NEDELJA, 30. september: Am 6, 1a.4-7; 1 Tim 6, 11-16; Lk 16, 19-31
Kaj je največja obdarovanost? Po smrti, ko ne more ničesar več storiti zase, se odpre bogatinovo srce, da bi vsaj svojih pet bratov posvaril preko Lazarja, kam vodi njihovo življenje. Šele ob koncu življenja, po smrti, je odkril, da zase ne more ničesar storiti. Kdaj pa se v mojem življenju zgodi prelom, da bi dajala in se ne več dan na dan gostila pri svoji mizi, s svojimi mislimi in skrbmi, le zase. Kakšno smrt moram jaz odživeti? Je res potrebno prav zapustiti ta svet, da se odpre srce navzven, v prijateljstvo, v globine veselja in življenja, da se srce odpre drugemu?
V meni se zgodi prelom, ko gre zame preko smrti Ljubezen. Ko odneham popravljati in pokrivati boleče in prazne trenutke stranpoti. Takrat se spremeni moj svet, ki je sicer zaklenjen z užaljenostjo, strahom, zaprt je kakor kruh z močno trdo skorjo rjave barve. Da, večkrat tudi z mislijo, da je to vse: močna trda skorja rjave barve – brez sredice, brez vsebine, ki bi mogla koga nahraniti. Ta moj svet se odpre, da postane dom za druge, za ljudi, ki živimo skupaj pod isto streho. Kakor bogataš in Lazar.
Kaj me izpolnjuje od znotraj? Obdarovanost z življenjem, s polnostjo zastonjske ljubezni, razpete nad vse moje poti. Tam se iz zastonjskega daru rojevajo misli, besede, dejanja, želje, hrepenenja. Tam so ljudje, zapisani v srce z njihovo dobroto, spoštovanjem. Tam so ljudje, za katere se v moči Gospodove ljubezni razširja tudi moje srce preko vsak dan novega vprašanja Kako izkazati ljubezen. Deležna sem ljubezni, ki seže preko smrti. Najlepši dar, največja obdarovanost je, ko dosežemo srce drug drugega v ljubezni. Ljubezen pa se ne boji zavrnjenosti. Ko je zavrnjena, se še najbolj izkaže in nosi naprej upanje, da bo enkrat postala za vselej rešitev za nekoga.
PONEDELJEK, 1. oktober: Iz 66, 10-14c; Lk 9, 46-50
“Zastonj ste prejeli. Zastonj dajajte.” mi odmeva danes skozi Božjo besedo, ki pravi: “Zakaj tako govori Gospod: Glej napeljem k njemu mir, kakor reko in kakor preplavljajoč potok veličastvo narodov.” Večkrat, za mnoge, tiho, neopazno, a vztrajno Gospod ustvarja strugo napolnjeno z reko žive, sveže, bistre vode, ki mi daje veselje in življenje, upanje in pogum, ker je tako čudovita, ker je ljubezen sama. Tiho, neopazno mi Gospod po njej daruje vsak nov dan toploto sonca, vsak nov dan mi daruje samega sebe v razlomljenem Kruhu življenja za vse narode sveta. Tiho, neopazno ga lahko srečam na obrazu brata, sestre, ki mi delijo od kruha svojega življenja, daritve, naporov, molitev, skrbi, da bi široka reka Ljubezni zares kot preplavljajoč potok dosegla sleherno človeško srce vseh narodov sveta. Tiho, neopazno ga lahko srečam, prepoznam, lahko pa tudi ne. Celo učencem se je zgodilo, da so v otopelosti svojih src ter zaslepljenosti svojih oči spregledali Gospodovo veliko ljubezen in skrb za vsakega izmed nas. Zanj ni pomembno, kdo je največji, o čemer so razmišljali učenci. On ne dela razlik v ljubezni. Ne ljubi koga bolj ali manj, ker je On ljubezen sama, zastonjsko darovana vsakomur, ki ga sprejme. Deli jo slehernemu, še tako revnemu, nemočnemu, včasih celo nezaželenemu. Deli jo otroku, ki nima nobenega položaja ali moči, da bi mu mogel povrniti. Še več, ljubezen, sebe skrije v otroku, saj pravi: “Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme.” In še dlje “Kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.” Dobim Očeta, sprejmem in stopim na pot življenja Božjega otroštva, izvolitve. Po Kristusovem odpuščanju in Njegovem trpljenju, smrti in vstajenju očisti tudi moje srce, ga iz utrujenosti in obteženosti preustvari v majhno, ponižno, žareče otroško srce. Vanj vtisne pečat te zastonjske ljubezni, ki mi jo je izkazal do konca za mojo rešitev in življenje, novo upanje in veselje. Vse mi je daroval zastonj, a za ceno svoje smrti. Ta resnica živi kot ognjeni žar, ki me vsak nov dan tudi skozi trpljenje prečiščuje še za mojo vedno popolnejšo daritev, ljubezen, ki ne išče ničesar zase, ki le sledi Gospodovem zgledu ljubezni ter lomi, deli kruh prejete in darovane ljubezni. Odpre se nova pot. Srce pa je zazrto v zadnji cilj, prihodnost nebeškega Jeruzalema, ki prihaja tiho, neopazno z vsakim delom ljubezni že danes bliže med nas.
