Radijske oddaje

Zdenka Treiber
Mojca Tuta
​Martina Ješovnik
​Miha in Tina Vrbinc
​Mojca Obran
​Mojca Mejak
​s. Simona Kovačec

Zdenka Treiber

Draga Zdenka, pozdravljena. Danes se v Sloveniji pričenja 25. Teden za življenje. »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih,« je izbrana Božja beseda za naslov. Kako te nagovarja?

Letošnji naslov Tedna za življenje me nagovarja kot upanje in tolažba. »Ti si moj zavetje, moje vse v deželi živih.« Govori mi o Bogu in mi ga predstavi kot tistega, h komur se kristjan vedno zateka. Stavek me nagovarja v dveh delih. Ti si moje zavetje – mi govori o Bogu kot o tolažniku, tistem, na kogar se lahko vedno obrnem in nanj računam v vseh preizkušnjah. Drugi del stavka, moje vse v deželi živih, pa je močnejši, Boga postavi nad vse, kjer je tudi njegovo mesto, hkrati pa nekako nadgradi prvi del, saj Bog ni le zavetje in tolažnik, temveč mnogo več.

Kako pa se ti povezuje z drugim delom, deželo živih?

Pomemben del stavka, naslova je tudi v deželi živih. Sprva nisem razumela, zakaj je to poudarjeno, saj smo kristjani, ki iščemo zavetje in tolažbo vendar v deželi živih. Ob razmišljanju ob tem stavku pa sem dojela, da človek v deželi živih potrebuje tolažbo. Ko bo namreč umrl in se srečal iz obličja v obličje z Bogom, tolažbe ne bo več potreboval, saj se mu bo razodela najvišja Resnica.

Torej ti je naslov blizu? Meniš, da je blizu današnjemu človeku?

Rekla bi, da je stavek zelo optimističen. Verniku daje upanje, govori mu o Bogu kot o tolažniku, kot o tistem, h komur se lahko vedno zateče. Hkrati sem se spomnila na besede, da če je Bog na pravem mestu, potem je vse na pravem mestu. Če je torej Bog vse v deželi živih, bo človeško življenje lažje, napolnjeno z upanjem in pričakovanjem.
Ko pa sem pogledala, prebrala širši kontekst naslova, stavka, torej celoten Psalm 142, se mi zdi, da pa se njegov ton in pomen spremenita ali bolj rečeno poglobita.

Zakaj?

Že iz naslova psalma, Tolažba zapuščenega pravičnika, ugotavljam, da ima stavek podton bolečine, Bog je namreč rešilna bilka zapuščenemu pravičniku. Ko berem psalm, ugotovim, da gre po vsej verjetnosti za kralja Davida, ki se je znašel v stiski. Iz vsebine stavka sklepam, da je ta stiska duhovne in ne telesne narave. David govori o preganjalcih in prosi Boga, da izpelje njegovo dušo iz zapora. Verjetno so v tem primeru preganjalci mišljeni alegorično, morda gre za negativna čustva ali hudobne misli; lahko pa tudi za dejansko nevarnost. Važno mi je sporočilo: David se ob vsem tem zateka k Bogu in ga vidi kot svojo zadnje upanje, svojo pravo rešitev.

Zdenka, a si morda srečala koga v življenju, ki te je na podoben način nagovoril? Da je v svoji stiski, preizkušnji pričeval, kako mu je Bog zavetje in Njegovo vse? Ali imaš morda kakšno osebno izkušnjo iz svojega življenja – če si jo pripravljena podeliti?

Da, spomnim se na pričevanje Poljskega modela in bivše zaročenke nečaka Silvia Berlusconia na Svetovnem dnevu mladih v Krakowu. Mlada ženska, ki je po današnjih standardih sveta imela vse, mladost, lepoto, uspeh in slavo, je iskala nekaj višjega, presežnega. Vedela je, da njeno življenje ni polno, da ji nekaj manjka. Iskala je na različne načine in na koncu našla Boga in svoj notranji mir v Njem. Spoznala, da je Bog njeno vse. To pričevanje me je zelo nagovorilo. Osebne izkušnje nimam tako zelo močne, večkrat pa v življenju ugotovim, da ko že obupam nad kakšno stvarjo, odnosom in ga prepustim Bogu, se na koncu obrne v pravo smer.

In če odlomek, besedo, naslov aktualiziramo še za našo deželo, naš čas… Tvoj čas?

