Pojdi pa k mojim bratom!
Na Zahodu smo kristjani materialno zelo preskrbljeni. Imamo zlato in srebro. Ali pa smo tudi vstali in hodimo v Jezusovem imenu? Ali smo pripravljeni, da nas pošlje k drugim? Ali smo pripravljeni vse kar imamo dati na razpolago Bogu in njegovi službi? Vsega imamo v izobilju. Za vsako stvar imamo zavarovanje. Na nek način Boga niti ne potrebujemo. Zaupamo stvarem, ne pa Bogu. Zato nam ni dano doživeti največjega čudeža, ki je v tem, da evangelij popolnoma spremeni naše srce in naš način življenja.
Ker pa nismo poklicani slediti čudežem in znamenjem, ampak so čudeži in znamenja posledica vere in oznanjevanja njegovega evangelija, ne upirajmo svojih oči na znamenja in čudeže, ampak v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. Ko bomo pripravljeni zanj dati življenje, bomo videli, kako neskončne in velike stvari Bog vsak hip dela za nas in za vse.
Materialno obilje nas ovira, da ne gremo k svojim bratom in ne oznanimo svojim sestram, da smo videli Jezusa in da je On naš odrešenik. Če ne bi imeli toliko bogastva in stvari za katere se bojimo in smo nanje navezani, bi vsakemu zlahka rekli: “Zlata in srebra nimam, kar pa imam ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hodi!” (Apd 3,6).
Ker nas nihče od zunaj ne preganja zaradi vere, smo zaspali. Sami sebi smo všeč. Cerkvenih prostorov in pripomočkov imamo dovolj in še preveč. Želja po tem, da bi čim več imeli, nikdar ne pripelje do notranje moči, ognja in veselja. Jezus v Lk 12,15 pravi naj se pazimo in varujemo vsake “pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja”.
Za naše osebno prebujenje in prebujenje naših skupnosti je najprej potrebno, da se v naša srca in tudi skupnosti vrne Gospodova Beseda. Prav te nam najbolj manjka. Imamo nešteto pridigarjev, kaset, CD jev, bibličnih in drugih tečajev. A veliko premalo imamo ostre resnice Božje Besede, ki oživlja. A ne manjka nam le poznavanja Božje besede, ampak predvsem poslušnost tej Besedi. Te skoraj ni. Zato nas Beseda od oltarja ne more poslati naj Njen Ogenj ponesemo drugim. Zdi se, kot da želimo zahodnjaki zgraditi oltar za svoja lastna izkustva in le sami zase mirno uživati v Božji navzočnosti in njegovih blagoslovih.
Ko Gospod nekoga “prebudi” gre ta takoj v akcijo in pridobiva Zanj druge brate in sestre. Ko Bog v resnici deluje v naših srcih, ne moremo ostati tiho. V naših kosteh zagori ogenj, kakor pravi Jeremija: “Če rečem: ‘Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,’ je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem” (Jer 20,9). Božje besede ne bomo mogli nikdar spoznati, če ne želimo, da nas prav ta Beseda spremeni in pošlje. Šele ko poslušamo – ubogamo in ljudem oznanjamo evangelij, pridemo do spoznanja Božjega blagoslova na vseh področjih svojega življenja. Zato je sveti Pavel pisal Filemonu, naj moli zanj, “da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa” (Flm 1,6).
Ali morda ne govorimo preveč samo o tem, da smo njegovi otroci in da nas Bog ljubi, naj se ne bojimo saj je On z nami? Kako pa, da ne slišimo Njegove besede, ki nam pravi: “Sin moj, želim te poslati k vsem zapostavljenim tvoje družbe in k siromašnim narodom Azije ali v temo Afrike, da boš moj poslanec ljudem, ki umirajo v grehih (nesmislu življenja)!”.
Nešteti zahodni kristjani smo zadovoljni s tem, da dajemo Bogu minimalno, ne pa maksimalno, od vsega, kar nam je dal. Jezus je za nas dal vse svoje življenje, mi pa mu damo od svojega življenja čim manj moremo, čim manj časa in čim manj denarja. V revnih deželah, kot je recimo Kitajska, skupnost za svojega misijonarja izprazni svoje žepe in včasih da vse kar so člani imeli.
