Zgolj povsem osebna, kakor tudi narodova stiska, če jo povzroči greh, se javlja kot grozeč strah. Ko ob njej pomislimo tudi na posledice divjih viharjev teme, ki smo jim danes priče ali smo jih celo deležni, začutimo, da se upanje v nas kar ne more vzbuditi. Oboje nas namreč pritiska k tlom, vodi v zaprtost vase, poraja nova, največkrat neutemeljena sumničenja in obtoževanja. Človeka se loteva nemir, ko izgublja upanje in zaupanje.
Toda, kdaj bi nas že več ne bilo, če bi veljal le ta del, žal tudi sedanje stvarnosti! Pred nadaljnjim razmišljanjem si ne ob ravno svetli podobi splošnega stanja smemo zastaviti naslednje vprašanje: Je torej upanje, ki nam ga obeta izbrana misel letošnjega Tedna za življenje v teh časih in razmerah utemeljeno, ter, ali je podoba na priložnostnem plakatu danes resnična ali zavajajoča?
Tudi v tej že dolgo trajajoči krizi prihaja med nas po svoji sveti besedi in zakramentih odrešenja Jezus Kristus. V teh dneh z besedo resničnega in utemeljenega upanja, katerega zagotovilo je Odrešenik sam. Prihaja z blagovestjo miru in veselja, ter, kakor vselej, tudi z darom usmiljenja in odpuščanja. Z nami se želi združiti pri sveti evharistiji kot kruh za življenje sveta.
Ko doživljamo dandanašnji križ, ko vidimo raznoliko trpljenje posameznikov in družin, največkrat obstanemo brez odgovora. Skrivnosti križa in trpljenja ne razumemo in ju stežka sprejmemo. Naj nam bo prav zato v oporo vera v Gospoda, kajti v besedah »V ljubezni ni strahu« (1Jn 4, 18) in v njegovem zagotovilu »Resnična luč že sveti« (1Jn 2, 8) ga moremo zaznati ter zaslutiti bližino njegove ljubezni in luči, ki ju smemo in moremo deležiti. Sleherno srce po njima hrepeni zavedno ali nezavedno. Naj človek v Božjo navzočnost veruje ali ne.
Naš Odrešenik je že davno pred nami sprejel križ in si nadel tudi našega, da bi nam bil lažji. Zato na njem darujoče se Srce, Božja ljubezen, premaga greh in smrt, in če njegovo odrešenje le sprejmemo ter zaupamo vanj, po svojem usmiljenju odpravi strah v nas.
Zdi se, na to kaže sedanje stanje duha v naši domovini, da more biti naš strah eno od gojišč teme, hkrati pa prav ta hiba nudi priložnosti za dela, katerih navdihovalec je hudi duh.
Ker pa je Jezus Kristus tista resnična luč, ki že sveti, more, zopet, če ga le želimo sprejeti za svojega Odrešenika, pregnati temo. Ob vsakem spoznanju in priznanju naše osebne grešnosti se moč in obseg teme zmanjša. Zaupamo, da more pregnati tudi temine, ki maličijo narod in našo deželo ter razjasniti nebo nad nami. To bo storil, ko bo za nas najbolj prav in dobro.
Morda ni potrebno posebej spomniti, pa vendar, njegova milost tudi v tem primeru predpostavlja naš »ne« skušnjavam, navdihom in delovanjem, ki prihajajo iz teme.
V takšnem razumevanju izbranih Gospodovih besed, po katerih se nam njegova usmiljena ljubezen ter luč, ki prihaja od zgoraj in že sveti med nami, odkriva ter se nam daje v tem času sodobnega izgnanstva, je nastala preprosta svetla podoba letošnjega tedna za življenje. Kot takšna želi biti izraz hvaležnosti Bogu, ki nam edini more ohraniti ali zopet obnoviti čisto srce. V hvaležnosti njemu, ki nam usmerja pogled k odrešenju, nas napravlja razpoložljive za njegov klic in pripravne v službi trpečim bratom in sestram. Oboje, najprej svetopisemska misel, katere prijaznost in dobrohotnost izraža belina teksta na toplem ozadju, potem pa tudi smelo, k luči zazrta deklica, ki se ob zlatorumenih barvah pšeničnega polja odpira luči, naj nam pomaga razumeti in sprejeti poslanstvo, ki nam je v danih razmerah zaupano.
Lojze Čemažar akad. slikar