TOREK, 2. oktober: 2Mz 23, 20-23; Mt 18, 1-5.10
“Zastonj ste prejeli. Zastonj dajajte.” Mi tudi danes naroča Gospod, ko poslušam “Glej, angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Poslušaj njegov glas.” Moje življenje ima smisel in pot, za katero Gospod ve. Moje življenje ima smisel in pot le v oziru na kraj, ki mi ga je sam Bog pripravil, vse drugo so stranpoti. Ta kraj je moja obljubljena dežela, je polnost veselja in življenja, ko je tudi iz moje strani rečemo da ljubezni z vsem srcem, mišljenjem in močjo. Danes jo iščem, po njej hrepenim. Danes jo želim doseči do tiste mere, ki jo zmore nositi moje življenje in srce, da bo jutri lahko zajemalo že iz globljih studencev, ki so mi postavljeni na poti, da bo jasen in odločen moj korak, čist in plemenit moj namen, z vero in upanjem vedno v prihodnost zazrt pogled. Vse to in še več mi daje Gospod. Vse to in še več od mene pričakuje Gospod. “Zastonj ste prejeli. Zastonj dajajte.” iz Njegove daritve ter svoje odločitve. Življenje in ljubezen ter tudi otroško srce. Iskrenost in igrivost, preprostost in majhnost, ponižnost. Gospod nam je to položil v naše srce, srce otroka, ki ga zanima le veselje in življenje, ki ljubi brez zadržkov, ki sta mu iskrive oči ter iskren nasmeh obraza odraz velikega srca, ki bi želelo zaobjeti vse ljudi. Preprostost in iskrenost odpirata še tako zapletene poti, ker sta znamenje ljubezni, ki išče le drugega, ki ne želi ničesar zadržati zase, ki je iznajdljiva ter preseneti drugega, prikaže svojo živost, pa hkrati občutljiva, da doseže bližnjega v njegovi žalosti, trpljenju ter prikliče zarjo vstajenja. A potrebno mi je, da priznam, da to potrebujem, da odprem pred Gospodom vprašanje, ne kdo je največji v kraljestvu, ampak vprašanje kdo, kaj je največje v mojem srcu oz. da odprem pred Gospodom vprašanje ljubezni; premagam napuh in samovšečnost, rane in krivice ter v ponižnosti sprejmem dar zastonjske ljubezni, ki predrugači moje mišljenje in življenje po njej v zastonjskost, v majhnost, v srce otroka. Ker sem prejela, lahko sedaj zastonj dajem in kar sem prejela, želim zastonj podeliti naprej. Gospodova daritev me v to vabi, kliče in usposablja; da lahko delim tudi jaz svoj kruh življenja, ljubezni med druge, ki se skupaj skozi različne izkušnje približujemo končnemu cilju naše zemeljske poti, Domov k Očetu, kjer bomo tudi mi skupaj z angeli zrli obličje našega Očeta ter se z njimi za vedno veselili.