Samo to, da imamo lepe in velike cerkve, še ne pomeni, da je Jezus z nami. V mnogih srcih in skupnostih Jezus ni niti dobrodošel. A kljub temu skozi vse rodove vabi: “Glej stojim pred vati in trkam. Če kdo sliši moj glasi in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj” (Raz 3,19-20). To velja zame osebno in tudi za mojo skupnost cerkve.
Znamenje, da je neka Cerkev živa je prav v močnem in požrtvovalnem misijonarskem delu med ljudmi, ki Jezusa še ne poznajo. Pa to ne le v domači državi, ampak po vsem svetu. Če bomo začeli svoj čas, molitev in denar posvečati tem namenom, bomo hitro odkrili Božji blagoslov.
Veliko Jezusovo poslanstvo se ni nič spremenilo: pojdite in oznanjajte evangelij do vseh meja sveta. Dokler kristjani ne bomo slišali in sprejeli tega poslanstva, se bomo z Bogom le igrali in bomo v odnosu do resnice neresni. Na zunaj lahko zelo lepo izgledamo, znotraj pa smo mrtvi. Mi in naše skupnosti. Če res želimo, da bo Bog lahko deloval, moramo učiti njegovo Božjo besedo in poslušati ter storiti to kar nam Bog naroča naj storimo.
Njegov križ naj bo središče vsega kar delamo. Po poti križa, neprijetnosti in trpljenja, pridemo do zelo globokega osebnega izkustva njegove navzočnosti in skrbi za vsakega izmed nas. Trpi le tisti, ki ni doživel božje navzočnosti. Če sprejmemo križ kot prijatelja, nam Bog lahko pomaga, da ga spoznamo in On nas. Omogoči nam globok vzajemen odnos. Če se bomo Njega držali se bodo naše skupnosti prebudile in oživele. Pokleknimo pred Jezusov križ in se razjokajmo. Solze so vedno znamenje, da je Bog lahko zares prišel do besede. On ne more blagoslavljati sebičnega in neposvečenega telesa. Naj nam Gospod pomaga, da se dvignemo in spet pričnemo hoditi v moči Svetega Duha, bratom in sestram naproti.
p. Viljem Lovše, DJ
duhovni asistent
KDO HOČE ODTEGNITI ZDRAVLJENJE PREZGODAJ ROJENIM?
Preprosto dejstvo, da bodo imeli nekateri mnogo prezgodaj rojeni otroci kakšne zdravstvene težave, ne more opravičiti odklonitve oživljanja, kar sicer podpirajo nekateri zdravniki. Skušnjava, da bi “staršem odvzeli breme”, se menuje “hendifobija”, to je strah pred drugačnim.
“Obtožujem: majhna postava ima še vedno pravico do državljanstva?”, je leta 1996 zapisal profesor Maroteau [MarotĂł], raziskovalec otrokove rasti, zgrožen nad lahkotnostjo odločanja za splav, kadar je bila postavljena predrojstna diagnoza pritlikavosti. “V zahodni perspektivi je v življenju nemogoče uspeti, če niso izpolnjena določena merila o velikosti in teži”, je ugotavljal. “Tisti, ki ne odgovarjajo predpisanim merilom, so hudo zavrnjeni. Ali imajo osebe nizke rasti še pravico do življenja?”
“Obtožujem” ponavljamo tudi danes, ko ugotavljamo, da hočejo marsikje prenehati z zdravljenjem novorojenčkov, ki bodo imeli kakšno prizadetost. Raziskava iz leta 2000, opravljena v desetih evropskih državah, je pokazala, da določen delež zdravnikov ne bi oživljal novorojenčkov pri 24. tednih starosti. Delež sega od 2% zdravnikov v Nemčiji do 63% zdravnikov na Nizozemskem. Razlog za zavrnitev oživljanja je povezan z dejstvom, da 40% otrok ne bi preživelo in da bi precej preživelih imelo različne prizadetosti. Zgovoren je naslov v neki znanstveni reviji iz leta 1988: “Selektivno z dravljenje prizadetih novorojenčkov: kako se odločamo?”
