Geslo letošnjega Tedna za življenje se osredotoča na temeljno sporočilo Prvega Janezovega pisma, v katerem beremo: »V ljubezni ni strahu.« Ta trditev nas nekoliko preseneča, saj imamo pogosto, še posebej v tem času, drugačno izkušnjo. Situacija sveta je zaskrbljujoča, svetovna kriza na gospodarskem, socialnem in moralnem področju je že veliko ljudi, mladih, družin pahnila v težke preizkušnje in zdi se, da je vse več razlogov za negotovost, pomanjkanje upanja in za strah pred prihodnostjo. Tudi v Sloveniji gledamo v prihodnost z zaskrbljenostjo, v Cerkvi prav tako doživljamo negotovost. Kako to, da v ljubezni ni strahu, če smo vsi, tudi verni ljudje, pogosto v strahu ne le zase, ampak tudi in še bolj za naše drage, za mlajše generacije, kot tudi v strahu pred prihodnostjo?
Kako torej lahko razumemo sporočilo Janezovega pisma?
Zato, da bi globlje vstopili v sporočilo letošnjega Tedna za življenje, se sprašujemo: kaj pomenijo naslednji trije pojmi: ljubezen, strah in luč v Janezovemu pismu?
Pismo trdi: »Bog je ljubezen (agapē)« (1 Jn 4,17). Na podlagi te trditve postaja bolj jasno, zakaj v ljubezni ni strahu. Strah tukaj ni mišljen kot Božji strah, ki je eden od vidikov ljubezni ali skrbi, da drugega, Ljubljenega, ne bi prizadeli. Tukaj je mišljen strah zase, ki nasprotuje Bogu in njegovi ljubezni, ji postavlja ovire. Strah je v Janezovi teologiji povezan s človeškim grehom (1 Mz 3,10). Zato pismo izpostavlja nasprotje med Ljubeznjo in grehom, med lučjo in temo. Ljubezen, o kateri govori Janez, je Božja ljubezen, ki se je popolnoma razodela v Jezusu Kristusu. Ne gre za idejo, niti za neko človeško lastnost, ampak za osebo, za Jezusa, s katerim je ljubljeni učenec živel od trenutka poklica do najtežjega trenutka pod križem. Ljubezen do Jezusa ga je spremljala tudi, ko je na velikonočno jutro s Petrom tekel h grobu in videl, da je le-ta prazen, pa tudi, ko se je ponovno srečal z vstalim Gospodom ob Galilejskem jezeru. Gre za isto ljubezen, o kateri je pričal v četrtem evangelju, v pismih in v Knjigi razodetja. Bog je ljubezen in Jezus Kristus je razodetje Očetove ljubezni, popolne ljubezni, ki se je darovala za nas, da bi mi po njem živeli in bili preustvarjeni v novo, Božje ljudstvo, v občestvo z Bogom Očetom.
V ljubezni ni strahu, ker v Bogu ni strahu, ker v Kristusu ni strahu. Janezovo pismo nas usmerja k razumevanju našega življenja v Bogu. Ljubezen in strah nista na isti ravni, Ljubezen je prva in najgloblja resnica našega življenja. To je razlog našega globljega veselja in upanja. In strah lahko premagamo, seveda ne sami, ne z lastno močjo. V Prvem Janezovem pismu najdemo besedo »strah« (phobos) le v 18. vrstici 4. poglavja, kjer je trikrat rečeno, da ljubezen ni združljiva s strahom, saj ljubezen prežene strah, kajti strah predpostavlja kazen, tisti, ki se boji pa ni popoln v ljubezni. Evangelist ve, da Ljubezen, ki ne pozna strahu, ni človeška, ampak Božja lastnost. »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (v. 19).
Janezov evangelji zelo jasno ponazarja, da je Jezus Kristus tisti, ki premaga strah. Besedo »strah« namreč v četrtem evangelju redko srečamo: ob šotorskem prazniku (Jn 7,13), po Jezusovi smrti (19,38) in ob binkoštnem prazniku (20,19). Vsakič je rečeno, da so bili učenci v strahu pred Judi oz. da so bili iz strahu pred Judi zaprti v dvorani zadnje večerje. O Jožefu iz Arimateje je rečeno, da je šel k Pilatu prosit za Jezusovo telo, toda naskrivaj, iz strahu pred Judi. Srečanje učencev z Jezusom po vstajenju je odločilen dogodek, ki jasno pokaže, kako je On sam in srečanje z njim tisto, kar v njih premaga strah in jih napolni s Svetim Duhom ter jih usposobi za soočenje s tistimi, ki so se jih prej bali, ker se je v njih spremenilo nekaj bistvenega: zmaga ljubezni deluje po vstajenju tudi v učencih.
Prvi del gesla letošnjega Tedna za življenje poudarja da je Božja ljubezen nekaj drugega kot zgolj človeška ljubezen. Po Kristusovem učlovečenju je ta ljubezen v vsakem od nas, je nagloblja moč, ki nas neprenehoma odpira za čudovito Božje delo ljubezni, dviga nas k Bogu in Očetu in nam vliva upanje, pogum, notranje veselje ter mir sredi preizkušenj in trpljenja.
Vsak od nas je v življenju morda že srečal tisto Gospodovo ljubezen, ki odkriva globljo lepoto življenja, globlje skrivnosti ljubezni, ki omogoča globlji uvid v dogajanje v osebnem in skupnem življenju.
Drugi del gesla pa se povezuje z začetkom pisma, kjer je rečeno, da je Bog »luč« (phōs) (1 Jn 1,5).
Jezus je o sebi rekel: »Jaz sem luč sveta,« in sicer potem, ko je odpustil grehe (Jn 8,12). Še na poseben način pa se ta stavek povezuje s predgovorom Janezovega evangelija (Jn 1,5), kjer apostol Janez predstavi Jezusa kot Božjo besedo, ki je postala človek, in o njem pravi, da »luč sveti v temi« ter nadaljuje (v nekaterih prevodih), »a tema se je ni mogla polastiti«. Ljubezen je v predgovoru predstavljena kot popolna luč, ki je na noben način ne more premagati nikakršna tema. 1 Jn 2,8 poudarja, da tema izginja, kajti resnična luč že sveti. Kot smo videli pri ljubezni in strahu, da strah ni na isti ravni kot ljubezen, tako je tukaj rečeno, da tema nima iste moči kot luč. Resnična luč je oseba, Jezus, tema, to je greh in vse, kar je z njim povezano, pa se umika pred Jezusovim delom, pred njegovo sodbo, kot se tema umika pred svetlobo.
Najgloblji razlog našega upanja je torej tudi v tej uri življenja naroda, sveta, Cerkve resnica, da je Gospodova ljubezen močnejša od temnih sil, ki morda ustrašijo, vendar nimajo trajne moči.
Kristusova luč ljubezni že sveti. Ta svetloba je v človeku globoko navzoča; je nepremagljiva, če jo sprejmemo in z njo sodelujemo, je v naših srcih znamenje nove in večne zaveze med Bogom Očetom in človeštvom v njegovem Sinu.
Sredi situacije sveta in Cerkve nas sporočilo Prvega Janezovega pisma letos vabi, naj gledamo Jezusovo luč, Jezusovo ljubezen in ne damo prostora strahu in temi, v zaupanju, da nas ljubezen vodi in v nas premaga vse tisto, kar ni njegovo v nas, da bi bili vedno bolj svobodni za njegovo čudovito delo odrešenja, za naše vstajenje.
s. Maria Carmela Palmisano, SL