SREDA, 3. oktober: Neh 2,1-8; Lk 9, 57-62
“Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,” mi tudi danes spregovori Gospod, ko je v evangeliju zapisano: “Med potjo pa mu je nekdo rekel: ´S teboj bom hodil, pa pojdi, kamor hočeš.´” Zdi se, da je svoje vsakdanje, preprosto življenje prepoznal kot Gospodov dar, o katerem ne odloča on sam, ampak ga daje na razpolago Gospodu, da mu pokaže pravi smisel in smer. Za dar svojega življenja namreč ne morem prositi, podarijo mi ga drugi, za moje bivanje se odloči Bog, zato v resnici pripadam Njemu, Očetu. Kar je meni morda tako samoumevno, je Njemu tako dragoceno. Jaz sama, moje življenje. V ljubezni poklicana v življenje, popolnoma zastonjsko, da bi je mogla biti deležna v vsej njeni resničnosti in polnosti. V ljubezni ustvarjena za ljubezen; kje in kako pa mi On sam kaže pot. Vendar ni mi dovolj zavedanje, da me ima nekdo rad, če se ljubezen tudi v meni ne rodi. Nič ni dovolj, če v srcu še vedno prosim najprej zase ter za svoj načrt življenja: “Dovoli mi, da prej grem, da se poslovim,” saj to pomeni, da pravzaprav zastonjske ljubezni nisem sprejela, da še vedno mislim, da življenje pripada meni, da jaz vodim ter odločam, da si lahko sama poiščem pot sreče. Iskreno, preprosto srce otroka pa zaupa vse ter samega sebe popolnoma tistemu, ki ga ima rad, ki mu zaupa. Zaupa v ljubezen, njeno moč in zmago, četudi se zdi težka, naporna, morda nekaterim nespametna ali celo nemogoča. Prerok Nehemija je svojo pot razumel v vrnitvi v Jeruzalem ter pozidanju mesta in Gospod ga je v odločitvi blagoslovil. Po njem je Bog začel ponovno graditi Jeruzalem, prav tam, kjer so grobovi, uničena mesta, vrata požgana z ognjem; ponovno je začel zbirati ljudstvo skupaj. Ljubezni ni nič nemogoče in nič je ne more ustaviti, ker ljubezen ni zgolj čustvo, ampak celostna odločitev, da ji sledim, da živim v tisti njeni moči, ki je tudi mene rešila zaslužene smrti ter me obudila v življenje. Bog je ljubezen, zato mu z veseljem sledim v razpoložljivosti in ponižnosti srca, da seme, ki ga je Oče položil v moje življenje rodi sad; da mu Kristusova daritev da rast in bi tudi to seme po Njegovem zgledu popolne predanosti in izročenosti Očetu rodilo klas, iz katerega bo kruh, ki se deli med ljudi. V razdelitvi je znamenje ljubezni, smisel življenja in poti. Kot je bila Njegova odločitev, da mi z darom življenja izkaže svojo ljubezen do konca, postane Oče, obljubi Dom, kot je bilo Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje zmaga ljubezni, ki mi je vrnila večni Dom, odprla vrata, ki sem jih z grehom zapečatila, tako me zastonjskost ljubezni vodi v odločitev, da tudi jaz vso njeno pot odživim. Za nič nisem mogla prositi, ne za življenje ne za odrešenje, vendar mi je bilo darovano vse. Iz rešitve preteklosti me odpira v novo sedanjost, prihodnost, kjer Ljubezen že kraljuje, se dopolnjuje med ljudmi. Živi v prijateljstvih, v pomoči, v daritvi življenja in trpljenja mnogih, ki tako spreminjajo tudi naš kraj v novi Jeruzalem ljubezni, odpuščanja, radosti, pridiha večnosti.