Veliko ljudi današnjega časa lahko vidi Boga kot svoje zadnje upanje, svojo rešitev. Pomislimo na vse preganjanje kristjane, trpeče starše, ljudi, ki tavajo v temi in iščejo pravo pot, pa tudi vse prebežnike in vse, ki so soočeni z grozotami vojne in bolezni. Naslov, beseda je optimistična za vse. Kristjan lahko Boga vedno dojema kot zavetje in svoje vse. Daje mu najvišje mesto v svojem življenju. Takrat je življenje lažje in polnejše, saj vedno veš, da te nekdo spremlja, vodi in opogumlja. To bi rada tudi v svojem življenju. Da bi znala Bogu dati pravo, najvišje mesto.

Mojca Tuta

Draga Mojca, včeraj se je v Sloveniji pričel 25. Teden za življenje. Letos nosi naslov »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih!« (Ps 142,6) Kako razmišljaš o tem naslovu? O zavetju, o deželi? O Gospodu? Letos praznujemo tudi 25 let naše samostojnosti.

Nič kolikokrat se v naši deželi znajdemo na prepihu. Bodisi v zunanjem bodisi v našem notranjem svetu. Ko si na prepihu v naravi, se vsaj za silo lahko hitro zatečeš v kakšen kotiček, na morju pa se poskušaš zasidrati, da te čim manj premetava. Težje pa je najti takšno varno zavetje, oziroma sidro naši duši, kjer se lahko umirimo, kjer izročimo svojo razburkano notranjost, pravzaprav našo grešnost Njemu, ki nas najbolj pozna in nas osvobaja. Pri Njem se moja duša umiri, ker vedno znova lahko občutim Božje usmiljenje in ljubezen.
Opazimo pa tudi lahko, da se ljudje zatekamo k različnim oblikam osvoboditve, ki so vse kratkotrajne, pozabljamo pa na Gospodovo odrešenjsko moč.

Zakaj misliš, da je temu tako? Da nekateri begajo, drugi najdejo. Kaj tebi pomeni Gospodova odrešenjska moč?

Za prejetje takšnih milosti je potrebno vztrajno bdenje nad svojimi občutji in poglabljanje odnosa z Gospodom, kar ne prinese rezultatov tako rekoč čez noč, ampak je to proces. Dandanes pa nam na vseh področjih življenja manjka potrpežljivosti in vztrajnosti, vedno znova podlegamo hitrim rešitvam, ki nas dolgoročno oropajo resničnih občutkov osvoboditve. Sama doživim Gospodovo odrešenjsko moč kot iskren občutek sprejetosti, izpopolnjenosti in ljubljenosti.

A kako srečati Gospodovo odrešenjsko moč? To se sprašuje vsak, jo išče, Gospoda in Njegovo moč.

Takšno moč odrešenja je izkusila Marija Magdalena in je zato vedno znova hrepenela po Božji bližini, izviru Ljubezni. Varno zavetje, Odrešenika, je iskala tudi tisto jutro, ko je odhitela k Jezusovemu grobu. A ga ni našla fizično v grobu. Priča je bila vstajenju Jezusa za vse nas. Vso takratno dogajanje lahko podoživimo ob molitvi in branju Božje Besede, ki v nas prebuja živo navzočnost Jezusa Kristusa.
Resnično bi mi bilo težko v življenju, če se zamislim, da ne bi imela varnega zavetja pri našem Gospodu. Hvaležna sem, da Ga poznam, hvaležna sem za dar vere.

Kako pa vidiš, da oblikuje tvoje življenje? Je tvoje zavetje, moč? Vstali Gospod. Vera.

Vera v Jezusa Kristusa zame predstavlja najbolj trden ščit in zavetje pred delovanjem hudega duha. Pri srečanju z Njim mu lahko izročam vse skrbi in strahove. Hkrati me srečanja z Gospodom v molitvi, duhovnem pogovoru in v krščanskih pesmih napolnijo z veseljem, hvaležnostjo in pogumom za nadaljnje spopadanje z vsakdanom.
Vera v Jezusa Kristusa zame predstavlja najbolj trden ščit in zavetje pred delovanjem hudega duha. Pri srečanju z Njim mu lahko izročam vse skrbi in strahove. Hkrati me srečanja z Gospodom v molitvi, duhovnem pogovoru in v krščanskih pesmih napolnijo z veseljem, hvaležnostjo in pogumom za nadaljnje spopadanje z vsakdanom.
Takšno varno zavetje ni samoumevno. Včasih imam trenutke, ko ga najdem zlahka, spet drugič mnogo težje. Izkusila sem, da dlje kot si duhovno stran od Gospodovega zavetja, težja je pot nazaj. Prav tako tudi dlje traja in več pasti hudega duha preži nate, ki te zavajajo v napačna zavetja. Ko občutim nezadovoljstvo, zagrenjenost, nemir srca in vesti, vem, da nisem v Gospodovem zavetju. Pomembno je, da se takšnih pasti in oddaljevanja od Gospodovega zavetja zavedamo, da se lahko ponovno ustavimo in ponastavimo naša prizadevanja, ki spet vodijo nazaj k Njemu. Kajti vsako breme vsakdana postane z Njim lažje in osmišljeno.