Eden izmed načinov za odločanje temelji na mnenju, da niso vsi ljudje osebe in da imajo pravico do življenja samo tisti ljudje, ki so “osebe”. Doyal in Whisher pišeta v eni izmed pediatričnih strokovnih revij iz leta 1994, da obstajajo okoliščine, v katerih imajo “otroci takšno prizadetost, da ne bodo mogli nikoli postati osebe in pridobiti pravic, ki spremljajo status osebe”. Pri tem avtorja razpravljata, ali sodijo v to kategorijo tudi otroci z normalno inteligentnostjo, a s telesno prizadetostjo in zato z “velikim” trpljenjem.
V zahodni družbi je dejansko uveljavljena ideja, da obstaja neki standard, pod katerim življenje ni več sprejemljivo. Za nekatere je to najnižja plača, za druge so to lepotna merila (otroci si celo jemljejo življenje, ker jih prijatelji zasmehujejo), za tretje je to zdravje. Razlaga, da kdor ne dosega standarda, “ni na naši strani”, ni “oseba”, olajšuje lažno sočutje tistih, ki hočejo odstaniti bolezni tako, da odstranijo bolnike. Pri tem pa zanikajo predvsem tri dejstva.
Prvič, da imamo danes za novorojenčke tako učinkovite ukrepe za lajšanje bolečin, da bolečina danes ne more biti razlog za ukinitev zdravljenja. Drugič, da imajo tam, kjer izvajajo več oživljanj zelo prezgodaj rojenih otrok, večji delež zdravih otrok in ne večji delež prizadetih kot drugje. Tretjič, da je izid zdravljenja pogosto negotov in se pokaže šele po več mesecih.
Vse to ne pomeni, da je potrebno zdravljenje nadaljevati v nedogled, če se izkaže kot nekoristno; vendar obstaja velika razlika med pretirano terapevtsko vnemo in med ukinitvijo zdravljenja zaradi dejstva, da imamo pred seboj otroka, ki bo lahko imel določeno, morda tudi hudo, prizadetost. A to včasih imenujejo najboljši interes otroka, neupoštevajoč tiste, ki živijo ob nas z enako prizadetostjo in ki morajo poslušati besede, da je najboljši interes tistega, ki je kakor oni, ta, da ga ne pustijo pri življenju. Michael Gross je leta 2002 zapisal, da obstaja “splošno soglasje glede usmrtitve novorojenčka glede na mnenje staršev o interesu novorojenega, ki je opredeljen v širšem smislu in ki upošteva tako telesne okvare kot družbeno, psihološko in ekonomsko škodo za druge.” V resnici je prav to zadnje – interesi drugih – tisto, kar je potrebno upoštevati, da bi razumeli, kaj se lahko skriva pod navidez sočutnim predlogom, da bi “končali trpljenje otroka”.
Če bi odsotnost določenih sposobnosti človeku odvzela možnost, da bi bil upoštevan kot oseba, bi se to novorojenčkom, ki ne znajo govoriti, vsekakor zgodilo. Nekateri avtorji dejansko ne obravnavajo novorojenčkov kot osebe. Nekateri celo zatrjujejo, da novorojenčki ne morejo trpeti, ker je za trpljenje po njihovem prepričanju potrebno zavedanje samega sebe, česar novorojenčki še nimajo. Zato naj bi bili novorojenčki komaj kaj več od “projekta”. Doyal in Wilsher pišeta:”Seveda tudi dojenčki nimajo teh sposobnosti in zato v tem smislu niso osebe.”
