Včeraj je v Ljubljani potekal že 5. Pohod za življenje pod geslom »Življenje je zakon!«, na katerem je nekaj tisoč udeležencev proslavljalo dar življenja ter opozarjalo na sistemske krivice, ki se v naši državi dogajajo na področju varovanja nerojenega, pa tudi že rojenega življenja.
In tako smo imeli včeraj, vsaj na začetku, priložnost spremljati »dve Ljubljani«, kakor je zapisal Tomaž Štih: eno veselo, radostno in mirno Ljubljano; ter drugo, zamaskirano, temno oblečeno in pretečo, ki ni zbujala posebnega veselja, prej strah in trepet.
Pohod za življenje je bil slovesen začetek Tedna za življenje, ki ga začenjamo obhajati na današnjo nedeljo in se bo sklenil v nedeljo, 15. oktobra. Letos je poseben poudarek posvečen tudi zelo aktualni temi samomora s pomočjo, saj se v naši domovini na tem področju začenjajo poskusi zakonskih sprememb.
Prav bi bilo, da ta teden posvetimo razmisleku o vrednosti človeškega življenja, tem daru, ki nam je vsem dan. Gre za najpomembnejši dar sploh, saj brez življenja vsakega izmed nas ni možno nič, življenje je predpogoj vsakega veselja in žalosti. Še svoboda govora, ki se je tako zlorabljala te dni, ima možnost svojega obstoja samo ob predpostavki, da je komu dano življenje. Nekoliko cinično: skupno vsem aktivistom, ki »slavijo« splav in samomor s pomočjo, je, da so bili rojeni in so še vedno živi in dovolj zdravi, da lahko kričijo proti življenju.
Več kot primerno v bogoslužju Cerkve na ta dan beremo evangelij o vinogradniku, ki zaseje vinograd, ter ga polno opremljenega da v upravljanje viničarjem. Nadaljevanje evangelija je nadvse kruto: viničarji se obrnejo proti svojemu Gospodu ter ob času trgatve storijo grozljive reči: pretepajo in pobijajo odposlance gospodarja ter se poskušajo polastiti njegovega premoženja.
Ko pogledamo te viničarje, ki jim je Gospod Bog, vinogradnik, zaupal svoj vinograd, lahko opazujemo njihov odnos do človeškega življenja. Nič jim ne stoji na poti. Niti človeško življenje jih ne ovira pri poseganju po tistem, po čemer hrepenijo: denar.
Gospod Jezus je v tej priliki sicer imel v mislih predvsem takratne verske voditelje, skozi prispodobo gospodarjevega sina pa je napovedal tudi svojo nečastno usodo, smrt na križu.
Vendar je povsem možno evangelij razumeti precej širše, izven konteksta takratne družbe: celoten svet je pravzaprav Gospodov vinograd, saj je naš stvarnik. Kot beremo v prvih vrsticah Svetega pisma, je Gospod Bog svet zaupal človeku, da bi ga obdeloval. Da bi bil svoboden in prav delal po Gospodovi volji.
Res je vprašanje, če nismo vsi tisti, ki nemo gledamo dogajanje v naši družbi – ki podpira abortivno industrijo in bo morda kmalu začela prepričevati stare in bolne, naj se kar sami odpravijo s tega sveta, da ne bodo nikomur v breme – nekako sodelavci viničarjev. Morda res ne dvignemo roke nad drugega, vendar ne dvignemo niti pogleda. Rajši gledamo stran.
Če vemo, da vse, kar storimo enemu od najmanjših in najšibkejših, storimo Gospodu Jezusu (Mt 25,40), je hitro jasno, da se smrt gospodarjevega sina lahko hitro razume tudi širše. Kar so viničarji storili dediču, se ponavlja skozi vso zgodovino, danes pa celo vstopa v državne zakone. Najmanjši so danes tisti, ki so že tako ali tako najmanjši, torej (nerojeni) otroci, ter tisti, ki potrebujejo našo pomoč v bolezni in onemoglosti.
Z vidika naše vere se je nadvse pomembno zavedati, da je le eden Gospodar vinograda in s tem le On tudi Gospodar življenja. Na drugi strani pa stojijo tisti, ki se kot Gospodar zgolj obnašajo in mislijo, da jim je dovoljeno, kar hočejo.
Kristjani se moramo temu upreti in se z vsemi močmi postaviti na stran Gospodarja vinograda, ki je tudi Gospodar življenja. Se zahvaliti Gospodu, da imamo dar življenja in ga ceniti, ter aktivno prispevati k temu, da bodo do njega upravičeni vsi.
Zavedajmo se, da se na področju spoštovanja človekovega življenja dogajajo hude stvari, ki močno presegajo običajne zgodovinske debate o ženskih pravicah in reševanju socialnih stisk. »Moje telo, moja pravica,« so kričali v temno oblečeni aktivisti včeraj v Ljubljani, vedoč ali ne vedoč, da pri splavu že zdavnaj ne gre več za pravice žensk, ampak celotno industrijo, ki stoji zadaj. Denar, kot vedno, od evangelijskega odlomka naprej.
Naša družba je postala podobna hordi viničarjev, ki jim je povsem logično, da lahko razpolagajo z življenjem vsakogar, zadaj pa se vrti predvsem zelo veliko denarja, kakor nam namigne tudi današnji evangelij.
Podprimo torej Teden za življenje, ki na te težave opozarja, z razmislekom in molitvijo. Da ne gledamo stran, temveč se aktivno, vsak zase, postavimo na stran življenja in se ga veselimo.
Pohod za življenje ter Teden za življenje sta zaradi aktivistov, ki so navajeni svoje prevlade v medijskem prostoru, letos še posebej izpostavljena. Paradoksalno so tisti, ki so želeli utišati mirno instalacijo zastavic in s tem grobo kršili ustavno varovano pravico do svobodnega izražanja mnenj, naredili najboljšo možno reklamo za celotno dogajanje, celo mainstream mediji so bili prisiljeni poročati o dogajanju prejšnjih dni, vključno s Pohodom za življenje. Če bi aktivistke ne pulile zastavic, bi verjetno mediji vse skupaj gladko ignorirali.
Ali pa je bilo vse skupaj samo dimna zavesa, da se je v ozadju dogajalo kaj, česar nihče ni opazil, ker smo se vsi morali ubadati s tolpo aktivistov.
Pohod ter Teden za življenje nas torej nagovarjata, da naj »Spremenimo miselnost ter se začnemo veseliti življenja,« kakor je ob dogajanju zapisal nadškof Stanislav Zore. Ter dodal: »Vsako življenje, zlasti življenje najbolj nemočnih in s tem tudi najbolj ogroženih, mora biti deležno našega veselja in vse naše skrbi.«
