»Da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost«
Letošnje leto nas je zelo konkretno opomnilo, kako lahko tako majhna stvar, kot je navidezno neznaten virus, usodno vpliva na naša življenja. Kar naenkrat so se vse vsakodnevne obveznosti lahko ustavile in naenkrat smo več časa preživeli skupaj. Nismo razmišljali le o sedanjem trenutku, ampak so se naše misli in skupni pogovori bolj pogosto usmerjali v prihodnost in odprli mnoga nova vprašanja…
Ko ob razmišljanju dr. Alojzija Šuštarja pogovor nanese tudi na prvi del njegove misli (»Pomagati si moramo med seboj«), se sprašujeva, koliko zmoreva stopiti iz cone lastnega udobja, da pristopava drug k drugemu, se slišiva, razumeva, vživiva drug v drugega in si pri tem tudi pomagava. Kljub skoraj dvajsetim skupnim preživetim zakonskim letom se pogosto znajdeva kot na začetku, saj se vedno znova učiva razumeti drug drugega, živeti drug z drugim in vedno bolj tudi drug za drugega. Na poti, po kateri hodiva, srečujeva tako romantičen sončni vzhod, darežljivo jesensko pobiranje pridelkov, včasih pa tudi hladna jutra in zdolgočasene, razvlečene zimske meglice. Tudi takrat, ko se najini poti ločita in hodiva po njih osamljena, naju povezanost, ki sva si jo podelila z zakonsko obljubo, znova in znova vabi, da se ponovno zbližava, da se najini poti spet srečata.
Blaga misel našega pokojnega nadškofa naju vrne tudi v spomine nanj, ki je v prelomnih trenutkih zmogel biti sopotnik tudi tistim, ki so mu v »svinčenih« časih na pot nastavljali ovire, ob katerih pa se ni spotikal, ampak jih je kot Človek zmogel prestopiti, da se je približal sočloveku. Njegovo delo za prihodnost je postalo naša sedanjost. Ali jo zmoremo živeti kot dobri sopotniki? Iskati tisto, kar nas povezuje, spoštovati različnost mnenj in se soočati z njimi so samo nekatere od mnogih njegovih popotnic, da lahko z upanjem hodimo po skupni poti. Najprej kot posamezniki, nato kot zakonci in starši ter navsezadnje kot odgovorni državljani, ki jim je mar za skupno dobro.
Kot kristjani moč črpamo najprej iz povezanosti z Gospodom, ki je najboljši zgled sopotnika, ki nas ne zasleduje, ampak hodi z nami. In nas tudi poišče, ko sami izberemo drugo pot, ki nas oddalji od njega. Povezanost z njim najdemo v vsakodnevnem pogovoru z njim, kar je najin temelj za skupno pot v prihodnost. V Molitvi je Edvard Kocbek zapisal: »Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Nikoli ne bom nehal biti. Nikoli. Amen.« Upanje po bližini je vsajeno v vsakega človeka in to je tudi naše večno hrepenenje, da bi bili dobri sopotniki v prihodnost in da bi skupaj našli pot do Luči.