Vsemu temu se pridružuje še neko čudno ozračje kozmičnega pesimizma. Ropert začenja svoj članek o etičnih dilemah glede odločitev o oživljanju z navedbo Leopardija: “Še je živeti nesreča, čemu dopustiti, da se življenje razbesni nad nami?”. V revijah za medicinsko etiko je že uveljavljeno prepričanje, da je rojevanje otrok iracionalno, nerazumsko dejstvo; razpravljajo pa o tem, ali je tudi nemoralno. Razlog za tâko razpravo: ker je življenje bolečina in ker roditi otroke nujno pomeni tudi izpostaviti jih bolečinam. Lahko si predstavljamo, kakšen je pogled na življenje prizadetega, če že izrecno govorijo, da niti življenje zdravih ni vredno, da bi bilo začeto! Skušnjava, da bi staršem prizadetega otroka odvzeli breme in da bi ga s smrtjo odvzeli tudi otroku samemu, se imenuje hendifobija. Ta izraz vključuje tako strah pred drugačnim kot skušnjavo, da bi drugačnega odstranili, češ da ni eden izmed naših, ni na naši strani. In medicinske sestre in tehniki, zdravniki in starši so poklicani k vsakodnevnemu upiranju taki miselnosti, pri čemer so pogosto zgled drug drugemu.
Torej velja “obtožujem” tudi vsakemu izmed nas, ker smo se navadili na bioetične novosti, kot se ugrabljeni navadi na zapor. Vsaka nova drznost na bioetičnem področju najprej med nami povzroči razprave, nato pa se nanjo navadimo in jo obravnavamo le še kot dejstvo. Pogovore, ki potekajo danes o novorojenih, smo nekoč že slišali o nerojenih, a … danes se o njih skoraj ne razpravlja več. Ob razpravah o umetni oploditvi smo pozabili grozo glede splava; ob evtanaziji pozabljamo na razprave o umetni oploditvi.
Potrebno je ponovno dati stvarem njihovo ime. Kot zdravniki, kot raziskovalci in kot ljudje novega tisočletja imamo nalogo, da ponovno zaživimo dostojanstvo našega dela in objektivnost v prepoznavanju resnice: Da prepoznamo v otroku osebo. In da prepoznamo osebo še posebej v otroku, ki je prizadet.prof. Carlo Bellieni, dr.med., specialist pediater neonatology
Intenzivna enota neonatološkega oddelka bolnišnice v Sieni
Ali res vsi znanstveniki mislijo tako?
Zarodek res lahko samo objekt?
Leta 1982, štiri leta po rojstvu prvega otroka iz epruvete, je znanstvenik R.G. Edwards, “oče postopkov umetne oploditve”, zapisal: “Kmalu bo umetno spodbujanje jajčnikov omogočalo, da bomo imeli tri, štiri zarodke in več: dva bomo prenesli v mater, druge pa bomo lahko preučevali. (…) Vztrajam pri potrebnosti laboratorijskega raziskovanja razvoja, da bi izboljšali pomoč pri neplodnosti in pri dednih boleznih in da bi poglobili klinične in druge znanstvene probleme.” Njegove zahteve so bile tako silne in vztrajne, da so privedle za etično presojo sestavljeno angleško državno komisijo Warnock do tega, da je svojim lastnim razumskim zaključkom navkljub, da gre vse od oploditve dalje za človeška bitja, na koncu podala naslednje mnenje: “Kljub medsebojnemu razhajanju na tej točki nas večina (16 od 23) priporoča, da bi zakonodaja morala omogočati raziskovanje na vsakem zarodku, ki je nastal z umetno oploditvijo, in sicer vse do konca 14. dneva razvoja, pod pogoji, ki bi jih določala državna komisija za izdajanje dovoljenj.”
Na osnovi mnenja te komisije, z dodatno pomočjo navidezno znanstvenih posegov v pojme na področju znanosti o razvoju zarodka in pod izdatnim vplivom različnih pritiskov, ki so jih določeni udeleženci kasneje sami priznali, je leta 1990 v Angliji stopil v veljavo zakon, ki je uradno dovoljeval raziskovanje na človeških zarodkih, sledili pa so mu zakoni v drugih državah.