Martina Ješovnik

Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih! (Ps 142, 6) je letošnji naslov Tedna za življenje. Draga Martina, kako tebe nagovarja?

»Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih!« Krasen stavek! Poln upanja, poln skritega bogastva in poln vere! Samo želim si lahko, da bi ga lahko vedno živela. Božja beseda namreč niso zgolj stavki, odlomki, poročila o ljudeh, ki so živeli in so nam zgled in ob branju katere se nam ganjeno orosi oko, kakor bi brali lepo pesem, pogledali dober film ali slišali o pogumnem dejanju. Ne! Božja beseda je živa! Je Božji medij, po katerem nam pošilja napotke, nam razjasnjuje pogled na naše življenje, nam osmišlja probleme, stiske in težave ter nas ob razmišljanju ob še tako kruti besedi Stare zaveze, po neki skrivnostni poti venomer pripelje do zaključka, da vse, kar Bog dela v naših življenjih, dela iz neizmerne, nedoumljive ljubezni. Zato tudi po prebranih berilih rečemo, da je bila to Božja beseda in ne ”beseda iz Biblije” ali kaj podobnega. Ker Sveti Duh zaveje skozi besede in jih vsakomur prevede v jezik njegove trenutne situacije. Gre torej za najboljši smerokaz v življenju in to je velika milost!

Da, zares velika milost je dar Božje besede in njene moči. Bolj ko jo premišljujemo, z njo živimo, bolj je živa v naših življenjih. Kako pa povezuješ letošnji naslov z življenjem? Njegovimi darovi in pastmi?

»Ti si moje zavetje.« Zavetje pred čem? Če namreč potrebujem zavetje, potrebujem razlog, da se vanj zatečem. Preveč preprosto bi bilo reči, da samo pred ”tegobami vsakdanjega življenja”. Zveni zelo tenkočutno in ob tem človek nehote dobi sliko človeka, ki je pozabil ključe, razlil kavo, razbarval perilo, zamuja na sestanek in zaradi tega zdaj tarna ter potrebuje Boga, da ga pomiri, da mu pove besede tolažbe in ga zopet spravi v dobro voljo. Tak ”kristjan” je seveda v javnosti pomilovanja vreden in očita se mu, da je Bog bergla v njegovem življenju, ker je sicer nesposoben za samostojno življenje. Sama sem po naravi nagnjena k delovanju in reševanju situacij, če le gre brez obupavanja. Če torej ”zmorem sama” opraviti s tegobami vsakdanjega življenja, pa vem, da potrebujem zavetje, potem je nevarnost, ki mi preti veliko več, kot pa razlita kava in pozabljeni ključi.

Kako pa razmišljaš ob nadaljevanju naslova ”V deželi živih”?

