v sredstvo za odrešenje sveta. S tem našemu življenju daje globlji smisel in namen, saj z njim lahko delamo dobro za ves svet.
Nina Štempelj
Živeti pomeni potovati po težjih in lažjih poteh. To potovanje je skrivnostno, vendar hkrati čudovito, če imamo ob sebi ljudi, ki so nam ljubi. Bog, družina in prijatelji so zvesti sopotniki na mojem življenjskem popotovanju. Z menoj se veselijo, jočejo, me bodrijo in vlivajo poguma v težkih trenutkih. Hvaležna sem jim za to. Neizmerno sem hvaležna Bogu in staršem, da so mi dali priložnost živeti. Starša sta me sprejela odprtih rok in vem, da se kadarkoli lahko vrnem k njima, v trenutkih stiske in veselja. Zato se vsak dan obračam z zahvalno molitvijo k Bogu, ter ga hkrati prosim, da ne izgubim vere Vanj, ki v mojem življenju predstavlja vero, upanje in ljubezen. Največja skrivnost je prejemati Njegovo ljubezen in jo dajati drugim, ki je sami ne premorejo dovolj.
Nina
Gospod Bog nas spremlja vedno na naših poteh. Kot pravi že sv. Pismo: » Poklical sem te po imenu, moj si!«. Bog je torej že od našega spočetja naprej naš nebeški Oče in mi smo njegovi božji otroci. Ko sem se ustavila ob letošnjih besedah Tedna za življenje, sem razmišljala naslednje: Bog je z nami že od vsega začetka in ko pravi sv. Pismo, da »povišuje« naše dneve, pomeni, da daje našemu življenju smisel in želi prebivati v nas. Zavedati pa se moramo, da nam Bog vedno pri tem daje popolno svobodo in, da če želimo, da živimo svoje življenje v polnosti, mu moramo dopustiti, da deluje po sv. Duhu v nas. Bog je namreč vsakemu izmed nas dal neke talente. Vprašanje pa je, ali mi te talente držimo zase in jih uporabljamo le v svoj prid, ali se bomo zmogli odpovedati svojemu egoizmu in znati deliti svoje talente z drugimi. Namreč, ravno v tem je lepota krščanstva: ko smo sposobni izročiti Bogu vse to, kar imamo, potem bo lahko On v luči svoje ljubezni deloval v nas in naše dneve napolnil bogate, vendar ne v materialnem, temveč duhovnem smislu.
Danes toliko ljudi žeja po resnici, po pravi ljubezni in jo iščejo na vse možne načine, toda prava sreča se skriva v poglobljenem odnosu z Bogom. Takrat najdemo MIR in naše življenje ni nekakšno brezglavo drvenje, temveč imamo pred seboj jasen cilj: želimo živeti Zanj in delati vse Njemu v čast in zahvalo. Takrat bodo naši dnevi življenja »povišani«, ker bomo čutili Njegovo bližino, ker bo v nas MIR, ki ga nič na svetu ne more dati, le On, ki je šel za naše grehe in slabosti na križ, da bi se, kot pravi sv. Pavel: »Nihče kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje.«
Nika Cvelbar
“Zares , ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.”(Ps 139, 13-14)
Že sama misel, da od vsega začetka našega bivanja nad nami bdi Božja roka, me navdaja s čudenjem in neizmerno hvaležnostjo. To je hvaležnost za vse dneve otroštva, leta odraščanja in mladostnega iskanja, za številna vprašanja, kje je moje mesto na tem svetu, kje lahko storim največ dobrega. Hkrati spoznavam, kako vsi trenutki, ki jih težko sprejmem, prinašajo obilne milosti. V očeh tega sveta je to skoraj nerazumljivo, v luči vere pa nas preizkušnje še bolj dvignejo h Gospodu.
Kakšna sreča, da je vedno z nami in nas spremlja na vseh poteh našega življenja.
Kje najbolj srečaš Gospoda oz. ga doživljaš da spremlja tvojo pot življenja?
Seveda čutim, da me Gospod najbolj nagovarja preko prejemanja zakramentov, predvsem evharistije. Tu najdem studenec žive vode, iz katerega lahko črpam moč za vsakdanje življenje. Vsak izmed nas je povabljen, da živi iz vere in sledi Jezusovemu povabilu:”Hodi za menoj!” Mi se mu moramo le prepustiti, da bo On lahko vedno bolj deloval v nas.
Ana M.
Ko preberem ta svetopisemski stavek, zmeraj znova začutim toplino matere in bližino Boga. Naše življenje je od spočetja do smrti povezano z mamo ter velikokrat tudi odvisno od mame. To je tista oseba, ki otroka daleč najbolj zaznamuje in oblikuje, marsikdaj so njene odločitve za otroka usodne že pred njegovim rojstvom. Mama je pogosto prva in zadnja beseda našega zemeljskega življenja. Materinska ljubezen človeka krepi in mu daje moči za samostojno življenje, hkrati ga veže in osvobaja. V tem vidim veliko podobnost z Božjo ljubeznijo, ki človeka notranje krepi in varuje ter hkrati opogumlja, da si upa stopati po svoji poti. Zanimivo, kako redko razmišljamo, da je prav materinska ljubezen največji dokaz sprejemanja Božje volje. Materino naročje predstavlja simbol brezpogojne ljubezni in varnosti, ki daje človeku notranji mir. Vse mame se v času opravljanja svoje najbolj pomembne vloge, ki je pogosto prezrta in javno zasmehovana, srečujejo z različnimi stiskami ter izzivi, kako čim bolje zaključiti svojo odgovorno nalogo. V veliko pomoč jim je lahko trdna vera, da na tej poti niso same in da Bog ne povišuje samo naše dneve, ampak tudi njihove dneve. S tem ko pomagamo mamam v stiski, pomagamo sebi, vsem rojenim in nerojenim otrokom ter družbi kot celoti, da bo imela v bodoče čim manj trpečih mam in čim več otrok, ki bodo sledili pravim ciljem ter nekoč znali oblikovati varne in ljubeče skupnosti, v katerih bo dovolj prostora za uresničevanje Božje volje.
Teja