ČETRTEK, 4. oktober: Gal 6, 14-18; Lk 10, 1-12
“Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,” danes spominja Gospod preko oznanila “Približalo se vam je Božje kraljestvo”. Z Njegovim prihodom, življenjem se je uresničilo že pred mnogimi leti, pa hkrati vsaka daritev sv. maše ter vsako delo ljubezni tudi danes to potrjuje. Gospod nam ga daruje, hkrati pa vanj kliče ter dela odgovorne zanj. Po izkušnji Njegove zastonjske ljubezni, s katero me je obiskal, me vabi in pošilja k drugim. Po izkušnji križa, znamenja največje ljubezni, živi vstajenje, se še danes dopolnjuje delo odrešenja. Gospod ga je zaupal učencem, jih pošiljal po dva in dva. Zaupal ga je človeku, tudi meni. Krhkega, grešnega, slabotnega je izbral, da bi se po njem širilo kraljestvo naprej, da bi zmagovala ljubezen ter prižigala veselje in ljubezen do življenja prav vsakemu, če ga le sprejme v hišo svojega življenja. Nasititi želi lakoto in žejo srca, zato se daje v podobi Kruha in Vina, da ga lahko sprejme vsak, ki si obleče Njegovo oblačilo usmiljenja, odpuščanja, zastonjske ljubezni. Želi nam dati trdnost in varnost, dvigniti pogled više od zemeljskega, zato stoji križ, zato zmaguje ljubezen križa, ki sega onkraj smrti ter vsega grešnega. K moji bedi, zmedenosti in grehu se je Gospod sklonil in vse vzel nase, tudi mene, da bi me ponesel na goro, da bi doživela, kaj pomeni zastonjsko ljubiti, sebe darovati, v trpljenju vztrajati ter odpuščati. Z Njim je na gori ljubezni in odrešenja zmagano vse, tudi ves moj strah zase, za dober izgled, za sprejetost, strah, da bom ostala sama. Skupaj z Njim je šlo v smrt vse slabotno, krivično, grešno ter tam ostalo. On pa se je dvignil v vstajenje tretji dan ter tako osvetlil pot vsakega človeka na isto goro daritve. Za ceno njegovega življenja, življenja Sina živega Boga smo bili odkupljeni, izvoljeni v Božje kraljestvo. Ne potrebujemo denarnic, torb, čevljev, da bi z njimi kaj odplačevali ali pridobili. Svojega življenja in sreče se ne da kupiti. Potrebujem pa srce, upodobljeno po Njegovem, po srcu Njega, ki nam je vse to pripravil in podaril. Nevredne in grešne nas je poklical, da bi po Njem postajali sveti, prerojeni po Veliki noči kot prinašalci upanja in miru, veselja. Pokazal nam je pot, da v iskrenosti in preprostosti srca vsak dan postajamo vedno bolj eno z Njim, vedno bolj eno med seboj, vedno bolj kraljestvo veselja, usmiljenja, miru, zastonjskosti, po čemer vsak hrepeni.
PETEK, 5. oktober: Bar 1,15-22; Lk 10, 13-16
“Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte,.” je beseda, ki jo daje Gospod tudi v težkih okoliščinah. “Če bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi bila že zdavnaj sedela v raševini in pepelu ter se spreobrnila.” Gospod dela čudeže. Oče ljubi svoje ljudstvo, vsakega otroka, ki je blizu ali daleč. Za vsakega je pripravil pot Domov, za vsakega je Jezus, resnični Božji Sin daroval svoje življenje. Vsakemu je namenjena Njegova ljubezen in brez Njega ostajamo še vedno zapisani smrti, krivdi, minljivosti. Nihče ni boljši ali slabši, bolj ali manj vreden, bolj ali manj zaslužen. Pred Gospodom smo dolžni vsi. Z Gospodom se srečam iz obličja v obličje s svojo zgodbo življenja, kjer se pridružim boleči, a resnični izpovedi izraelskega ljudstva “Grešili smo zoper Gospoda. Bili smo mu nepokorni, nismo poslušali glasu Gospodovega..” Takšna pot mi je pot pogube, saj ko zavrnem Boga, zavrnem Očeta, začetnika mojega življenja, zavrnem Kristusovo daritev, s katero me je odrešil in je po smrti edina ostala in večno živi. Zavrnem tistega, ki mi vse to daje, zato