Če obstaja dežela živih, vsekakor obstaja tudi dežela mrtvih. Pa je to res le označba za vse ljudi, ki so kadarkoli umrli? In dežela živih je torej ves svet, ki ga vidimo? Na prvi pogled je seveda to najbolj smiselna definicija, vendar kot kristjan verujem v duhovni svet. V svet, od koder je moja duša. Če pa je duša nesmrtna, potem je tudi ta svet nesmrten. In če je nesmrten, kako lahko govorim o deželi mrtvih? S tem si postavim ključno vprašanje, ki me privede do naslednjega odgovora. Bog je ta, ki oživlja, vendar niso vsi ljudje živi v Njegovi besedi, v Njegovi ljubezni in z Njegovo močjo. So ljudje, ki ne živijo tako, da hranili svojo dušo, ker nam znanost nekako dokazuje, da to niti ni potrebno in da smo taki ljudje ubogi v znanstveno fantastiko usmerjeni naivneži, ki sledimo temu, kar ni več v modi in v navadi. Ampak ravno to nam kristjanom daje samozavest in moč, saj sledimo smernicam, ki niso trenutne, temveč večne in imajo zaradi tega večjo avtoriteto. Če torej govorim o deželi živih, govorim o deželi, ki je oživljena z močjo Svetega Duha, ki se zaveda, da Bog je, da me ljubi in da je duhovni svet zadnja postaja moje poti, kamor zares grem po zemeljskem življenju. Če pa živim v deželi mrtvih, tega sveta ne priznavam in posledično ne priznavam svoje duše, kajti duša je po definiciji neumrljivo bistvo človeka in torej mora živeti v svetu živih.
Da pa stvar ne ostanem pri zgolj filozofiji. Z vsakim grehom je v meni manj življenja in popolna predanost grehu je enako s popolno odsotnostjo zavesti o Življenju, čemur pravimo tudi pekel. In verjamem, da ni prazen, saj je preprosto nemogoče verjeti, da je lahko greh premagan brez Kristusa, ki odrešuje in ki ga pri vsaki spovedi prosim za pomoč, ker čutim, da sama ne morem zapolniti praznine, ki nastane v meni po odklonu od Boga. Samo Jezus Kristus je tisti, ki je premagal to smrt in ki me iz dežele mrtvih pokliče nazaj v deželo živih. Vendar pa si tega ne bi želela, če bi že od vekomaj živela v deželi mrtvih. Zato je na nas kristjanih še toliko večja odgovornost ljudi pripeljati do Boga, kar pa storimo s tem, da pokažemo svojo drugačnost. Da ljudje ob nas začutijo Božjo ljubezen, da po srečanju z nami rečejo:« Ta pa je bil hmmm….drugačen, imel je nekaj več!« To jih bo podalo na pot iskanja in Bog se jim bo lahko razodel, saj bodo začenjali spoznavati svoje mrtvo domovanje. Ne pomeni, da smo boljši od kogarkoli, gre za to, da imamo razodetje Jezusa Kristusa, ki nas vabi, da naredimo vse ljudi za njegove učence, oziroma da jih pripravimo, da bodo dobra zemlja, kamor bo potem On lahko sejal.

Dar je, kar pripoveduješ in lepo, pa tudi odgovorno poslanstvo je biti kristjan. Živeti, oznanjati deželo živih, oznanjati Božjo ljubezen, pričevati Zanj. Nekateri rečejo prezahtevno, a kot praviš, z Jezusom je to mogoče. Dar je biti z Gospodom, imeti vero. Živeti v Njegovi ljubezni.

Vendar tudi mi nismo obvarovani pred hudim duhom, še bolj nas ima ”rad”. In pred tem nam je Bog vedno zavetje, po poslušnosti Božji besedi in zakramentih nas namreč varuje, da ne zabredemo preveč. Če se predolgo mudimo v deželi mrtvih, nam pošlje preizkušnjo kot vihar, zaradi katerega se sploh moramo zateči. Duhovni boji so namreč težja preizkušnja kot izgubljeni ključi, vendar so zmage Jezusa Kristusa v njih slajše in navdajo z večjim zanosom po oznanjevanju, sploh pa budijo notranjo zavest o tem, da zares v polnosti rečem: » Ti si moje vse!«, ker vem, da takrat za delček sekunde zaživim v tisti deželi živih, kjer ni joka ne bolečin in ravno zaradi teh delčkov me vleče vedno močnejša sila, da bi enkrat v polnosti vstopila v deželo živih, ki ji vlada Življenje sámo.

Miha in Tina Vrbinc

V tem tednu, Tednu za življenje, smo povabljeni še posebej, da se ustavimo ob letošnjem naslovu »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih.« V preteklih dnevih smo slišali, kako nagovarja mlade. Kako pa izbrana beseda nagovarja družine; kako odmeva v vaši družini?

Misel, ki nas spremlja v letošnjem Tednu za življenje, tudi našo družino vabi k razmišljanju o tem, kako midva kot zakonca prepoznavava Božjo podobo drug v drugem in otrocih in seveda, tudi otroci v nama. Lahko se zgodi, da se kdo od nas počuti osamljen in brez varnega zavetja, ko se v vsakdanjih obveznostih ne zmoremo ustaviti drug ob drugem in pred Gospodom. A On je vedno z nami, zato se ob preizkušnjah vedno lahko obračamo Nanj. Ko smo odprti za Božji dotik, lahko njegovo podobo spoznamo v milosti svete spovedi, kjer Gospod vse dela novo in govori: »Rad te imam in ti odpuščam.« Te preproste besede lahko obrnejo tok življenja v drugo smer, proti Božjemu obličju. Tudi ko se nam zdi, da je okrog nas vse sivo in da Boga ni blizu, nas spremlja Njegova bližina in spoznanje, da če nečesa ne čutimo, je Bog vseeno naše zavetje in pribežališče. Kolikokrat bi lahko obupali sami nad sabo, a Gospod nikoli ne obupa.