Tina in Miha
Ko sva se pred štirinajstimi leti poročila, Jezusa osebno še nisva poznala. Vstopila sva v sveti zakon z vero v Boga. A če danes gledava, ne veva, kakšna vera je to bila, saj vse, kar je bilo verskega prisotno v najinem zakonu, je bila molitev sveti angel po predlogu kaplana iz priprave na zakon. Življenjske vrednote, ki sva jih takrat imela, so bile pravzaprav takšne kot sedaj. Živeti zakon v ljubezni, imeti družino in pošteno delati. Spoznanje, da Jezus živi, spreobrnjenje in milost vere, ki nam jo je Bog pripravil, pa je težko opisati. To je bilo obdobje hudih preizkušenj in hkrati velike ljubezni. Pravzaprav so bili občutki podobni zaljubljenosti, le močnejši. Tega človek ne pozabi in iz tega črpaš tudi, ko Jezusa ne čutiš več tako blizu. In ta živi Jezus pravzaprav na zunaj ni dosti spremenil, spremenil pa je bistvo. Vrednote so ostale iste, le da si prej čakal, da boš ljubljen, z Jezusom pa si prvi ljubil ti. Oba sva na prvo mesto postavila Jezusa. Takrat sva se začela zavedati, da drugega ne moremo spremeniti, ampak ga lahko ljubiva z vsemi darovi in slabostmi. Pa naj bova to midva kot zakonca, starši, kdo od prijateljev ali sodelavec. Kot starša petih otrok, kjer smo prepleteni od kobacanja v plenicah pa do pubertetniških čustvenih viharjev, želiva tudi otrokom z vzgojo položiti v srce, da bistvo ni uživati in ne to, da vse teče gladko. Hodimo po poti, se urimo v krepostih in cilj je svetost. In vsak človek, ki nam je dan, je tu, da postajamo mi sami boljši, zato bodimo hvaležni za vsak trenutek, pa četudi v naših očeh ni najboljši. Spremeniš lahko le sebe in s tem spreminjaš tudi svet. Trenutek za trenutkom, dan za dnem. Sedaj se trudiva, da iščeva svoje napake, svoje slabosti in se počasi z Božjo pomočjo spreobračava. Tudi v zakonu se nama zdi pomembno, da služiva drug drugemu. Trudiva se, da jaz spreminjam sebe tako, da bo drugi srečen in ljubljen. Tako postajam sopotnik v zakonu, družini, službi. Sopotnik na poti v prihodnost, saj s tem, ko služim, drugemu prinašam Jezusa, pa čeprav ga drugi mogoče ne pozna. In tudi v tem obdobju pandemije smo vsi postavljeni na preizkušnjo in tudi v teh časih nas Bog kliče k služenju drugemu. Jaz lahko zaščitim drugega in ne sebe. In če bi vsi delovali v duhu, da smo služabniki drugemu, postane vsak trenutek lepši in vsak dan bogatejši.
Mojca in Marko
Življenje nas vsakodnevno postavlja v odnose z ljudmi, s čimer postajamo sopotniki drug drugemu, mnogokrat čisto nezavedno. Globje razmišljanje o tem me privede do samoizpraševanja: pa sem res dobra, poštena , sočutna, zvesta……sopotnica nekomu?!
Ker sem žena in mati, se moje misli najprej ustavijo pri najbližjih. In prav ob bližnjih je mnogokrat biti dober sopotnik najtežje, saj se poznamo in vidimo take, kakršni v resnici smo: z dobrimi in slabimi nagnjenji.
Možu sem pred Bogom obljubila, da mu bom zvesta, ga spoštovala, ljubila na najini zemeljski poti, torej da mu bom dobra sopotnica: ko bova v ljubečem odnosu in tudi takrat, ko si bova šla na živce……
Toda kolikokrat se v moje misli zajedajo skrb, nezaupanje, zamere, jeza, ki me hromijo ne le duhovno, ampak tudi fizično in mi jemljejo življenjsko energijo. Slabo, ki ga vidim pri drugih, dejansko delam sama , jih obsojam in zahtevam popravo krivice.
V takem stanju nenadoma obstojim in skesano ugotovim, da sem ne samo daleč od Boga, temveč skušam celo vse vzeti v svoje roke in dokazati svoj prav. Taka zagotovo nisem dobra sopotnica ne možu ne otrokom ne komerkoli. In ko končno le dopustim Bogu, da se me dotakne kot moj edini brezpogojno ljubeči in usmiljeni sopotnik, lahko razločim, kaj je dobro in slabo. Tedaj ne čakam, ampak storim prvi korak in naredim nekaj dobrega za drugega. Ljubezni, ki jo podarimo nekomu, ki nam je ne vrača, zato ne bo nič manj. Drug drugemu smo si dani in to z namenom, da nam je skupaj lepo, da si pustimo svobodo, si pomagamo, se potrpežljivo prenašamo in tako z naklonjenostjo sobivamo. A le, če se sprejemamo kot dar, zastonjski dar, za kar smo lahko samo hvaležni.
V preizkušnji se prenavljam in Njegova Ljubezen stori čudež, da edino taka sem lahko dobra sopotnica. In tedaj se tudi vame naseli brezmejno razumevanje in globok mir.
Ko so otroci odraščali in odhajali , sem se večkrat spraševala, ali sem dovolj prepričano živela vrednote in svojo vero, da ne bodo kdaj zavračali tega, kar jim je vsajeno v srce. In ko so si ustvarjali družine, sem jim stala ob strani s konkretno pomočjo in molitvijo. Danes čutim veselje, ko vidim, da smo si vsi v danes že precej razširjeni družini kar dobri sopotniki: da se znamo skupaj veseliti uspehov ter skupaj prebroditi tudi težave in poraze.