mi začne vse polzeti iz dlani. Izgubljam vse, čemur sem sama nadela ime smisel, lepota ter ljubezen življenja. Izgubljam, ker v resnici nisem zastonjsko dajala, ker sploh nisem bila pripravljena dajati za ceno, ki tudi mene nekaj stane, kjer tvegam, da sama kaj od mojega izgubim ter tako trpim. Jaz hočem živeti, ne trpeti ne umreti ničemur, kar se mi zdi, da mi daje neko življenje in veselje, čeprav v resnici zgolj prekrije praznino, osamelost, bolečino. Želim biti visoko kot Kafarnaum, do neba privzdignjen, da me nihče več ne more raniti. Na moji poti v obljubljeno deželo, želim biti svobodna od vsega, tudi od Boga, ki mi korake omejuje. Vse želim imeti, pa hkrati nič izgubiti. A danes – vse, kar sem mislila, da mi je v rast, v veselje, v zalet, mi uhaja. Srce ostaja prazno, prazne so dlani, prazen je pogled. Vse izgubljam, le eno še ostaja in živi. To, kar se ne da prodati, česar se ne more prilastiti, ne izgubiti. Ostaja Ljubezen. Ostaja Kristus, ki je ljubezen in želi prav to ranjeno življenje popeljati v nov, drugačen čas ljubezni. To isto življenje želi z Ljubeznijo, ki se dotika korenin vsega greha, zla presvetliti, upodobiti po zastonjsko izkazani ljubezni. Ta ljubezen je čudež mojega življenja. Je zastonjski dar iz velikega trpljenja, molitve in daritve – Kristusa in ljudi, ki so želeli izkazati ljubezen do konca ter se pridružiti tisti potrebni smrti, iz katere se rojeva novo življenje, obujenje kot najlepši dar, ki ga morem zgolj zastonjsko podeliti. Zmorem ljubiti, želim zastonjsko dajati iz za vedno pridobljenega zaklada ljubezni, ki me je vrnila v življenje, vrnila Očetu, vrnila na pravo pot do Doma po Kristusovih stopinjah. Iz nje črpam moč in vero za ljubezen in veselje do življenja, ki ga delim z brati. Po njej se učim majhnosti, krotkosti, ponižnosti, ki mi je tako potrebna, da tako velik dar, zaklad lahko sploh nosim, saj ostaja resnica – nisem ga vredna. Vsak dan mi je priložnost, da segam vedno globlje, saj nima meja. Vsak dan sem ga pri sv. maši deležna, ko prihaja k meni še enkrat v podobi razlomljenega Kruha za moje življenje in življenje vsega sveta.
SOBOTA, 6. oktober: Bar 4, 5-12.27-29; Lk 10, 17-24
“Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” Danes pravi Gospod: “Vse mi je izročil Oče,” in “Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.”
Mogoče je hoditi to pot globokega hrepenenja skozi življenje čez in neizmerno daleč preko moči nad slabim, mnogo dlje preko lastnih ruševin. Nisem prejela le izravnavo vsega, kar sem pomendrala, kar je razrito, le ozdravljenja, kjer boleham. Ljubezni ni le toliko, da morem komaj preživeti. Toliko je je, da bi mogla umreti vsakič znova sami sebi do bližanja tisti zastonjskosti, ki je bila izkazana meni. Neizmerno daleč preko me dviguje Njegova darovana ljubezen in to se more zgoditi, ko tudi jaz hrepenim in si močno želim z novimi koraki, novim pogumom, v novi okrepljenosti tja, kjer so naša imena skupno zapisana v nebesih. Imam Očeta, globoko v sebi imam zapisano, kam naj se vrnem iz svojih stranpoti. Živo je prisotna zavest doma “Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in bom šel k očetu in mu rekel Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.”
Imam kraj, kamor se vračam, imam dom. Tisti, ki preseneti, pa je Oče. Moje ime je zapisano pri Njem – “Na obe dlani sem te zapisal.” Na domačem pragu se zgodi sprememba srca, ker Oče preseneti tako močno s svojo ljubeznijo. Kot da je vse poravnano in zato zame zastonj. Ko bom zelo močno ljubila, bom mogla sprejeti, da je bila za to potrebna Sinova smrt.
