Izbrana Gospodova beseda iz knjige preroka Ozeja nas ob slikarski podobi stvarjenja v letošnjem Tednu za življenje vabi k razmisleku o odrešenem življenju. Pa tudi k osebni zavzetosti, da bi » v puščavi, v deželi velike žeje« naših dni, dospeli k viru resnično odrešenega življenja.
Prerok Ozej, ki je gotovo z veliko notranjo bolečino spremljal in motril pomanjkanje »spoznanja božjega« med svojimi rojaki ter se je po za nas nedoumljivi Gospodovi previdnosti celo v lastni hiši in zakonu soočal z nezvestobo in malikovanjem, je, po Božjem naročilu, postajal blag in usmiljen, da bi žena, njegovi bližnji in izvoljeni narod mogli spoznati nepreklicno Božjo ljubezen. Tako mu je bila po vztrajanju v številnih preizkušnjah zanj in zlasti za izvoljeni narod v srce položena v vseh časih veljavna ter odrešujoča beseda, »zavzel sem se zate v puščavi, v deželi velike žeje« (Oz 13, 5).
Ob tej, k zaupanju vzbujajoči Gospodovi besedi je tu še sodobna podoba stvarjenja. S slikarsko skladno in vsebinsko smiselno razporeditvijo barvnih likov in simbolov se je v tehniki vitraja skušalo izraziti sobivanje med Bogom in po njegovi podobi ustvarjenim človekom.
Stvarjenje je izraženo s pomočjo razumljivih simbolov. Bog je ustvarjajoča ljubezen v osebah Očeta Stvarnika (lik roke), Sina (odprta knjiga, simbol za Besedo, ki se je učlovečila in po kateri je vse nastalo) in Svetega Duha, ki vse oživlja (lik ognjenega plamena). Notranje življenje v Bogu, občestvo Svete Trojice, se posledično kaže in izrazi v ustvarjenem. V odnosu med možem in ženo in v prvotni harmoniji med njima. Pogled obeh k nebu, k Očetu Stvarniku, ki ju je ustvaril, k Sinu, po katerem in za katerega sta bila ustvarjena in poklicana v življenje, ter k Svetemu Duhu, ki ju je oživel in vanju položil vse dobro, poudarja njuno dostojanstvo in resničnost Božjega otroštva, kakor tudi bogopodobnost.
Veselo svetopisemsko sporočilo po preroku Ozeju in podoba stvarjenja človeka kažeta Nanj, ki se za nas nepreklicno zavzema. Po pozornem premišljevanju nas Sveti Duh želi tudi danes odvrniti stran od, seveda sodobnih, oblik malikovanja, nezvestobe in idej samoodrešenja. Naš pogled usmerja k Očetu, ki daruje Sina, da bi se svet po njem odrešil. Sin v svoji uri, zaradi katere je prišel na svet, v uri umiranja na križu, s katerega ne stopi, izpolnjuje ljubezen do konca. Bog v Sinu, v učlovečeni Besedi, izreka svoj »žejen sem«. Morala se je uresničiti dokončna in usmiljena zavzetost, popolna in spravna daritev Božjega Sina na križu, izpolnitev ljubezni do konca, da zmoremo zopet stopiti skupaj ter se ob vstalem Gospodu in povezani med seboj moremo odžejati pri enem in edinem studencu žive vode, pri studencu resničnega odrešenja.
Lojze Čemažar, akad. slikar