Kateheza

Gradivo pesmi, odlomek Sv. Pisma ter razmišljanje, za v pomoč pri pripravi katehez
ZA DELO Z OTROKI, MLADIMI, morda tudi ODRASLIMI

Pesmi:
Mlajši: Pesem vesela (Luč je na moji poti); Prižgimo si lučke
Starejši: Ti si ta Luč sveta; Ti najsvetlejša si Luč v temi

Odlomek Sv. Pisma in razmišljanje:
Mt 14,22-33 Jezus hodi po vodi
»Pogum! Jaz sem. Ne bojte se!«
Vprašanja za začetek: Kdaj nas je v življenju strah? Kaj storimo? Ali obstaja v našem življenju nekdo, ob katerem nas ni nič strah? Poglejmo Petrovo izkušnjo in izkušnjo učencev.

Preberemo odlomek: Mt 14,22-33

Najprej so se ustrašili učenci. Pogovorimo se – Kako Jezus odgovori na njihov strah? Pove »Jaz sem.« Tisti, ki ga poznajo, mu zaupajo, ki ga imajo radi in On njih. Prijatelji so. V tem odnosu ljubezni, prijateljstva ni strahu, ob Jezusu, z Jezusom ni strahu. Jezus prežene strah. Tako sam zagotavlja. A kakšen strah je to? To ni strah, pričakovanje, da se nam ne bo nič težkega zgodilo.

Pomislimo: učenci so bili sredi noči sami, osamljeni, v temi, valovali so premetavali čoln, pihal je nasprotni veter in še celo nekdo, za njih »prikazen«, je šla po vodi – kakšna stiska, groza, strah za učence. Jezus to ve in pozna. Zato tudi gre k njim. Želi biti z njimi, v njihovi stiski, da bo pomiril njihova srca, da jim bo blizu, da bo lahko zasvetila luč Njegove prisotnosti, skrbi, ljubezni do njih in preganjala temo.

(Lahko tudi ugasnemo luči, ustvarimo popolno temo; kaj pomeni en plamen, kaj pomeni luč sredi prostora – manj tesnobe, manj strahu, več jasnosti, bolje vidimo, laže hodimo, varno hodimo.)

In tako želi biti Jezus luč v našem življenju, odnosih, odločanjih, stiskah, veselju. Želi biti nenehno prisoten, zvesti Prijatelj in Vodnik, Odrešenik, da se v našem srcu ter odnosih ne bi naselila tema strahu, žalosti, obupa, malodušja … vsega, kar nam jemlje upanje in veselje. Poizkusimo še sami bolj opredeliti, kaj bi bila še tema, strah v našem življenju, kajti »Tema namreč izginja. Resnična Luč že sveti. (1Jn 2,8)«

– – –

Jezus pa želi imeti z vsakim izmed nas posebni odnos, osebni odnos. Poglejmo pri apostolu Petru. Želel si je biti z Jezusom, preveriti, če je res On. Hotel je biti z Njim. Jezus mu je rekel: »Pridi« in je šel. In takrat je bilo vse vredu. »Ko pa je začutil močan veter, se je zbal.« Takrat je podvomil in se pričel potapljati.

Morda je podvomil, če to, kar je rekel Jezus drži, ali je Njegova beseda resnična ali je pot prava ali, navsezadnje, je »ta prikazen« res On… začel se je potapljati, a ni utonil. Klical je Gospoda, v katerega je veroval, ga poznal do sedaj, skupaj sta že prehodila del življenjske poti. Klical ga je, naj mu pomaga, mu pomaga v teh strahovih in dvomih, v tem usodnem potapljanju – in rešil ga je.

Močni vetrovi in viharji butajo v nas, želijo omajati vero tudi v nas, zasejati dvom, uničiti prijateljstvo in odnos, ki smo ga že gradili – z Jezusom, kot tudi med seboj, v odnosih tudi med nami. Prepoznajmo jih, da bomo lahko prav ravnali. Zlasti jih čutimo na poti odraščanja, osamosvajanja, prisotni so na poti skupnega življenja, v preizkušnjah, trpljenju,… (lahko) vsak dan našega življenja.

Premislimo, kateri so ti viharji. Od kod prihajajo?

Vihar skušnjav glede spolnosti in uživanja, napačne svobode in samostojnosti, miselnosti individualizma. Miselnosti, da smo vero prerasli, da je to nekaj za otroke, da to ni odraslo in modro. Viharji s strani družbe in prijateljev, posmehov, zapostavljanj. Viharji s strani staršev, ki ne razumejo osebne poti vere svojih otrok ali obratno. S strani učiteljev in vzgojiteljev, medijev, sodelavcev, poznanih in nepoznanih ljudi, raznih situacij.

Napadajo nas iz vseh strani, prihajajo iz nas samih, a mi vemo, h komu želimo iti in priti. Vemo, da nas je povabil in da nam bo dal pravega spoznanja, modrosti, luči in moči, miru. Da bo tudi dal roko sredi vseh preizkušenj in dvomov in pokazal pravo pot, dal odgovor – na nas je, da ga, ko se nam majejo tla, pokličemo, vzkliknemo, prosimo. On bo storil. On se nam bo razodel kot resnični Božji sin, kot pravi in edini Bog, ki ima besede tega življenja in večnega življenja za nas. Ki je dal obljubo in spolnil »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Jn 10,10)« Ki je dal obljubo veselja, »Vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel (Jn 16,22)« – nihče. Ki je ljubezen, ki se je na križu darovala do konca zate in zame. In čaka, kliče, da jo sprejmeva ter iz nje zaživiva.

Pesmi:
Mlajši: Bodi z menoj; Vstani in steci k Jezusu; Svetel plamen
Starejši: Luč si za svet; Gospod, moj Bog; Pred križem; Nad vsem; Glej te očke