Sredi naroda Gospod prebuja srce preroka Baruha za besedo “Bodi pogumno, moje ljudstvo.” Prebuja mu srce za brate, za upanje, za oznanilo Očeta. Gospod prebudi njegovo srce, da bi spomnil na tisto kdaj morda zametano nagnjenost srca slehernega človeka, slehernega naroda, da bi se vrnilo k Očetu. To je veselje, o katerem govori Gospod, in ki ga morejo nositi v srcu ne modri in razumni, ki imajo svojo modrost, ampak otročiči, ki imajo Očeta.
NEDELJA, 7. oktober: Hab 1,2-3;2,2-4; 2 Tim 1,6-8.13-14; Lk 17,5-10
“Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.”
Kdaj srce dozori za zastonjsko darovanje?
Je potreben čas? Ko pa komaj zadošča cel dan oranja, da naredimo, kar smo bili dolžni narediti.
Pred Gospoda stopam s tem, kar si mislim, da sem dolžna storiti. Zaradi njegove poti na goro, ko se je dvignil nad vse naše njive na goro, podobno vrhu najgloblje brazde v srcu vsakega človeka, razumevam, da le z oranjem tam spodaj ne bom dosegla Njegovega srca, da me samo intenzivnost njegove Ljubezni dviga na goro in sama nimam s čim povrniti.
Želim si srca žene, ki je prinesla alabastrno posodico olja, Gospodu s solzami močila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ni bila dolžna tega. Tisti čas je pustila zaorati Gospodovi ljubezni v globine njenega vsakdana tako daleč, da je mogel reči, da so ji grehi odpuščeni in da je mnogo ljubila. Prišla je izpovedat, da ni imela ljubezni, On pa je v njej videl veliko ljubezni, že nove sadove. V resnici tam, kjer odkrivam veliko razpoko, tam, kjer On pride s svojo ljubeznijo, se rojeva nov dar – odločitev, da bi se tudi jaz razlomila, ko On s svojo daritvijo na križu prelamlja vzorce mišljenja, načine odgovarjanja na boleča vprašanja po ljubezni od vsepovsod okoli mene, iz tišine ljudi in glasnega razpravljanja mimo bistvenih vprašanj.
“Zato te opominjam, da znova razplamtiš Božji milostni dar, ki je v tebi…” spodbuja sv. Pavel in je v resnici to glas iste Ljubezni, ki me je rešila, dvignila nad to, da sem dolžen, v zastonjskost dajanja. Ljubezen razlamlja strah, kajti “Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. ”
“Zastonj dajajte” pomeni, da sem na vrsti jaz. Zastonjski dar kot odgovor naj ustvarim jaz, alabastrno posodico naj poiščem jaz, solze zberem iz svoje notranjosti. Dar iz daru. Ustvarim, izumim, presenetim, pripravim naj za novo evharistijo, ki je trpljenje ljudi. Razpnem naj srce za človeka, za prijatelja v ravnokar in neprestano prejeti ljubezni, to močno, ljubezni polno in razumno srce – kot dar iz daru.
In dobre želje, globoka hrepenenja za nekoga, darovano življenje, vprašanja in zanimanja zanj dobijo nek izraz, izraz mojega obraza in mojega srca, za ogledalo bratu, da bi mogel doživeti, kaj je Gospod zanj storil, kakor sem tudi jaz to doživela iz obličja mojega brata, kot dar in rešitev na moji poti. Hvala, da imamo drug drugega. Ostaja pa mi vprašanje: Za glas katerega brata sem odgovorna, ko kliče “Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko?” Preroku Habakuku je Gospod odgovoril. Za katerega brata pričakuje od mene zastonjski dar iz daru? Iz obličja, iz srca drug drugega namreč beremo Božjo ljubezen, potrebno kakor kruh, ki se razlomljen razdeli za nov čudež, ko ne zmanjka, čeprav so mnogi lačni. “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.”