Sprašujem se tudi, če sem dobra sopotnica ostarelemu očetu, ki v pozni starosti sameva ob izgubi svoje ljubljene žene. Mu znam prisluhniti, ga razvedriti in mu jasno povedati, kako hvaležna sem, da je še vedno med nami …
Sem dobra sopotnica osemdesetletni teti, ki mi je storila veliko dobrega: ali ji z veseljem pomagam in prisluhnem, da skupaj odkrivava, kako sva druga drugi velik blagoslov.
Da, sopotniki smo si na različnih poteh: v družini, podjetju, župniji, mestu in tudi kot narod v svoji samostojni domovini.. Kakšni sopotniki bomo, pa je sad naših notranjih odločitev za dobro ali slabo. Zato se v dvomih obrnem na Gospoda z vprašanjem: “Kaj bi Ti, Jezus storil?” V odgovor takoj zaslišim vrsto njegovih naukov, v katerih mi ljubeznivo pravi:
“Ljubite svojega bližnjega; Resnica vas bo osvobodila; Nosite bremena drug drugemu in si nesebično pomagajte; Ne obupujte, kajti jaz sem svet premagal; Bodite moji glasniki,delite mir……”
Če vse te Jezusove besede živimo , bodo tudi naše odločitve pravilne in dobre za vse ljudi.
Kajti naša ljubezen do drugih je odsev naše ljubezni do Boga. Bog nam je položil v srce celo hrepenenje po večnosti, česar ne moremo popolnoma razumeti, pač pa nam je tako dal slutiti, da smo sopotniki vsega človeštva, potujočega k Njemu v ljubeč objem.
Marjeta Snoj
Razmišljam o sopotnikih v svojem življenju. Sopotniki so namreč predvsem dar, ki ga prejmeš. Brez njih nihče od nas ne bi mogel biti to, kar je. Mnogo jih je: nekateri so dajali rast moji prihodnosti in ji jo še dajejo, drugi so jo ranili ali izpili življenjske moči. Na poti življenja namreč srečamo vse mogoče sopotnike: sopotnika, ki ti je blizu v veselju in v stiski in ti morda pomaga tudi razvozlati smisel le-teh; tistega, ki se hoče samo malo zabavati, ali sopotnika, ki hoče tvojo bližino le izrabiti zase, in celo takšnega, ki ti hoče preprečiti pot naprej. Ljudje vseh vrst se nam približajo, da bi hodili z nami.
Počasi pa se naučiš razločevati tiste prave sopotnike, katerih sopotništvo ti postane zaklad, ne glede na to, koliko časa te spremljajo. To so tisti, ki ti pogled usmerjajo v prihodnost, tisti, ki ti razodevajo, da je “prihodnost” življenje, polnost življenja in radost življenja. Ti sopotniki te učijo boriti se za to prihodnost. Takšnih sopotnikov ni veliko, a so. So ljudje, ki so nam podarjeni od rojstva – oče, mati, bratje in sestre, sorodniki, prijatelji… ali osebe, ki si jih srečal po milosti v posebnem trenutku življenja. Ni pomembno, kdo so ali koliko časa te spremljajo, kajti vsi imajo skupno potezo: vsi so opazili življenje, mu dajali rast, ga podpirali, opogumljali in pred nami odprli neizmerno obzorje. V času veselja so nam pogled usmerjali v dar, v dobroto, v lepoto. V času stiske, trpljenja in smrti so nam ohranjali upanje, da so naši koraki usmerjeni v življenje. V času izgubljenosti in dvoma so nam osvetljevali pot z dovolj luči, da se nismo izgubili v temi. Ti so dobri sopotniki, saj so z nami in za nas odprli pota v prihodnost, ko so zajemali zaupanje iz ljubezni, ki ne razočara.