Gospod deluje po zakramentih, po daru sv. zakona, sv. spovedi, sv. obhajila, kot pravita. Pred snemanjem tukaj, so izbrane misli nastale po skupnem razmišljanju z ženo. Kako čutita kot zakonca, kot starša Gospodovo prisotnost v vsakdanu ali opogumljanje v preizkušnjah življenja?

Ko se ozreva na najino skupno prehojeno pot, se s hvaležnostjo spominjava blagoslovov in preizkušenj, ki sva jih doživela kot zakonca: veselja in skrbi ob pričakovanju štirih otrok, rojstva, bolezni, odraščanja in prvih preizkušenj najstništva, pa tudi srečevanja z drugimi pari in družinami, ki so nas s svojimi preizkušnjami bogatili in dali nov pogled tudi na najine preizkušnje. Srečanja z bližnjimi, s katerimi delimo enake vrednote, pa tudi s tistimi, ki jih ne, nas bogatijo in utrjujejo, saj smo vsi bratje in sestre.
Ob besedah papeža Frančiška »smem«, »hvala« in »oprosti« za srečo v družini vedno bolj spoznavava, da niso le stvar olikanosti, ampak pot do iskrenega veselja v družini, življenja v miru, saj varujejo naše domove, ko jih izrekamo in celijo razpoke, ki se pojavljajo med nami. Papež nas opominja, da jih je potrebno izreči na glas, izraziti hvaležnost in najti prostor za odpuščanje.
Seveda pa te besede ne veljajo samo za družino, ampak tudi za širšo skupnost, česar se spominjava tudi ob 25. letnici naše države.

Kako gledata na teh 25 let?

Hvaležna sva, da najina družina živi v samostojni državi, ki je nastala po Božji previdnosti in na krščanskih temeljih. Spominjava se, ko sva še kot najstnika v svojih družinah na različnih koncih Slovenije in vsak na svoj način doživljala veselje, premagovala strahove in spremljala prve korake pred 25 leti, ki so bili večkrat nerodni in jih tudi še danes spremlja kakšno spotikanje. V sedanjem trenutku bi lahko zapadla v temne misli, ko naša država še ni tisto, kar bi želela zase in za najino družino, se pa ob tem lahko iskreno vprašava, kolikokrat moliva za domovino in modrost naših voditeljev, da bi delali tisto, kar je prav. Ali sva res brez moči, da bi tudi midva dodala nekaj k skupnemu boljšemu? Se zanašava samo nase? Odgovor odmeva v Gospodovi obljubi: »Jaz sem tvoje vse v deželi živih«. Zato se čutiva odgovorna, da sva vir veselja in svetlobe najprej drug drugemu in najinim otrokom; vir veselja nad življenjem, odprtosti za življenje, Božjo bližino in obljubo, da nismo nikoli sami, saj nad nami bedi usmiljena Božja roka.

In še kakšna misel za na konec? V vzpodbudo mladih? Ozirajoč se na Slovenijo?

Vsem nam želim, da bi bili ponosni, da smo Slovenci in da ne pozabimo na svoje korenine. Kot kristjani smo še posebej poklicani, da širimo veselje, pozitivno naravnanost in iščemo v drugih ljudeh predvsem tisto, kar je dobro. V naših mladih je veliko pozitivnega, zato naj se ne bojijo izraziti svojega mnenja in uresničiti svojih pričakovanj, s katerim bodo, tako najbrž vsi upamo in želimo, lahko delali bolj povezano.

Mojca Obran

Mojca, pozdravljena. Znova smo skupaj ob Tednu za življenje. »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih,« je letošnji naslov. Izbrana Božja beseda je klic, molitev, beseda upanja, svetlobe dana na pot življenja. Kako prepoznavaš, da se v življenju želi uresničiti tudi zate? Kaj je zate zavetje? In dežela živih?

V deželi živih, kjer bi lahko bili vsi prijatelji, saj smo bili navsezadnje ustvarjeni kot bratje in sestre, hrepenim po zavetju. Poleg vseh ljudi, ki jih srečam vsak dan, hrepenim po kotičku, kjer se mi ni treba pretvarjati, da bi me drugi imeli rajši. Dovolj je, da sem samo jaz: nepopolna, zmotljiva, tiha, zamišljena in zadovoljna s tem, kakršna sem. Kjer se mi ni treba truditi, da bi ustregla drugim, saj mi Gospod daje svojo ljubezen. V Njegovem zavetju najdem svoj mir, svoje bistvo in veselje. Lahko sem slabotna, saj me bo dvignil. Lahko sem obupana, saj me bo opogumil. Ko sem v Njegovem zavetju, postane vse bolj preprosto. Z mojega srca padejo bremena v Gospodovo naročje in vse se zdi lažje in mogoče. Ko čutim Gospodovo bližino, vem, da bo vse dobro. Gospod v trenutku izniči vse moje strahove, me napolni z ljubeznijo in upanjem. Zaupam v Njegov načrt in se mu prepustim.

