Pridiga Ptuj

Pridiga ob začetku Tedna za življenje
Ptuj – Sv. Jurij

27. nav. ned.
4. okt. 2009
1Mz2,18-24; Mr10,2-12

Dragi bratje in sestre!
Današnja Božja beseda nam je spregovorila o poklicanosti človeka k življenju v skupnosti. Če pogledamo prvo berilo, vidimo, kako svetopisemski pisatelj na čudovit, pesniško-literaren in slikovit način izliva pred nas Gospodove beseda in dejanja glede stvarjenja, še posebej glede stvarjenja žene.
Najprej pravi, da »ni dobro človeku samemu biti«, s čimer podčrta, da se je človek (Adam) zavedal svoje človeške delnosti in svojega polovičarstva, kar moremo razumeti, da je pravi, celosten človek šele v življenju dveh.
Nato govori o spanju, ki ga je Bog poslal Adamu. Tu ne gre zgolj za neko spanje, ampak za trenutke, v katerih se Bog približa duši, da spozna bistvo ženine narave, namreč njeno človeško poslanstvo in njeno enakovrednost. Zato pravi: »To je zdaj kost iz mojih kosti…«, kar podčrta njuno enost. Mož in žena, ustvarjena skupaj, sta od Boga hotena kot drug za drugega. Zato mora mož odkriti ženo kot svoj drugi ‘jaz’ iste človeškosti. Mož in žena sta narejena drug za drugega. Ne kakor da bi ju Bog naredil le ‘napol’, in kot ‘necelotna’: Ustvaril ju je za občestvo oseb, v katerem more biti vsakdo ‘pomoč’ za drugega, ker sta hkrati enaka kot osebi (»kost iz mojih kosti«) in dopolnjujoča se kot moški in ženska. To pa podčrta njuno prvenstvo, da sta ustvarjena za skupnost, za družino. Nikjer drugje ni izmenjava dobrin tako tesna, tako osebna in obenem tako osrečujoča, kot prav v skupnosti, v družini. Prav zato pa je ta skupnost tudi najbolj občutljiva in ranljiva; njene rane so najbolj skeleče in njihove posledice najbolj boleče. Prav o tej problematiki, ki je v današnji družbi še posebej navzoča, govori tudi današnji evangeljski odlomek.
Iz Stare zaveze vemo, da je bilo mogoče vsak judovski zakon razvezati. Jezus pa se temu ravnanju upre. Ob svoji razlagi nerazveznosti zakona se povrne k izvirni Božji milosti, ki se je razodela ob stvarjenju človeka. Namreč, Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo, da bosta naravnana drug na drugega, tako da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta eno telo.«(1Mz 2,24). Torej je neločljivost zakona utemeljena že v globini človekove biti. In kakor človek ne more stvarjenja pripisati sebi, tako ne more svojevoljno razdirati zakona, kajti cerkveni zakon je Božja ustanova, ne samo človeški dogovor. Res je, da industrijska doba in visoki življenjski standard nista naklonjena življenju v zakonu. Vendar se vprašajmo, kaj vodi zakonsko življenje v krizo? Ali ne recesija ljubezni in molitve po družinah? Ko ni molitve, se otroci zaprejo v svoj svet ali odidejo, vsaj duhovno, iz družine. In tako se starša kar naenkrat znajdeta v izpraznjeni hiši in dostikrat s prazno dušo. In prav te recesije ljubezni nas more rešiti družinska molitev, ki družino povezuje, krepi in osrečuje.
Prav je, da danes pomislimo na bolečino tistih, ki so se razšli, ki so začeli skupno pot in jo okronali z zakramentom svetega zakona, z velikim idealom in navdušenjem, po nekaj letih pa to sveto zavezo raztrgali. Toda vedite, da Bog takšnih ljudi ne obsoja, četudi je samo dejanje obsojanja vredno. Jezus se želi tudi s takšnimi srečati, predvsem pa jih ozdraviti in prenoviti. Jezus s takšnimi trpi in deli bolečino. Naj bomo razvezani, poročeni ali samski, vsi moramo okusiti Božje ozdravljenje. Bog želi zaceliti rane, ki se dogajajo v vsakem odnosu. Želi nas spraviti, spremeniti in objeti kakor otroke v današnjem evangeliju ter nas blagosloviti za novo odprtost k Bogu in bližnjemu.
Začenjamo Marijin mesec, čas molitve rožnega venca in čas posebne izročitve v Marijino priprošnjo in varstvo. Začenjamo pa tudi Teden za življenje, to je teden, ko bi naj poglobili veselje do življenja in si prisvojili večjo odgovornost za svoje življenje in za življenje bližnjih. Naj bo današnje bogoslužje zahvala Bogu za dar življenja in prošnja za milost, da ga bomo bolj zavzeto varovali, še posebej pred rojstvom. Zato prosimo Boga za naše mlade, da bodo pravilno vrednotili življenje in se zanj vedno odločali.
Če pogledamo v vsakdanje življenje, vidimo, kako je življenje malo cenjeno. Pijanih ljudi je vedno več na cestah in s tem cestni davek tako velik, da nas je lahko resnično strah. Vrh tega se zgrinja nad nas vedno večji črni oblak ubijanja še ne rojenih otrok, tako grozen oblak ubijanja najbolj nebogljenih, da lahko brez težav rečemo, da smo v nenehni vojni, kjer smrt prevladuje nad življenjem. Jezus pa je prišel zato, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju.
Življenje nam je bilo darovano, da bi ga ne živeli tako, kot nam ga vsakdan narekuje, ampak da bi ga požlahtnili z dimenzijo večnosti. Prav živeti pomeni rasti v molitvi in odprtosti Bogu. Če ni te odprtosti Bogu, se lahko življenje spremeni v neživljenje. In neživljenje je ne živeti življenja!
Naše družine morajo biti posvečene, da bodo s tem tudi odrešene. Naj vam bo rožni venec tisti biser, iz katerega diha Božja ljubezen. Vzemite ga v roke in naj vam drsijo med prsti jagode, vsaka s svojo skrivnostjo, kakor polzijo naši dnevi med dlanmi Božje volje v večnost.
In ko boste pri zadnjem rožnem vencu svojega življenja izrekli zadnji Amen, naj vam ga ovijejo okrog rok, da boste imeli kaj dati kot protiutež za vse svoje slabosti na pravično tehtnico ter se prelili v objem večne radosti in molitve. Amen!

p. Slavko Krajnc, OFMConv