“Od materinega naročja povišuje naše dneve” (Sir 50,22)
Carmela Palmisano
Geslo letošnjega Tedna za življenje je vzeto iz zadnjega dela Sirahove knjige. Božji pisatelj je v prejšnjem delu razmišljal o Božji ljubezni v zgodovini odrešenja (Sir 44–49), o ljubezni, ki jo opisuje predvsem kot Zavezo, to je globok in neprekinjen odnos med Bogom in svojim ljudstvom; in ko se zahvaljuje tudi za dar velikega duhovništva (Sir 50,1-21), poln občudovanja nad vsemi Božjimi deli in nad znamenji njegove navzočnosti v zgodovini vzklikne in vabi, naj hvalimo Gospoda, ki dela čudovite stvari na zemlji. Modri našteva predvsem dve čudoviti Božji deli: da Bog daje rast od materinega naročja in da dela z nami po svojem usmiljenju (v hebrejščini beremo: „Dela z nami skladno z njegovo voljo“).
Grški prevajalec je prevedel hebrejski iraz: „Daje rast od materinega naročja“ z „Od materinega naročja povišuje naše dneve“ in s tem želel še bolj osvetliti, da Bog daje rast ne le posamezniku, temveč svojem ljudstvu, kar velja danes tudi za nas in za vsako ljudstvo, saj smo po Jezusovi daritvi na križu vsi postali eno Božje ljudstvo, kajti vsi njemu pripadamo. Naj se tega zavedamo ali ne, ne glede na kulturne, socialne in verske razmere in razlike: „On nas je naredil in mi smo njegovi“ (Ps 100,3).
Modri se Gospodu zahvaljuje, da dviga naš čas, naše dneve, dneve naše zgodovine, ki, čeprav se včasih zdijo zaviti v negotovost, v velike in neizmerne stiske, v globoko trpljenje in preizkušnje, celo v nasprotovanje in v načrte proti Bogu, so bili še globlje in prej („od materinega naročja“) ogrnjeni z Gospodovo ljubeznjo, ki našo zgodovino vodi, preusmerja in neprestano dviga. Kot pravi psalmist: „Gospod je tvoj varuh, Gospod je tvoja senca, Gospod te bo varoval, Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in na veke“ (prim. Ps 121).
Potek zgodovine ni pot navzdol v uničenje in obup, čeprav imamo včasih tudi sami lahko podobne občutke, temveč je čudovita pot navzgor, saj ga vodi Bog Oče, ki vsakega in vsak narod in ljudstvo priteguje neprestano k svojemu Sinu, ki je sam rekel: „Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi“.
Tako naša osebna zgodovina kot zgodovina človeštva se vzpenja vedno znova do srečanja na gori z Gospodom, ki je srečanje med našim uboštvom in njegovim bogastvom, med našim grehom, osebnim in skupnim, ter darom njegovega odpuščanja, med smrtjo Božjega Sina in njegovim vstajenjem. Le On lahko našemu srcu razodeva in razkriva globoke skrivnosti Ljubezni in Življenja, kaj pomeni živeti in ljubiti tako, da bi tisti, ki je ljubljen, rastel in se razvijal, da je vredno darovati življenje, da bi drugi živeli. Le On nas na tej poti krepi in vliva novo upanje in veselje.
Ko je starozavezni pisatelj napisal, da Gospod dviguje naše dneve od materinega naročja, je namignil na poklic prerokov, saj se je ob poklicu vsak prerok zavedal, kako osebna, velika in globoka je Božja ljubezen do njega in do ljudstva. Tako osebna, velika in globoka, da prerok ni mogel več živeti izven tega odnosa s svojim Bogom, ki ga je s svoje strani ves čas podpiral, branil in mu zagotovil: „Jaz bom s teboj“. To osebno ljubezen smo kristjani še bolj osebno in globoko spoznali po krstu in v odnosu do Jezusa Kristusa in smo je deležni pri vsaki evharistiji in sveti spovedi. Morda smo iz različnih osebnih in družbenih razlogov včasih pozabili, da „smo njegovi“, da njemu pripadamo in da za to ne moremo najti sreče izven te tako temeljne vezi ljubezni. Zato nam je v tem letu podarjena možnost, da obnovimo zavest Božje poklicanosti, ki nas kliče k sodelovanju, kajti Ljubezen odseva vso njeno lepoto v pripadnosti drug drugemu.
Božja ljubezen, ki je tolikokrat dvigala našo zgodovino tudi po pričevanju naših očetov, toliko zvestih družin, ki so vero gojile in jo zvesto posredovale drugim rodovom, letos sprašuje tudi nas, za oseben in zvest „da“ Ljubezni Jezusa Kristusa in njegovi logiki. Kakšen je moj odgovor?
Gospod daj, da bi tudi moji dnevi, naši dnevi, dnevi naših mladih, naših družin izpričali, da smo tvoji.
s. Maria Carmela Palmisano, biblicistka