Kaj pa misliš, da želi okrniti ta mir, ki ti ga v svojem zavetju naklanja Gospod?

Ko stopim iz Njegovega zavetja v deželo, ki me obdaja, postaja korak vse težji. Mir, ki je kraljeval mojemu srcu, želi preglasiti hrup, bučna glasba, nestrpnost voznikov na cesti, slabe novice, govorjenje drug čez drugega, različna vprašanja… Blagodejno svetlobo iz Gospodovega zavetja skušajo presvetliti najrazličnejše reklame, ponudbe, vrvež mesta… Čuti postanejo preokupirani in začnem izgubljati stik sama s sabo in z Gospodom. V družbi, v kateri živimo, imamo nešteto razlogov, da pozabimo na svoje temeljne notranje potrebe in se raje prepustimo blišču in kratkoročnim obljubam sreče. V poplavi informacij in ponudb predajanja užitkom svojo dušo občasno obdam z zidom, da jo lažje obvarujem pred vdorom vseh človeških zapeljivostih. Tako jo zaščitim tudi pred obtožbami, tarnanjem, nezadovoljstvom, posmehom in krivicami. In le na tak način, da ogradim svoje srce pred vsem tem, zavarujem sebe, da se ne izgubim. Da ne izgubim svojega Gospoda in Njegove ljubezni, ki je kot blagodejen obliž za mojo občutljivo dušo. V svoji notranjosti si tako ustvarim kotiček miru, trdnosti in zadovoljstva, od koder najlažje začutim Božjo prisotnost, ga nagovorim, ga prosim za pomoč in vodstvo. Iz notranjega miru se mi rojevajo molitve in želja po pogovoru z Njim. Na tak način se vedno znova opomnim, kaj je pomembno v mojem življenju, in otresem iz sebe prah človeških puhlic.
Zato Ga prosim: Gospod, razširi svoje zavetje nad ves svet, da le-ta ne bo oglušel v kriku zabav in praznih besed, da ne bo potonil v svetu potrošništva in ne oslepel za stisko drugega. Naj Tvoj mir in ljubezen preplavita ves svet, da se bomo brez vseh zadržkov zahvaljevali Tvojemu imenu. Ne pusti, da omagamo pod težo negativnih bremen. Obriši naše solze, pomiri naš strah in utrdi naš korak na stezi, ki jo moramo prehoditi zase in Zate.

Se pridružujemo tvoji prošnji in molitvi.

Sprašujem in razmišljam še naprej: In kdo sprašuje po moji duši, duši brata in sestre, sočloveka? V svetu, kjer se družine zapirajo v svoje domove, kjer službe terjajo velik delež časa in energije, kjer je enostavneje preživeti svoj prosti čas pred televizorjem ali računalnikom, kdo sprašuje po moji duši? In kdo po Tvoji duši, Gospod? Je še komu mar? Ali je lažje reči, da se v zadeve drugih ni dobro vmešavati in s tem opravičimo svojo pasivnost. Da ni časa? A ni vsaka duša pomembna? Vsako življenje je dragoceno – od nebogljenega otroka do starejšega človeka, ki nima koga, ki bi poskrbel zanj.
Sprašujem sebe in druge: Nam ni mar, kakšna bo prihodnost naroda, naših otrok in zanamcev? Si ne želimo, da bi odraščali v varnem zavetju Njega, ki nam je vsem podaril življenje?

Mojca, dejala si, da pa želiš zaključiti to razmišljanje, pogovor z molitvijo. Prosim:

Pravični bodo naredili krog okrog Tebe, Gospod, in skupaj bomo izrekli: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih.« Moja duša Ti je neizmerno hvaležna, ker skrbiš zanjo in Ti je mar. Naj se občutek zavetja razširi na vse ljudi, da bomo ponovno zaživeli v sožitju. Da si bomo vedeli vzeti čas drug za drugega in Zate, za preproste stvari, za molitev in skupno pesem. Naj nam Tvoj mir umiri srca in nas navdihne z upanjem, ki nikoli ne mine. Naj bomo vredni Tvoje ljubezni.