Ali so takrat vsi znanstveniki mislili kakor Edwards? Ali za vse znanstvenike velja, kar je leta 1971 zapisal priznani zgodovinar znanosti: “Načelo nevtralnosti v znanosti, skupaj z doktrino o subjektivni vrednosti, sestavlja temeljno politično ideologijo moderne znanosti. V tej viziji je znanost nevtralna in javna; vrednote pa so subjektivne in privatne. (…) Razvoj znanosti je toliko boljši, kolikor manj je obvladovan; svoboda inovativnosti v znanosti je korispondent svobode delovanja v tržnih odnosih. (…) Znanstvenik odkrije, družba aplicira: vrednote so vključene v to zadnje, ne v prvo.”
Ob začetku delovanja komisije Warnock leta 1982 je v ugledni znanstveni reviji Nature urednik zapisal: “Najtežje vprašanje je, ali lahko žive človeške zarodke uporabimo za embriološke raziskave.” Določen dvom, da znanost to lahko stori, je ostal vedno.
V Evropski konvenciji o človekovih pravicah in biomedicini, ki je nastajala z dolgoletnim trudom mnogih in je bila v dokončni obliki potrjena s strani ministrov Sveta Evrope leta 1996, odprta za pristop držav in ratifikacijo pa leta 1997 v Oviedu, je Svet Evrope za področje raziskav na zarodkih postavil dve zahtevi. Prva je protislovna in izraža vso zapletenost razmer na tem področju, ko pravi: “Če zakon dovoljuje raziskavo na zarodkih zunaj materinega telesa, mora zagotavljati ustrezno varstvo zarodkov” (čl. 18, točka 1). Ta zahteva v svoji protislovnosti sploh ni uresničljiva; kaže pa na še vedno prisoten dvom glede etične upravičenosti raziskav, pri katerih so uporabljeni človeški zarodki. Druga pravna zahteva oziroma prepoved je nedvoumna: “Pridobivanje človeških zarodkov v znanstvene namene je prepovedano.” (čl. 18, točka 2).
Predhodna odločitev evropskih poslancev junija letos, da predloži Ministrskemu svetu Evropske skupnosti v glasovanje predlog o 7. okvirnem programu evropskih raziskav s predvidenimi raziskavami na zarodkih in na njihovih matičnih celicah – ta odločitev, še jasneje pa nedavna julijska odločitev v Ministrskem svetu (v Odboru za konkurenčnost) s sprejeto “varovalno” deklaracijo, izraža isto protislovnost, ko obljublja hkrati zaščito zarodkov in svobodo raziskovanja. Ali znanstveniki in politiki te protislovnosti ne vidijo?
Monica Lopez Barahona, direktorica Inštituta za biokemijo na Univerzi Francisco de Vitoria v Madridu, pravi: “Vloga molekularnega biologa v družbi, kakor njegova moralna in etična odgovornost v odkrivanju in razvijanju novih zamisli je vodila k ponovni ocenitvi njegovih družbenih in znanstvenih etičnih sistemov. Znanstvenik ne more več ignorirati posledic svojih odkritij. Celotna znanost mora biti v prid celotnega človeškega bitja; sicer bo to neka vrsta znanosti, ki bo degradirala človeštvo, namesto da bi mu pomagala k razvoju. Bazična znanost je poklicana, da išče resnico na pošten način, ne da bi napadala osnovne človeške vrednote, kot je življenje.”
Roberto Colombo, direktor Laboratorija za molekularno biologijo in genetiko na Katoliški univerzi v Milanu, je prepričan: “Ne glede na to, kako pomembni so znanstveni in klinični podatki, ki bi bili pridobljeni, in kako plemeniti in humanitarni so cilji določene raziskave, ni mogoče reducirati človeškega zarodka na ‘objekt’ ali na ‘inštrument’.” Raziskovalec G. Pennings pa v reviji Human Reproduction Update ugotavlja: “Že v okviru rednega postopka umetne oploditve ni vsak zarodek ustvarjen kot namen sam zase. Namen postopka umetne oploditve je rešitev neprostovoljnega ne-imetja otrok – izguba nekaj odvečnih zarodkov je vnaprej vračunana.” Torej že pri postopkih umetne oploditve zarodki niso subjekti, dokler se drugi o njih ne odločijo, kateri izmed njih lahko postane subjekt; ostali pa so po postopkih selekcije zaradi slabše “kvalitete” ali zaradi same nadštevilnosti nato dokončno obravnavani kot objekti. Na to jasno kaže tudi že navedeni citat “očeta umetne oploditve” R.G. Edwardsa iz leta 1982, ki je vnaprej predvideval in zahteval, da se določeno število ustvarjenih zarodkov porablja za raziskave. Pri tem je zelo pomenljivo, da se Edwards jasno zaveda dejstva, da umetna oploditev nikoli ne bi bila mogoča, če ne bi prej prišlo do legalizacije splava. Tam se je najprej zgodilo, da je bil zarodek oziroma plod (fetus) spremenjen iz subjekta v objekt. Družbeni proces se zdaj večstopenjsko nadaljuje.