Ob njih se učim, kaj pomeni biti dobra sopotnica drugim, tistim, ki so mi dani na pot v prihodnost, v življenje v polnosti. To je dar, ki ga prejemam, in odgovornost, ki se od mene pričakuje. Živeti z drugimi ni le veselje, da smo podarjeni drug drugemu, ampak je skupno iskanje, da bi mogli zajeti iz življenja, ki je v nas, da bi se nam razkrilo vse tisto, kar nam ga daje, kar nas odpira v prihodnost, ki vsakemu, včasih tudi utrujenemu koraku, daje smisel. Prihodnost ni neki bolj ali manj oddaljeni ‘jutri’, ampak je že ‘danes’, odet v smisel in polnost, v ljubezen, v konkretnih okoliščinah vsakega človeka. Če naj se ta ‘danes’ razprostre kot moja prihodnost, me vedno kliče v skrb za drugega – za moža, ženo, brata, sestro, prijatelja… ; včasih je zbran iz veselih, lahkih korakov, drugič iz pozornih in vztrajnih korakov, tudi iz sočutnih in trpečih korakov – iz korakov, ki so vedno koraki podaritve samega sebe, saj ta edina podarja smisel življenja.
V nekem trenutku življenja je vsakdo od nas prejel v dar dobre sopotnike, ki so mu dali življenjske izkušnje in ga z zaupanjem usmerili v prihodnost. Danes smo v hvaležnosti ta sopotnik lahko tudi mi, ko delimo življenje, ki smo ga prejeli, s tistimi, ki vstopajo na našo življenjsko pot.
s. Giovanna M. Colombo, SL
Prihodnost? Katera prihodnost, če ne tista, ki se nikdar ne konča, prihodnost, ki se bo prelila v večnost, ko se zadnji dih in zadnji utrip srca razpre v novost življenja, v moči Kristusovega vstajenja.
Prihodnost razumevam kot čas, ki se ne konča. Že od malega, ko smo pogosto šli do hiš, kjer se je kdo za vedno poslovil in smo pokropili ter molili. Videla sem solze in bolečino, duhovnik pa nam je pri sveti maši govoril o vstajenju. Peli smo alelujo…
Morda mi je bil zato sopotnik na poti v prihodnost najprej Gospod, Oče, ki čaka, da nas sprejme… kasneje, v mladosti pa Kristus, ki je blizu.
Ne vem, kako in kdaj, a že kmalu je mojo pozornost pritegnila Božja beseda, ko sem jo slišala, prebirala. Šibka v pogovoru z Njim, a očarana od Njegove besede, proseč za pomoč Svetega Duha, da bi jo znala razumeti, sem želela razbirati, kaj mi govori, kako mi svetuje smer poti in odločitev. To je On, Živa Beseda, ki prodre do globin, razsoja misli in namene srca in se je storil dobri Popotnik, potrpežljiv in zvest na poti v prihodnost.
Vsako Veliko noč se sprašujem, kako On meni razlaga pisma, kaj mi govori kot učencema, ki se jima je pridružil na poti v Emavs. Skozi dozorevanje mi je popotnik v evharistiji, podobno kot učencema. Vzel je Kruh, ga razlomil in ga jima dal. Potem pa je izginil izpred njiju. »Ali ni najino srce gorelo v nama…«
Hvala Ti, Gospod, ker si postal človek, ker si mi postal sopotnik, ker si mi odprl vrata prihodnosti, ki se nikdar ne konča. Hvala, ker je v tvojem trpljenju in smrti vstajenje razodelo Očetovo večno ljubezen.
s. Valentina Slana, SL
Kako sem doživljala nadškofa g. Alojzija Šuštarja?
Spominjam se povezanosti med mojo rojstno družino in družino Šuštarjevih iz Grmade. Micka, sestra našega ata, je bila poročena z bratom Šuštarjeve mame iz Grmade, v družini Kukenbergerjevih iz Gorenjih Ponikev. Živela je na rojstnem domu Šuštarjeve mame, zato smo se tam večkrat srečevali ob raznih praznovanjih. Spomini mi segajo v čas, ko je bil g. Alojzij v Švici, a so ga sorodniki večkrat omenjali v pogovorih. Spomnim se, kako so o njem govorili zelo pohvalno in lepo.
Pozneje sva bili z njegovo sestro Anico sošolki v takratni nižji gimnaziji, nato pa sva nekaj let sodelovali v trebanjskem cerkvenem pevskem zboru. Anica in sestra Slavi sta bili poleti večkrat pri bratu na počitnicah v Švici.
Na kmetiji na Krušnem vrhu, kjer je bila poročena Alojzijeva sestra Marija, pa je imel naš ata čebele let in smo bili zato pogosto v stikih tudi z njeno družino.