Mojca Mejak

Mojca, danes ste prišli k nam, da bi v Tednu za življenje z nami podelili svojo izkušnjo, kako je Bog zavetje v vaši družini, zlasti v času stiske.

V Sv. Pismu piše: » Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« (Iz 55, 8-9)
V stiski, ljudje vidimo le stisko, ker gledamo z našimi očmi. V Božjih očeh pa je stiska veliko več, je del načrta, ki ga ima z nami. Je del, ki je za nas težek in se ga bojimo, a če ga darujemo Bogu, je veliko več. Sedaj po petih letih gledava na Nejino bolezen kot stisko, ki smo jo imeli v družini in veva, da je bil cel čas On z nami. Pobral nas je, ko smo padli, pokazal pravo pot, dajal moči, ko se je vse zdelo nemogoče. Takrat je pokazal, da je tu z nami, vsak trenutek in, da njegovi načrti presegajo naše misli in pričakovanja.
Še sedaj se spominjamo tega obdobja kot nekaj lepega. Bilo je tudi težko. Ko človek ugotovi, da se zdravljenje otroka ne načrtuje za več kot en mesec naprej, ker nihče ne ve, če bo čez en mesec še med nami. Tedaj spoznaš, da imaš lahko vse stvari tega sveta a brez Boga, brez objema Njegove ljubezni si izgubljen, nič nima smisla. In v tej, nama najhujši stiski, nama je pokazal, kako izgleda, ko se te Jezus z vso veličino ljubezni dotakne in kljub vsemu hudemu živiš vsak trenutek v njemu in z njim in drugega ne potrebuješ. Po diagnozi Nejine levkemije in lahko rečeva skoraj konstantnemu bivanju v bolnišnici je sledila diagnoza Markovi, moževi mami. Neozdravljiv tumor v glavi. Zdravnik je rekel: »Preživite lepo preostanek svojega življenja.« Ampak, a ne živimo vsi preostanek svojega življenja? Nihče pa ne ve koliko bo dolg. A, če ga živimo v Bogu, je lahko rodoviten, najlepši in poln ljubezni. Brez Boga pa je prazen, čeprav mogoče zelo dolg. To so bili lepi meseci življenja, ko smo se kot družina med seboj in z Bogom vsi povezali. Ko je Neja zaključila zdravljenje, nas je Markova mama zapustila. V miru in polna ljubezni je odšla k Očetu. Marko reče, da za nas to ni bila zemeljska smrt, ampak rojstvo v nebesa. In po vsem tem ponovno Bog z njegovim načrtom. Takoj zatem jaz noseča. Nekaj prečudovitega, kar sva prej tudi želela, a v tem trenutku je bilo nenačrtovano, nepričakovano, izven najinih načrtov.
A Bog je cel čas videl višje in širše. Z darom novega otroka naju je iz svojega naročja dvignil in pokazal, da so njegove misli nad našimi. Z Marijo, najino tretjerojenko smo ponovno začeli živeti kot družina brez bolezni, polna pričakovanja novega življenja. Priprava na novega člana in rojstvo sta celo družino tako zaposlila, da je bilo časa za razmišljanje o bolezni bolj malo. Po smrti Markove mame pa bi tudi varstvo za Nejo in Matica težko uredili in tako je Bog poskrbel za najboljše varstvo, ko sem zaradi nosečnosti jaz ostala doma.
Vsekakor naju je Gospod v tem težkem obdobju naučil, da je potrebno živeti sedaj ta trenutek in nama pokazal kako je, ko si ves čas z Njim v odnosu. Sedaj se trudimo živeti z Njim in slediti njegovim načrtom. Veselimo se z Njim, Jočemo z Njim in v vsakem trenutku je naše zavetje.

s. Simona Kovačec

S. Simona, pozdravljena. Mladim, zakoncem smo v tem tednu prisluhnili, kako jih nagovarja letošnja beseda »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142,6). Teden se počasi zaključuje, Božja beseda pa ostaja. Kaj bi nam pa ti povedala o iskanju zavetja v svojem življenju? Kdaj ga iščeš?

Zavetje iščem, ko sem v stiski, ko čutim strah, ko me kaj skrbi, ko ne vem, kako naprej, ko imam občutek, da mi zmanjkuje moči, pa tudi ko oz. ker rabim čas, tišino, mir za Gospoda, ko lahko obnavljam in poglabljam, da je On moje vse.
Ob tem bi še želela reči, da sem hvaležna Gospodu za vse pričevalce v življenju, ki so mi kazali, da je Gospod trdno in varno zavetje, od koder prihaja luč in moč življenja, ki so mi ga tudi pomagali odkriti, najti.