Raziskovalec R. Colombo opozarja: “Danes je življenje v laboratoriju ustvarjenega zarodka pri raziskavah bolj ogroženo kot življenje kateregakoli drugega človeškega bitja, zato je človeški zarodek najbolj ranljiv raziskovalni subjekt. Ranljivost (vulnerabilnost) zahteva skrb za ranljivega, in taka skrb mora biti zagotovljena z etičnim ravnanjem znanstvenikov in zdravnikov in z državno ter mednarodno zakonodajo. Ranljivi subjekt je reven v zaščitenosti, ne v pravicah. Obstaja moralna in družbena dolžnost zaščite in te dolžnosti ni mogoče pozabiti pri biomedicinskem raziskovanju.”
Kajti, kakor pravi znani raziskovalec in strokovnjak na področju genetike Angelo Serra: “Če bi bil vsakdo izmed nas eden izmed tistih – že miljontih – zarodkov, ki so bili uporabljeni in manipulirani, četudi zaradi cilja, ki bi veljal za dobrega in dragocenega, ali ne bi mogli upravičeno reči, da so nam vzeli življenje?”
Znotraj znanosti torej obstajajo glasovi, ki opozarjajo na dramatičnost dogajanj; obenem pa A. Serra zaključuje: “Prognoza te bolezni znanosti in celotne družbe še ni infavstna, brezupna; upanje nas mora napolnjevati s pogumom, da si prizadevamo za korenit preobrat in temeljito okrevanje.”
mag. Mirjam Cvelbar, dr.med., SL
Vsakdo, ki prihaja na svet, ima nekaj povedati bratom in sestram.
Vsakdo, ki prihaja na svet, ima nekaj povedati bratom in sestram. Njegovo življenje že ob začetku govori, da smo ljubljeni, zaželjeni. Če potem otrok ne najde okrog sebe ljubezni, lahko v njem življenje sicer ostane kakor ugasnjeno, a se lahko znova razplameni. Tisti, ki je ustvaril življenje, vedno nekoga pošilja, da bi bil priča ljubezni. Božja Ljubezen v Jezusu Kristusu je vsem, ki ne znajo več živeti in se življenja veseliti, odprla novo pot, ki iz smrti vodi v življenje, iz samote in razdeljenosti v Božje Kraljestvo, kjer se v Njem prepoznavamo kot ljubljeni Božji sinovi in hčere, kjer se propoznavamo kot bratje in sestre.
Vsako novo življenje je dar za svet – obljuba in upanje, ker ga Bog pošilja iz ljubezni in pričakuje, da se novica o Njegovi ljubezni razširi in da se vsi vrnejo v Njegovo hišo, po poti, ki je za nas odprto Srce Njegovega Sina.
Kakor Bog daruje novo življenje staršem, tako ga oni darujejo svetu. Človek, ki se prepozna ljubljen, se bo sam daroval, da bi še kdo slišal in prepoznal, da žalost, jok in smrt nimajo zadnje besede. Življenje se začne v Skrivnosti Ljubezni in k Njej roma. On, ki nas vsak dan z daritvijo svojega življenja potegne iz smrti v življenje, nas tudi pošilja. Tudi danes nam hoče preko otrok govoriti o lepoti življenja. Naj to sporočilo ne bo svetu odvzeto.
s. Sylwia Kaczmarek, SL