Zaradi vsega tega sem slišala veliko dobrega o tem pridnem, skromnem, nadarjenem študentu in pozneje duhovniku, ki je odšel v Rim, bil zaradi bolezni poslan na okrevanje v Švico ter tam ostal kar nekaj let. V Švici je bil zelo spoštovan in cenjen.
Čeprav ga takrat osebno nisem poznala, sem se pa bolj poglobila v njegovo življenje in njegovo osebnost, ko sem na Aničino željo zanj ustvarjala sliko njihove rojstne domačije. Globoko sem čutila, kako pomemben biser je zanj ta preprosta kmečka hiša, saj je njegov dragoceni rodni dom.
Ko se je g. Alojzij vrnil v Slovenijo in bil postavljen za nadškofa Ljubljanske nadškofije, sem ga doživljala kot dobrega vernega očeta Slovenskega naroda in upala, da bo kmalu uspel vcepiti in utrditi v naše versko življenje način, ki ga je bil vajen v svobodni Švici. Krščansko pokončnost in krščanski pogum. Zelo se je trudil. Bil je tako blizu ljudem, globoko veren, človek molitve, trden v svojih načelih, umirjen, izobražen, široko razgledan, spoštljiv in blag. Pravi človek dialoga z vsemi. Videl je v prihodnost.
Ko so se pojavile pobude o osamosvojitvi Slovenije in so se začele nakazovati tudi možnosti za ta zgodovinski korak, sem ga občudovala, kako odločno in aktivno se je vključil v proces in smelo zastavil vse svoje moči, svoj ugled, ki si ga je ustvaril v času delovanja v Švici, po Evropi in v svetu, ter v pravem trenutku pripomogel k priznanju samostojne države Slovenije.
Prepričana sem, da bi brez njega Sloveniji takrat veliko težje uspelo, ali pa sploh ne, zato si prav gotovo pokojni g. nadškof Šuštar zasluži častno mesto med velikani slovenske osamosvojitve.
Kadar se je vračal v svojo rojstno župnijo Trebnje, je zelo rad po končanem obredu stopil med župljane in se zelo odprto, preprosto pogovarjal in bil pozoren do vsakogar. Vsi smo ga bili zelo veseli in smo ga zelo cenili.
Mislim, da nam tudi njegov zgled govori: »Pomagati si moramo med seboj, da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost.«
Marija Korbar
Gospodu sem hvaležna, ker nam daje življenje kakor pot, kakor romanje in ker vemo, da je naš cilj tam, kjer smo resnično doma, Dom. Zaradi neskončne Očetove ljubezni je On sam zapustil Očetov dom, da je z nami prehodil to pot. On je naš sopotnik, tihi in močni spremljevalec in Luč. Njegovo življenje, Njegova Beseda odpira za nas pot skozi vse situacije, saj je pot predvsem notranja. Njegov Sveti Duh, Čudoviti Svetovalec, odpira srce, da se ne zmede in ne utrudi, da ohranimo vero, po kateri ga prepoznamo. Kajti kako bi našli pot in razumeli, kam gremo, če ne v Njem? Hvala Gospodu, ker nam na poti daje sestre in brate; dar je prepoznati v njih Njegovo neskončno previdnost. Naučimo se zreti luč ob tistih, ki ob nas zrejo luč, in vidijo globlje in dlje kot mi sami, razumevajo Gospodovo prisotnost, kjer je še ne prepoznamo, učijo verovati. Tako se Gospod razodeva, On sam se daje v bratih in sestrah. Ko razmišljam, kdo mi je pomagal prepoznavati Gospoda na poti, se tudi zase vprašam: sem dobra sopotnica mojim sestram in bratom? More Gospod po meni sijati svojo luč, predvsem tistim, ki trpijo? Saj mi On daje tudi iskanje in trpljenje sester in bratov kot skupno pot dozorevanja, da globlje razumemo in sprejmemo Njega, ki nosi naša bremena, da bi nas le-ta prekalila in bi cilj postal bolj jasen. On daje dar odpuščanja, ki odpira pred nami prihodnost, za katero lahko nadaljujemo pot ali znova začnemo po padcih. On z nami, med nami, pred nami in za nas, to je naša skupna pot. V veri razumevam, da je cilj dopolnitev tega, kar nam Gospod daje že zdaj, sestre in brate in samega sebe.
s. Martina Korelc, SL