Kaj bi torej povedala o njem? Kako te nagovarja letošnji naslov »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih«?

V meni odmeva eno: Gospod je moje zavetje in moje vse. Z Njim hodim vsak dan svojega življenja, ko je sonce in ko je mraz; ko je topel veter in ko je vihar. Letošnji naslov mi razodeva, da sem v varnem Očetovem naročju, da je vse znotraj Njegovega načrta odrešenja in nič izven njega. »Ti si moje zavetje,« iskati pri Gospodu zavetje, razumem kot vzklik in odgovor na Jezusovo besedo »Ostanite v moji ljubezni.« Razumem kot odločitev za biti z Njim. Vabi me k daritvi z Njim in k odgovoru na vprašanje, kdo je Gospod zame.

In kaj takrat ko pride mraz ali vihar? Ko je težko?

Ko sem v stiski in mi je težko, takrat še bolj vem, da sama ne zmorem. Ko bolj stisne življenje in trpljenje, še bolj iščem Gospoda oz. se želim še bolj okleniti Njega, ki je življenje ter ne le zavetje samo. Njegova ljubezen, smrt in vstajenje zame, mi je moč življenja in zavetje pred vsakim obupom, malodušjem. Zaradi Njega je pot mojega življenja drugačna. Ožarjena je z zarjo vstajenja. Le-ta pa vstopa v vsak dan mojega življenja. Najde pot skozi najbolj gosto meglo in razsvetli vsako jutro, vsaki dan. Ko težko zaupam, ko se sprašujem, kaj je pot za naprej ali se nad določenimi dogodki, potmi čudim in se sprašujem ali so res zame oz. jaz zanje, mi je spomin na vsa Jezusova dela v mojem življenju zavetje, da znova laže zaupam, da poglobim svoje zaupanje Vanj in v to, da Jezus vodi mojo pot življenja.
Hkrati se sprašujem ob tem stavku, kaj iščem, iščemo v zavetju? Kaj pričakujemo, ko ga iščemo? Mir, varnost, da težave izginejo? Dvomi poniknejo? Da bo nekdo rešil naše probleme? Odvzel stisko in trpljenje? Vse to zmore Gospod in dela Gospod, a ne brez nas. Ko rečem Da križu in življenju, že posije vanj svetloba vstajenja – na najrazličnejše načine.

Zavetje je večkrat potrebno iskati. Kje ga iščeš? Najdeš? Kje ali kdaj ti je Gospod najbolj blizu?

Gospoda najdem v tabernaklju, pod podobo Kruha, na oltarju, po Pastirju. Najdem v Njegovi besedi. V daru Cerkve, ki je Njegovo skrivnostno telo ter Nevesta hkrati. Najdem v svoji zgodovini življenja, ko lahko zrem Gospodova dela in Njegovo ljubezen. Najdem ga oz. obiskana sem. On se mi je razodel. On mi je pokazal to deželo življenja z Njim; me popeljal v deželo živih, kjer upanje ne umre in svetloba ne ugasne; kjer je ljubezen doma. Pokazal mi je, da tam nisem sama. To je dežela mnogih bratov in sester, mladih in starih, bolnih in zdravih, družin in posvečenih, ljudi, ki živijo upanje in ljubezen, ki zaupajo v Gospoda in darujejo svoje življenje in trpljenje.
Gospod je živi Gospod. Razodeva se v deželi živih, v deželi življenja. On jo ustvarja, deželo živih, jo želi obuditi v srcu vsakega. Razodeva, da je Trpeči in Vstali Gospod, Ljubezen, ki vse daruje, sebe daruje. Ob Njem in Njegovi ljubezni se posušijo solze obupa in izkušnje smrti. Povabi na pot z Njim v deželo živih, ki sega onkraj meja.

Kaj bi pa želela reči na konec?

Prejela sem ta dar ljubezni. Gospod mi ga je daroval. Mi ga daruje dan za dnem. A izkustva moči svoje ljubezni ni namenil le meni. Tega daru ni poklonil le meni ali da bi bil le zame. Skupaj z njim sem prejela naročilo: »Pojdi pa k mojim bratom in jim povej,« »Gospoda sem videla,« vstal je in živi. Želi srečati vsakega v deželi njegovega življenja, da bi mu postala dežela upanja, veselja, radosti, življenja. Njegova dežela in naša dežela, Slovenija. Odprimo mu srce in zaupajmo mu!